Predavatelji na znanstveni konferenci Leto 1945 in konec druge svetovne vojne na Slovenskem, bilo jih je kar 25, so iz različnih zornih kotov osvetlili dogajanje pred 80. leti, ki je zasekalo hude rane v slovenski narod. Te rane z vso silovitostjo čutimo še danes, 80. let po dogodkih in 35 let po demokratizaciji, saj so levičarski mediji, ki so dominantni, polni pisarij z idealiziranimi podobami o dogajanju. Čeprav smo Slovenci takrat s komunističnim nasiljem doživeli najhujšo obdobje v naši zgodovini, ko so komunisti posredno in neposredno povzročili med 50.000 do 70.000 ubitih Slovencev, pisarijo vse mogoče članke, te velezločine pa povsem zamolčujejo. Ta sprevrženost je popolna. Še huje, skrbno negujejo in napihujejo idealizirane in mitizirane podobe o partizanih, »NOB«, »OF«, »zmago« in »osvoboditev« ter na drugi strani »kolaboracijo«, ne da bi jih skrbela njihova podoba. Naj povzamem samo nekaj predavanj.

Tamara Griesser Pečar Foto: Ivo Žajdela

Kaj je pomenila »osvoboditev« za Katoliško cerkev v Sloveniji?

Dr. Tamara Griesser Pečar (Študijski center za narodno spravo) je pod naslovom Kaj je pomenila »osvoboditev« za Katoliško cerkev v Sloveniji? Spomnila, da je bila za novo komunistično oblast je bila Katoliška cerkev »hrbtenica reakcije«. Ker je Cerkev imela veliko zaslombo pri ljudeh, je »ljudska oblast« ni mogla zatreti, kot je zatrla politično opozicijo, predvsem pa tudi zato ne, ker je bila mednarodno organizirana. V časopisih, na političnih mitingih, v radijskih oddajah in na odru so komunisti takoj po vojni začeli z gonjo proti Cerkvi. Višji državni tožilec Stante je že julija, pod pretvezo da je sodelovala z okupatorji, napovedal udar proti Cerkvi. V letu 1945 se je znašlo v zaporih 46 svetnih in 19 redovniških duhovnikov. Med vrnjenimi domobranci so bili tudi vojni kurati, ki so jih nato umorili. Sledili so procesi proti nasprotnikom nove oblasti, tudi proti duhovnikom. Najbolj znan je bil leta 1945 božični proces, na katerem so na montiranem procesu »obsodili« pet duhovnikov, dva celo na smrtno kazen. Veliko duhovnikov in bogoslovcev z ljubljanskim škofom na čelu se je umaknilo v tujino, zato je bila Cerkev leta 1945 zelo oslabljena. Tudi duhovniškega naraščaja je bilo zelo malo. Cerkev je na novo oblast reagirala z dvema javnima izjavama. Prva je bila vdanostna izjava ljubljanske škofije, z njo je vzela na znanje nekaj, česar ni bila sposobna spremeniti. Druga izjava pa je bilo pastirsko pismo jugoslovanske škofovske konference, ki je bilo ostra obsodba protiverskega in proticerkvenega ravnanja nove oblasti.

Neža Strajnar Foto: Ivo Žajdela

Zatiranje verske svobode v Sloveniji

Neža Strajnar (Študijski center za narodno spravo) je predavala na temo Zatiranje verske svobode v Sloveniji po drugi svetovni vojni: primer manjših verskih skupnosti pod komunistično oblastjo. Po koncu druge svetovne vojne se je v Sloveniji uveljavila komunistična oblast, ki je do vseh verskih skupnosti zavzela izrazito negativen odnos. Ta je temeljil na marksistični ateistični ideologiji in želji po popolnem nadzoru nad posamezniki in skupnostmi. Oblast je poskušala postaviti svoje ljudi na vodilna mesta verskih skupnosti oziroma njihove voditelje pripraviti do tesnega sodelovanja z režimom. Vmešavala se je v notranje zadeve verskih skupnosti, nadzorovala njihovo dejavnost in vernike ter izvajala zrežirane sodne procese, katerih žrtve so bili tako voditelji kot tudi člani teh skupnosti. Z visokimi kaznimi je ustvarjala strah med verniki, ki so se morali prilagoditi sistemu. Osrednjo vlogo pri zatiranju verskih skupnosti je imela Uprava državne varnosti (UDV), predvsem njene območne izpostave in centralna enota, zadolžena za nadzor verskih skupnosti, znana kot Referat za kler. UDV ni izvajala pritiska samo na katoliško Cerkev, temveč tudi na protestantsko, grškokatoliško, pravoslavno in starokatoliško Cerkev. Največji pritisk pa so med letoma 1948 in 1953 doživele manjše verske skupnosti, kot so Jehovove priče, baptisti in adventisti, katerih relativno majhno število članov je olajšalo nadzor. Oblast jim je sistematično omejevala delovanje z zasliševanji, pripori, obsodbami, šikaniranjem v zaporih, omejevanjem dostopa do javnih služb itd. Gradivo v Arhivu Republike Slovenije (Fond AS 1931, Republiški sekretariat za notranje zadeve) jasno prikazuje, kako je UDV nadzorovala skoraj vsakogar iz teh manjših verskih skupnosti.

Katja Zupanič Foto: Ivo Žajdela

Četništvo na Štajerskem pod vodstvom Jožeta Melaherja

V prispevku Četništvo na Štajerskem pod vodstvom Jožeta Melaherja - Zmagoslava v času med drugo svetovno vojno je Katja Zupanič (Zgodovinski arhiv na Ptuju) predstavila nastanek, delovanje in usodo četniškega gibanja na Štajerskem, ki ga je med letoma 1943 in 1945 organiziral in vodil Jože Melaher - Zmagoslav. Potem, ko je bil Draža Mihailović imenovan za vojnega ministra v jugoslovanski vladi v Londonu in postavljen za vrhovnega poveljnika Jugoslovanske vojske v domovini, se je na Štajerskem jeseni leta 1942 Jože Melaher - Zmagoslav (po prekinitvi odnosov z »Osvobodilno fronto«, to je s komunisti, in uspelem izmiku gestapu) odločil organizirati gverilsko formacijo, ki bi se borila proti okupatorju. S tem dejanjem je želel izraziti podporo vladi v Londonu. Uspešno širjenje propagande (glasilo Kri in Zemlja) in slaba organiziranost »Osvobodilne fronte« v Slovenskih goricah je pripomoglo, da je Zmagoslavu uspelo organizirati ilegalno četniško formacijo, preden je tam postala aktivna »Osvobodilna fronta«. Jedro odreda so tvorili slovenski kmečki fantje, ubežniki iz nemške vojske, ki so se kot skrivači skrivali po raznih kmetijah, kleteh in podstrešjih hiš v Slovenskih goricah. Zmagoslav se je politično držal navodil in smernic Slovenske legije in SLS ter Narodnega odbora.

Decembra 1944 so partizani v Partinju napadli četnike

Njihovi boji z Nemci so se vršili premišljeno in v najbolj nujnih primerih vojaških potreb. Potem, ko je prišlo decembra 1944 tudi do prvega oboroženega spopada med četniki in partizani, napadalci so bili partizani, ki so nekaj četnikov ubili, je postalo jasno, da je Zmagoslavov trud za skupen boj proti okupatorju, zaman. Štajerski četniki so tako odtlej imeli dva resna nasprotnika: Nemce in partizane. Po sporazumu Tito–Šubašić je Mihailović poleti 1944 izdal posebno uredbo, po kateri so se tudi štajerski četniki formalno vključili v Slovensko armado Jugoslovanske vojske v domovini in s tem prešli v sestav kraljeve jugoslovanske vojske. Skrivašta je bilo s tem konec. Januarja leta 1945, se je na predlog Nemcev, po daljšem premisleku ter posvetovanjih, Zmagoslav odločil za srečanje z vodjem Štajerske domovinske zveze Franzom Steindlom, v prepričanju, da rešuje svoje borce in vaščane Sv. Petra (Malečnika). 30. januarja 1945 je bil na gradu Vurberk sklenjen delni sporazum o medsebojnem nenapadanju. S tem dejanjem se je zaključil ilegalni boj proti okupatorju in vtisnil se je pečat »nečastne predaje« štajerskih četnikov tik pred koncem druge svetovne vojne. Jožeta Melaherja - Zmagoslava so komunisti po vojni leta 1945 v domovini proglasili za vojnega zločinca (koga pa niso), emigriral je v ZDA in se naselil v Clevelandu, kjer je bil med drugim tajnik organizacije nekdanjih domobrancev, vodja Baragovega odbora in Slovenske pisarne. Režim v domovini je njegovo delovanje v emigraciji spremljala in dokumentirala v osebnem dosjeju z naslovom »Melaher Jože, 26.2.1913, Cleveland – ZDA, OD št. 3350«.

Ivo Jevnikar Foto: Ivo Žajdela

Poslednji dnevi Slovenskega narodnega varnostnega zbora

Ivo Jevnikar je pod naslovom Poslednji dnevi Slovenskega narodnega varnostnega zbora prikazal, kako je ob koncu druge svetovne vojne Slovenski narodni varnostni zbor (SNVZ) doživel svoj razkroj, del njegovega moštva pa sodi med prve umorjene med povojnimi poboji. »Primorski domobranci« so se reševali v tri smeri pred premočjo 4. jugoslovanske armade in partizanskih oddelkov, ki so bili usmerjeni proti slovenski zahodni meji. Glavnina, zbrana v Vipavski dolini, kakih 650 mož, je 30. aprila 1945 v Gorici prečkala Sočo in se umaknila v Furlanijo skupno s kakimi 250 pripadniki Slovenske armade ali Slovenskih trup Jugoslovanske vojske v domovini (»slovenski četniki«), 5.600 srbskimi četniki, 5.000 ljotićevci in posameznimi Nemci. Člane SNVZ so vključili v omenjeno Slovensko armado in so z njo delili selitve v taborišča v Višku, Ceseni, Forliju, Eboliju in leta 1947 v Nemčiji. Ves čas so jih nadzirali Britanci, ki pa jih niso vračali v domovino.

Del pripadnikov SNVZ z območij Idrije in Veharš se je umaknil na Koroško kot domobranci iz osrednje Slovenije in so jih Britanci v glavnem konec maja poslali v smrt v Jugoslavijo. Pripadniki SNVZ z območij Kobarida, Tolmina, Grahovega so se ob Soči odpravili proti Gorici, na poti so jih nekajkrat napadli partizani, naposled pa so jih ti zajeli pri Mrzleku. Že 6. maja so jih začeli ubijati na Prevalu in pri Grgarju.

Večji del štaba SNVZ se je med pouličnimi boji v Trstu v noči na 1. maj na hrvaški bojni ladji umaknil do izliva Tilmenta. Britanci so te može čez čas odpeljali v taborišča. Poveljnik SNVZ Anton Kokalj se je v Trstu razšel s štabom in se s tremi sopotniki v avtomobilu odpravil v Gorico. Omenjeni trije so preživeli, on pa ni prišel živ iz rok Ozne. Več pripadnikov SNVZ je na razvoj dogodkov počakalo doma, tudi višjih častnikov. Sedem se jih je januarja 1946 znašlo pred sodiščem v Ljubljani, a so preživeli.

Foto: Ivo Žajdela

Arheološka raziskava množičnega grobišča v Kočevskem rogu

Luka Rozman (Luxor d.o.o.) je pod naslovom Jama pod Macesnovo gorico – arheološka raziskava povojnega množičnega grobišča predstavil projekt izkopa umorjenih v grobišču Jama pod Macesnovo gorico v Kočevskem rogu iz obdobja takoj po drugi svetovni vojni, ki so ga pripravljali več let. Pred raziskavo leta 2022 so pod okriljem Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč izvedli že kar nekaj drugih manjših posegov v okolici jame, ki so dodatno podkrepili dejstvo, da je tu eno največjih prikritih grobišč povojnega obdobja v Sloveniji. Maja 2022 so po več mesecih pripravljalnih del pričel z izkopom. Prvi izziv pol leta trajajoče raziskave je bilo zagotavljanje varnosti vseh udeležencev na projektu, zato so spreli varnostni načrt, ki je veljal tako za stalno prisotne, kot vse ostale občasne udeležence delovišča. V jami je dnevno delovala ekipa 8 do 10 ljudi, ki je ročno očistila in nato izkopala vse posmrtne ostanke in pripadajoče predmete. Preden so okostja in predmete iznesli z dvižno košaro, so arheologi poskrbeli za dokumentacijo stanja, ki je zaradi logistike potekala v t. i. sektorjih oz. v manjših enotah. Izdelali so 3d modele, ki so omogočili nadaljnje analize v digitalnem okolju. Zunaj jame je potekalo pranje posmrtnih ostankov, pripadajočih predmetov in primarna, terenska antropološka analiza. Z obdelavo pridobljenih podatkov in odkritih predmetov ter s kabinetno antropološko analizo so nadaljevali še skozi celotno naslednje leto. Z raziskavo so razkrili posmrtne ostanke približno 3.450 umorjenih oseb, kar predstavlja največjo tovrstno arheološko ekshumacijo v Sloveniji doslej. Več tisoč odkritih predmetov, med katerimi so osebni predmeti, vojaška oprema in drugi ostanki, ponuja pretresljiv vpogled v življenja umorjenih in kruto izvedbo pokola.

Pavlina Bobič. Foto: Ivo Žajdela

Skrivači: pričevalci zamolčanega

Dr. Pavlina Bobič (Študijski center za narodno spravo) je predstavila raziskavo Skrivači: pričevalci zamolčanega. Povedala je, da so se v visoki pomladi in poletju 1945 po koncu druge svetovne vojne na Slovenskem »odprle nove globine ekstremnega vojaškega nasilja, ki so dotlej skozi genocidno politiko nacističnega Reicha oz. vojskovanje s totalitarnim ciljem preoblikovale mentalno in fizično obličje Evrope in sveta. Na naših tleh se je vojna iztekla v silovito nujo komunističnih oblastnikov, da dokažejo premoč nad svobodo samo in si jo podredijo z ustvarjanjem nove resničnosti. Na najbolj surov način se je ta odrazila v brezkompromisnem obračunu z vsakršnimi sovražniki režima: razoroženi pripadniki protikomunističnih enot in izbrani civilisti, ki so bili vrnjeni s Koroške ali zajeti doma, so bili med prvimi, določenimi za popolno eliminacijo. Čeprav so bile množične eksekucije t. i. sovražnikov ljudstva zamišljene kot skrivne, kraji množičnih in strahovitih umorov, niso ostali niti dokončno zakriti niti pozabljeni. Tudi zaradi redkih žrtev, ki se jim je uspelo rešiti iz brezen smrti. T. i. skrivači so preživeli zaradi naključnega sosledja dogodkov, vsi pa govorijo o (ne)človečnosti razmer v (po)vojnem kaosu in zanikanju tako temeljnih humanističnih vrednot kot pravnega reda.« Avtorica je osvetlila fenomen skrivačev, njihov pomen in »umestitev v socialno mrežo časa«, pri čemer se je prvenstveno opirala na pričevanja preživelih in spominsko literaturo iz te dobe.

Mateja Čoh Kladnik Foto: Ivo Žajdela

Komunistično »sodno« nasilje nad političnimi nasprotniki

Dr. Mateja Čoh Kladnik (Študijski center za narodno spravo) je prispevek naslovila Sodna represija po koncu vojne: obračun s političnimi nasprotniki leta 1945. Med drugo svetovno vojno je komunistična partija izvedla revolucijo in pripravila teren za povojni prevzem oblasti. Temu je do začetka petdesetih let sledilo obdobje hude represije, ko je partija v procesu čiščenja, to je odstranitve političnih nasprotnikov iz javnega življenja, z različnimi ukrepi utrjevala oblast in monopolni politični položaj. V tem procesu je bila posebej pomembna vloga komunističnega »kazenskega sodstva«. Zvrstili so se številni sodni procesi, katerih ozadje je bilo politično in na katerih so »obsodili« ljudi iz političnih razlogov. Vrh so dosegli poleti 1945. Za izvajanje »kazenskega sodstva« so od konca vojne do konca avgusta 1945 porabili vojaška sodišča in t. i. Sodišče slovenske narodne časti. »Sodila« so »narodnim sovražnikom« in »domačim izdajalcem«, ker so (naj bi) med vojno sodelovali z okupatorji in delovali proti partizanskemu gibanju. Postopki pred vojaškimi sodišči in »sodiščem narodne časti« so bili hitri in kratki, izrečene kazni pa zelo visoke.

Republiško javno tožilstvo je septembra 1945 ocenilo, da so vojaška sodišča od konca vojne do konca avgusta v Sloveniji obravnavala okoli 7.000 primerov. »Sodišče narodne časti« je od 4. julija do 24. avgusta »obsodilo« več kot 3.000 oseb. Za povojni komunistični režim je bilo delovanje vojaških sodišč in »sodišča narodne časti« zelo pomembno zaradi izrečenih kazni. Kazen odvzema državljanskih in političnih pravic oziroma izgube »narodne časti« je pomenila tudi izgubo volilne pravice. »Obsojene« so zato črtali iz volilnih imenikov in se niso mogli udeležiti volitev leta 1945. Izrečene zaplembe premoženja so bile trajen ukrep in so olajšale delo pri poznejši »nacionalizaciji« oziroma kraji premoženja. Na ta način so »sodišča« sodelovala pri vzpostavljanju »državnega« sektorja gospodarstva. Septembra 1945 so začela z delom redna civilna sodišča. Njihova glavna naloga je bila zavarovati »pridobitve narodnoosvobodilnega gibanja«, med katerimi je bila najpomembnejša »ljudska oblast«, kar je bila sopomenka za komunistično oblast.

Matjaž Bizjak Foto: Ivo Žajdela

Italijanski vojni zločinci – primer generala Maria Roatte

Še pred zaključkom druge svetovne vojne se je začelo intenzivno zbiranje dokazov o vojnih zločinih, ki so jih okupatorske sile storile na področju Jugoslavije. V tem kontekstu so zbirali in ustrezni komisiji OZN predali tudi dokumentacijo o italijanskih vojnih zločincih, ki pa nikoli niso bili pripeljani pred sodišče.

 Podpolkovnik dr. Matjaž Bizjak (Generalštab Slovenske vojske) je pod naslovom Italijanski vojni zločinci – primer generala Maria Roatte predstavil primer generala Maria Roatte, ki so ga sicer leta 1945 postavili pred sodišče in mu sodili, vendar ne zaradi vojnih zločinov v Jugoslaviji, ampak zaradi italijanskih notranje-političnih razlogov. Primer generala Roatte je v tem kontekstu najbolj »razvpit« tudi v italijanskem zgodovinopisju in publicistiki, vendar je to bil tudi eden od prefinjenih načinov zmanjševanja odgovornosti celotnih italijanskih oboroženih sil za vojne zločine v drugi svetovni vojni. Analiziral je tudi razloge, zakaj italijanskih vojnih zločincev niso nikoli izročili Jugoslaviji (in nekaterim drugim državam), niti postavili pred sodišče. Problematika je predstavil na osnovi dokumentov Državne komisije za potrditev vojnih zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev v drugi svetovni vojni (Beograd), osebne dokumentacije Maria Roatte (Rim), arhivske dokumentacije procesa Roatta (Rim), osebnega fonda Iva Pirkoviča (Pleterje) in literature.

Program in povzetki

1/10