Proti tistim, ki naj bi sodelovali z okupatorji in "domačimi izdajalci"

Na začetku junija 1945 je novi komunistični režim s posebnim zakonom ustanovil Sodišče slovenske narodne časti. To je bilo posebno sodišče, ki je po koncu vojne "sodilo" tistim, ki so oziroma naj bi na kakršenkoli način, tj. politično, propagandno, kulturno, umetniško, gospodarsko in administrativno sodelovali z okupatorji in "domačimi izdajalci"; ki so bili v prijateljskih stikih s pripadniki okupacijskih vojsk in oblasti, ter tistim, ki so leta 1941 delovali na odgovornih položajih in so prispevali h kapitulaciji ter k porazu Kraljevine Jugoslavije.


"Kulturnik" Josip Vidmar je utemeljil delo Sodišča slovenske narodne časti

Kot je avtorica knjige zapisala v uvodu je ustanovitev sodišča narodne časti utemeljeval predsednik Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta (SNOS) Josip Vidmar v posebnem članku. V njem je najprej poudaril, da so Slovenci časten narod, ter ostro začrtal mejo med narodno častjo na eni in narodno sramoto na drugi strani:

"Narodna čast se izraža v zanesljivi, požrtvovalni in junaški zvestobi vseh članov naroda do skupne stvari, ki je vsebovana v pojmih, kakor so narodnost, domovina in narodna zgodovina.

Narodna sramota so strahopetnost, mlačnost, nezanesljivost in izdajstvo. Naš štiriletni osvobodilni boj je pokazal in dokazal, da smo Slovenci časten narod, in nevredno te naše velike preteklosti bi bilo, če danes, v svobodi, ne bi bili odločni in strogi v razlikovanju med častjo in sramoto. /.../

Pravilno in vzgojno, moško je, človeška dolžnost je, ugotoviti to nezadostnost posameznikov, jih pred obličjem naroda zaznamovati, kaznovati ter jih s tem do nadaljnjega izločiti iz naše častne skupnosti."


Vidmar je "slovenski narod" pozval k "moralnemu čiščenju"

Po "kulturniku" Josipu Vidmarju so bili sramota za slovenski narod posamezniki, ki so s svojim ravnanjem omadeževali slovensko narodno čast in so se med krvavo vojno, ki je povzročila neizmerno trpljenje in številne žrtve, "poniglavo izločili sami, se popustljivo in rade volje uklanjali okupatorjem ali se /.../ poniževali pred njimi, jim na vse pripravljeni hlapčevali, jim izkazovali usluge, se jim sramotno dobrikali, jim na vse načine, bodisi z besedo bodisi z zgledom ali z dejanjem koristili. Resnično, izločili so se po svoji volji. /.../ Naj tedaj ostanejo izločeni."

Vidmar je "slovenski narod" pozval, naj sodeluje pri "moralnem čiščenju", in ostro zavrnil pomisleke, ki naj bi se pojavljali ponekod na terenu, češ da gre pri tem čiščenju za ovajanje: "Nobenega omahovanja, nobene nezdrave popustljivosti. Tvor mora biti izrezan!"


Ustanovitev, organizacija in delovanje sodišča

V knjigi je avtorica najprej na kratko predstavila razmere v Evropi po koncu druge svetovne vojne ter ozadje "obračuna" z (domnevnimi) okupatorjevimi sodelavci in simpatizerji. Del tega obračuna so predstavljala tudi sodišča narodne časti, ki so bila ustanovljena v nekaterih evropskih državah.

Osrednji del prikaza je namenila ustanovitvi, organizaciji in delovanju Sodišča slovenske narodne časti ter posledicam izrečenih "sodb".

V posebnem poglavju je s konkretnimi primeri predstavila še značilnosti nekaterih sodnih procesov, ki so bili julija in avgusta 1945 del "čiščenja" in "obračuna" s "sodelavci okupatorjev" v Sloveniji.

Študija temelji predvsem na gradivu, to je kazenskih spisih in vpisnikih Sodišča slovenske narodne časti, ki jih hranijo javni arhivi v Celju, Kranju, Ljubljani, Mariboru, Murski Soboti in na Ptuju.


Množica spremlja "sojenje" pred komunističnim sodiščem v Ljubljani.


"Sodišče" je bilo orodje revolucionarne oblasti

Kot je ugotovila avtorica knjige, lahko sodišče slovenske narodne časti označimo kot ustanovo revolucionarne oblasti. "Med drugo svetovno vojno je komunistična partija izvedla revolucijo in z ukrepi na različnih področjih pripravila teren za povojni prevzem oblasti.

Revolucionarnemu prevzemu oblasti je sledilo obdobje hude represije, ko je KPS z različnimi ukrepi utrjevala oblast in svoj monopolni politični položaj. S sodelovanjem represivnih organov je začela proces t. i. čiščenja, v katerem pa je bila zelo pomembna vloga kazenskega sodstva.

Sodstvo je po koncu vojne postalo orodje KPS za obračun z dejanskimi ali velikokrat zgolj domnevnimi nasprotniki. Prvi tovrstni množični procesi so se začeli takoj po koncu vojne, potekali pa so pred vojaškimi sodišči in Sodiščem slovenske narodne časti. Ozadje procesov je bilo politično, zato govorimo o političnih sodnih procesih."


V manj kot dveh mesecih so "obsodili" več kot 3.000 oseb

"Sodišče" je v manj kot dveh mesecih, od 4. julija in 24. avgusta 1945, obsodilo več kot 3.000 oseb.

Avtorica je zapisala, da je "sodišče" moralo vsem obsojenim kot redno kazen izreči kazen izgube narodne časti, bodisi za določen čas bodisi trajno. "Posledično so bili obsojeni na kazen izgube narodne časti izključeni iz javnega udejstvovanja, izgubili so pravico do opravljanja javnih služb in poklicev ter vse državljanske in politične pravice.

Slednje je pomenilo tudi izgubo volilne pravice, kar je bilo po koncu vojne izjemnega pomena; konec julija in avgusta 1945 so namreč potekale volitve v lokalne organe oblasti, tj. v narodnoosvobodilne odbore, novembra pa še volitve v ustavodajno skupščino DFJ.

Tisti, ki so bili obsojeni na izgubo narodne časti, so bili črtani iz volilnih imenikov in na volitvah leta 1945 niso mogli sodelovati."


Sodišče narodne časti je izrekalo tudi kazen prisilnega dela

V knjigi izvemo, da je sodišče narodne časti izrekalo tudi kazen lahkega ali težkega prisilnega dela, in sicer za največ deset let.

Obsojeni so prestajali kazen v različnih kazenskih zavodih in večinoma opravljali težka fizična dela, predvsem v zvezi z obnovo porušene infrastrukture po koncu vojne ali so sodelovali pri gradnji pomembnejših objektov.

Sodišče narodne časti je lahko izrekalo še kazen zaplembe premoženja v korist države; obsojenim je bilo premoženje zaplenjeno delno ali v celoti. S tem je tudi sodelovalo pri vzpostavljanju državnega sektorja gospodarstva oziroma državne lastnine in v procesu spreminjanja družbenoekonomske strukture države, ki je bil po koncu druge svetovne vojne zelo intenziven.

Izrečene zaplembe premoženja so bile trajen ukrep in so olajšale delo pri poznejši "nacionalizaciji" oziroma zaplembah premoženja ljudi.


Pred komunističnim sodiščem v Ljubljani: radovednost, naslajanje, škodoželjnost?