Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Janez Črnej, Petriček, Otroci s Petrička, Teharje [32]

Za vas piše:
Janez Črnej
Objava: 28. 02. 2025 / 06:17
Oznake: Družba, Vojna, Zgodovina
Čas branja: 13 minut
Nazadnje Posodobljeno: 06.04.2025 / 21:30
Ustavi predvajanje Nalaganje
Janez Črnej, Petriček, Otroci s Petrička, Teharje [32]
Petriček pri Celju, »dom« otrok s Petrička. FOTO: foto Josip Pelikan

Janez Črnej, Petriček, Otroci s Petrička, Teharje [32]

Otroci s Petrička, ki jim je država določala skrbnike, vzgojitelje, čuvaje in učitelje, so rasli brez pojmov kaj je mama, kaj je oče, kaj je brat, sestra, stric, teta, kaj je dom, družina, vera, kaj sorodniki.

Nadaljevanje iz: Janez Črnej, Dietrich Janič, Petriček, Otroci s Petrička, Štigerjeva vila, Teharje [31]

/Besedilo je Janez Črnej napisal februarja 2006./ Ruskemu narodu desetletja znano geslo »Car Nikolaj izdal manifest, mjortvim svaboda, a živim arest«, se je v prvi polovici tega stoletja razlezlo po velikem delu od Sovjetske zveze okupirane Evrope. Najbolj učinkovito in vzorčno so ga skozi revolucionarno dobo izvajali sovjetski boljševiki doma. Boljševiki in njihovi učenci komunisti, pa so ta vzorec uporabljali povsod tam, kjer so z revolucijo prišli na oblast. Tako tudi v Jugoslaviji.

Množični poboji drugače mislečih (politično, versko, razredno) ljudi, posebno premožnih, ne oziraje se na narodnost, so bili značilnost komunistov, za razliko od nacistov, ki so to počenjali predvsem z nearijskimi ljudmi. Prav tako je bila razlika tudi v tem, da so nacisti imena ubitih javno objavljali, kod svarilo in razkazovanje svoje moči. Komunisti pa so ubijali na skrivaj, zahrbtno, in njihovi grobovi, morišča, čas pobojev in imena ubitih so še danes prikriti. Kot noji v pesek tiščijo svoj videz, v molk, laž in pozabo.

Da so laže prikrivali ropanja zasebne lastnine

Za podivjanimi poboji so sledile prisilne privedbe v improvizirana taborišča in zasilne zapore, saj je v pravih zaporih, ki so jih prej uporabljali okupatorji, zmanjkovalo prostora. Lažnivi propagandni pozivi ljudem naj se javijo novim oblastem vsi, ki imajo čisto vest do naroda, so bili v resnici pozivi v smrt. Hkrati so z vojsko zaprli državne meje z mrtvimi stražami. Ustrelili so vsakega, ki se na poziv ni ustavil. Napolnili so zasilna taborišča, kjer so delovale samo žične ograje in brzostrelke. Vse drugo, hrana, voda, strehe in stranišča, so prepustili privedenim in naključju. Važno je samo to, da so bili ljudje pod stražo in nadzorovani. Sledili so ponovni poboji in skrajno improvizirana sojenja na t. i. ljudskih sodiščih zato, da so laže prikrivali ropanja zasebne lastnine obsojenih in pobitih ter izvajali zaplembe nepremičnin.

V živinskih vagonih v hudem mrazu so izselili cele družine

V zimi 1945/1946 so v živinskih vagonih v hudem mrazu izselili cele družine brez hrane, vode in obleke, na madžarske nenaseljene ravnine, kjer so jih zmetali iz vagonov in zapustili v upanju, da jih bodo ubili ali uporabili sovjetski boljševiki ali pa bodo od izčrpanosti umrli. Enako so počeli na avstrijski meji, samo da so tja dovažali družine s tovornjaki ter jih preko meje z silo in grožnjami nagnali peš.

Z vsemi temi zverinskimi početji so v Prekmurju začeli že aprila 1945, po prihodu sovjetske armade. Po ostali Sloveniji pa že 7. in 8. maja. Pravi razmah je nasilje doseglo po 9. maju 1945, po koncu vojne.

Slovenijo so komunisti utapljali v raznovrstnem nasilju

Ljudje v Sloveniji so se lahko gibali samo nadzorovano, s posebnimi za to pripravljenimi dokumenti, ki so jih izdajale lokalne, policijsko–partijske osebe. Z eno dovolilnico je bilo mogoče potovati samo v en kraj in samo za določen čas. Kontrole po vlakih, avtobusih, cestah in lokalih so bile namenjene vsem domnevnim notranjim političnim nasprotnikom komunistov in partije. To pa so bili predvsem cerkveni ljudje, verniki ter pripadniki in somišljeniki domobrancev, bivše Kraljeve vojske v domovini, pripadniki bivših političnih strank, kmečki sloj, intelektualci in razočarani partizani. Osebe, ki so jih našli brez dovolilnic, so »kaznovali« z zaporom ali prisilnim delom. Uvedli so kaznovalno politiko prekrškov, sankcioniranih z prisilnim delom na velikih deloviščih in v taboriščih na Kočevskem, v Ljubljani, na Pohorju ter povsod tam, kamor so lahko pošiljali ljudi brez sodnih podlag in dokumentov, samo na podlagi osebne presoje posameznih lokalnih komunističnih oblastnikov.

Na stotine ljudi so preko noči izselili na Kočevsko

Množična, nasilna dejanja je začela poleg Narodne zaščite, Ozne in Udbe izvajati tudi JLA (Jugoslovanska ljudska armada). Leta 1947 je začela izseljevati obmejni pas madžarske in avstrijske meje. Na stotine ljudi, bivajočih ob teh mejah, so preko noči izselili na Kočevsko, kjer je nastajalo zaprto območje. Vojska je prihajala s tovornjaki ponoči, brez napovedi. V dveh urah so si cele družine morale pripraviti najnujnejše stvari za življenje, kmetje pa so lahko vzeli s seboj še po eno kravo. Zvozili so jih do najbližje železniške postaje, od tam pa z vlakom, v živinskih vagonih, na zaprto kočevsko območje.

Sledi za zločini so uničili

O tem ni nobenih pisnih dokumentov. Na vladni komisiji za izvajanje zakona o popravi krivic posedujejo o tem samo osebna pričevanja posameznikov, podprta z pričami. Pisne dokaze o teh dejanjih so uspeli komunisti in njihove represivne službe v Sloveniji uničiti. Verjetno so še pisni dokazi v Beogradu ali v Sarajevu, kjer je JLA imela svoje arhive. Idejni vodja teh arhivskih uničevanj je bil domnevno Kučan (kot najvišji partijski funkcionar) in njemu podrejena bivša Udba, katere člani in potomci so bili ves čas do danes (tudi v času slovenske tranzicije) nagrajevani. Slovensko volilno telo, ki je imelo politično in civilizacijsko oprane možgane, pa jih je dvanajst let ves čas tudi politično nagrajevalo.

Ves čas, od aprila 1941 do aprila 1990

Moramo se spomniti tudi drugih dovolilnic, ki jih je partija uvedla v vse pore vsakdanjega življenja. Partijsko članstvo je bilo dovolilnica oziroma pogoj za mesta učiteljev, sodnikov ali za kakšen drug vodilni položaj v državnem aparatu, v tovarnah, v prometu, v šolstvu, v trgovinah, v komunali, zdravstvu, v vojski, v milici, celo pri smetarjih in dimnikarjih. Prikrito, preko Udbe pa tudi v cerkvi, preko duhovniškega Ciril-Metodovega društva. Ukazi, kako živeti, so nas spremljali ves čas od aprila 1941 do aprila 1990, najprej od nacističnega okupatorja, nato pa od komunistične revolucionarne diktature proletariata do prvih povojnih demokratičnih in svobodnih volitev. Komunistična partija je sprva uporabljala orožje in propagando, nato zapore in propagando, nato življenjski obstoj in propagando, potem laži in propagando, v nadaljevanju pa sprenevedanje in laži ter končno laži in sprenevedanje. Tak način vladanja je ljudem skozi desetletja odvzel občutek za resnično svobodno življenje, ki je v demokraciji omejeno samo s svobodo drugega. V našem bivšem režimu pa je bilo dovoljeno samo to, kar je bilo v zakonih zapisano, vse drugo je bilo prepovedano.

Ljudi so ubijali z orožjem, topimi orodji in noži

Ljudje, ki so bili od bivšega režima in totalitarne države najbolj človeško prizadeti, njihovo življenje pa iznakaženo, so bili otroci politično odpisanih in zato umorjenih staršev.

Ljudi so ubijali z orožjem, topimi orodji in noži: v zemeljskih zakloniščih, rudniških jaških, globokih vodnjakih, protitankovskih in strelskih jarkih ter breznih, kamor so žive zmetali in z minami zasuli. Vsa grobišča so tudi fizično prikrili. Gomile so zravnali z zemljo, celo s tanki, če ni šlo drugače. Razstreljevali so robove kraških brezen, rudniške jaške in zemeljska zaklonišča so zazidavali, zemeljske jarke zasipavali z zemljo in z industrijskimi odpadki ali pa so na njih naredili komunalna smetišča. Kasneje so na teh še zidali ali so jih zalivali z ribniki in jezovi.

Kakšen odnos so imeli komunisti do dojenčkov ubitih staršev, nam govori izpoved Janeza Anžlovarja, mladoletnega zapornika s Teharij, ki je za zapisnik Komisije za izvajanje zakona o popravi krivic izjavil: »Partizanke so enkrat ženam častnikov pobrale otroke, jih naložile na voz in jih tam sredi dvorišča pustile umreti v vročini. Mi smo slišali neživljenjski jok otrok in mater. Kasneje pa sem izvedel, da je takrat umrlo 16 dojenčkov, ki še hoditi niso znali.«

Pričevanje Franca Krežeta o teharskih dojenčkih

O tem govori tudi svečana izjava pod prisego Franka Krežeta z dne 16. aprila 1993, objavljena v reviji Tabor (maj–junij 1999) in overovljena od priče Petra Urbanca.

»Svečana izjava pod prisego. Podpisani Franc Kreže, rojen 8. 8. 1924 v Čemšeniku, Zagorje ob Savi. Zadnji naslov doma Vel. Mengeš 125 do leta 1945. Sedaj 52 Moonskwood Cres. New Market, Kanada, državljan Kanade.

Konec maja 1945 sem bil vrnjen iz Vetrinja na Teharje. Od prihoda v taborišče sem živel podnevi in ponoči zunaj na pesku skupaj z drugimi domobranci. Po približno šestih tednih bivanja v taborišču je mene in tri druge domobrance med 9. in 10. uro dopoldne poklical stražar in nas odpeljal na delo. V baraki izven taborišča, vedno pod stražo, sem moral s sotrpini na surov način čistiti stranišča. Po tem delu so nas poslali za barake. Tam smo morali pograbiti dve tragi – nosilnici za prašiče. Po približno 50 metrih sem nenadoma zagledal otročje perilo, cunje. In samo meter in pol vstran sem zagledal mrtve ostale dojenčke, ki so ležali v krogu osmih metrov. Stražar je dal nalog naložiti dojenčke na trage. Osebno sem položil na trago mrtvo krvavo punčko in še dva otročka. Moj kolega je napravil isto. Isto velja za nosilca druge trage. Te mrtve dojenčke smo odnesli v malo pobočje kjer so bile jame, deloma napolnjene z trupli. V jame smo iz obeh trag stresli mrtve dojenčke. Šli smo nazaj še po nove mrtve dojenčke. To pot smo poleg dojenčkov morali tudi pobrati otročje perilo. Računam in jamčim, da smo na tak način pokopali najmanj dvajset dojenčkov.

Ko smo drugič zmetali dojenčke v jamo, mi je stražar ukazal da moram v jamo. Ko sem bil v njej, mi je stražar ukazal naj poravnam trupla. Po tem opravilu sem se s težavo spravil iz jame. Potem smo lopato in z rokami nametali malo zemlje v jamo. Še ob jami je stražar zagrozil če bo kdo zinil eno samo besedo o tem, kaj smo delali, nas bomo našli in takoj postrelili.« Fran Kreže je pred nekaj leti umrl.

Odnos do otrok partizanskih »sovražnikov«

Odnos do otrok partizanskih »sovražnikov« je v svojih Sporočilih iz stoterih grobov v sporočilu Rajska dolinica opisal tudi partizan in morilec V. M /Vili Mauer/.

Sicer pa bi to bilo vsekakor zelo lepo in tudi prav, da ne bi požegnal prelepega imena »Rajska dolina« še nad vse grenki spomin na tristo žrtev žena, mož in največ otrok prignanih preko trboveljskega hriba v smrtni ples prignanih kolon. Prav v tej črni grapi so bili ubiti možje in žene in veliko majhnih otrok, katerim so le prerezali vratove in jih nato pometali v grapo. Bilo je v nočeh prelepega majskega meseca 1945. Večja dekleta in fante so spravili v Črno jamo stran od Senicetovega grabna /severovzhodno območje Hrastnika/.

Zgoraj opisana početja partizanov z otroci njihovih umorjenih političnih »sovražnikov« dajo slutiti kakšna usoda bo čakala preživele otroke ubitih staršev ali otroke preživelih politično »sovražnih« staršev.

Petriček pri Celju, »dom« otrok s Petrička (leta 2006). FOTO: Ivo Žajdela

Komunistični »vzgojitelji« in otroci sirote

Otrokom teh umorjenih staršev so spreminjali imena in priimke. Brate in sestre pa ločevali po različnih vzgojnih zavodih in drugih bivališčih. Iz centralnih zbirališč, kot so bili Petriček in Štigerjeva vila v Celju, Hrastovec pri Mariboru, Strnišče pri Ptuju, Ormož in verjetno še kje drugje, so jih nato razselili v vzgojne zavode po Sloveniji: na Polzelo, Dobrno, Laško, Šmarje pri Jelšah, Vransko, ljubljanski internat ter razdelili pri raznih sorodnikih in družinah, ki so jih nekatere tudi posvojile. Tujim družinam so jih dali v posvojitev kot »partizanske sirote«. Ti otroci, ki jim je država določala skrbnike, vzgojitelje, čuvaje in učitelje, so rasli brez pojmov kaj je mama, kaj je oče, kaj je brat, sestra, stric, teta, kaj je dom, družina, vera, kaj sorodniki. Vse to je za njih bila država, s podaljšano roko svojih vzgojiteljev, ki so večinoma izvirali iz komunistično preverjenih partizanskih vrst. Ti vzgojitelji in vzgojiteljice so izvajali tudi vsiljeno spolno vzgojo pri doraščajočih dekletih in fantih. Posebno v Dobrni in v Šmarju pri Jelšah, kjer so partizanski vzgojitelji po hitrem postopku postali kasnejši učitelji, slikarji in pomembni družbeno politični delavci ter predsedniki raznih združenj. Vzgojiteljice so odraščajoče fante odpeljale kar domov, da so jih okopale in oprale ter pripravile na vsiljeno spolno vzgojo. Moški vzgojitelji se s higieno niso ukvarjali, poučevali so samo vsiljeno spolno vzgojo. Takratni otroci so mi razložili, da bi danes takim vzgojiteljem rekli popolnoma drugače, kljub njihovim položajem in ugledom.

Komunisti s turškim receptom ustvarjanja janičarjev

Ti otroci niso bili ukradeni otroci, ampak otroci umorjenih, politično sovražnih staršev, ki jim je bilo treba spremeniti identiteto, njihov izvor in poreklo. Pri njih je bilo potrebno uporabiti turški recept, recept ustvarjanja janičarjev, državnih otrok. Otrok od katerih bo država, ki je imela delo z ubijanjem njihovih staršev in stroške z njihovim preživljanjem, dobila dolgoročno tudi povrnjeno svojo zločinsko, politično in materialno dejavnost. Zato so stalno zavzeto spremljali njihovo rast, vzgojo, šolanje, njihovo delo in osebno življenje.

Tu in tam jim je janičarska vzgoja tudi uspela. Posebno pri tistih, ki so dobili partnerje, ki so živeli od totalitarnega režima ali bili celo člani partije, je bil občutek njihove osebne varnosti močnejši, saj jih je k temu napeljeval instinkt preživetja. Primerov ne bi navajal, čeprav jih je kar nekaj.

Janez Črnej pred Petričkom leta 2006. FOTO: Ivo Žajdela

Celjska Petriček in Štigerjeva vila

Za obstoj teh otrok v otroškem taborišču Petriček in Štigerjevi vili ob Ljubljanski cesti v Celju sem izvedel slučajno v Ljubljani, na sestanku Demosa, v avli dvorane zbora občin, po tistem, ko so časopisi pisali o delu in najdbah celjske komisije Demos za grobišča. Tam sem razstavil dva zemljevida občine Celje, ki sta prikazovala zastrupljenost bivalnega okolja Celjanov in lokacije grobišč v takratni občini Celje. Razstavil sem ju za podkrepitev mojih amandmajev za proračun leta 1992, kjer sem zahteval, da se sanirajo industrijska in komunalna odlagališča na grobiščih in na taborišču Teharje z sredstvi proračuna. Amandma je preko usklajevalne komisije na skupnem zasedanju vseh treh zborov bil sprejet. Vlado je takrat že vodil dr. Janez Drnovšek, zato je amandma zvodenel, denar pa je bil porabljen za druge njegove načrte; tudi s pomočjo ministra za okolje in prostor Miha Jazbinška, ki je že prestopil v stranko LDS.

Nadaljevanje v: Janez Črnej, Petriček, Otroci s Petrička, Teharje, [33]

Janez Črnej, Zaukazana življenja, Demokracija, 11. 1. 2007

Nalaganje
Nazaj na vrh