Družbo Jezusovo (jezuite) je ustanovil baskovski podeželski plemič Ignacij Loyola, leta 1540 pa jo je potrdil tudi papež. Red si je zadal za cilj notranjo prenovo Cerkve z organiziranjem duhovnih vaj, pridigo in katehezo, predvsem pa z oblikovanjem katoliške inteligence, ki se je oblikovala v kolegijih.

Prvovrsten zgodovinski vir za preučevanje 17. stoletja

Kolegiji so se hitro širili po Evropi Leta 1597 so prišli tudi v Ljubljano in se nastanili pri sv. Jakobu. Svojo dejavnost so zapisovali v letopis, ki je danes prvovrsten zgodovinski vir za preučevanje 17. stoletja. Ker so ga pisali v latinščini, so ga lahko doslej preučevali in uporabljali le redki znanstveniki. Založba Družina je zato leta 2002 Historio Annuo Collegii Iesu Labacensis oziroma Letopis Ljubljanskega kolegija Družbe Jezusove za obdobje 1597–1691 izdala v knjižni obliki in ob izidu je bilo rečeno, da se pripravlja tudi prevod iz latinščine v slovenščino. Zdaj je založba izdala tudi slovenski prevod Letopisa, ki ga je opravila Marija Kiauta. Urednik zahtevne izdaje je bil France Baraga, spremno besedo pa je napisal zgodovinar France M. Dolinar.

Jezuitski kolegij v Ljubljani.

Prinaša nam natančne podatke o stanju v Ljubljanskem kolegiju

Letopis je eminentni vir zgodovine gimnazijskega šolstva in hkrati najzgodnejšega visokega šolstva (1619) na Slovenskem. Kot pove že naslov, gre v njem za neke vrste »vsakoletni obračun« življenja in dela članov Ljubljanskega jezuitskega kolegija. Prinaša nam natančne podatke o stanju v Ljubljanskem kolegiju in k njemu priključeni rezidenci, nekdanjem kartuzijanskem samostanu v Pleterjah, o spremembah v kolegiju (za vse v kolegiju umrle člane so v Letopisu napisani nekrologi), o stanju šole (gymnasium) in konvikta (seminarium), o jezuitski dejavnosti v cerkvi in šoli, o njihovih sijajnih praznovanjih, procesijah in šolskih gledaliških predstavah, o bogatih darovih meščanov in o dogajanju v ljubljanskem mestu in okolici.

Ljubljanski jezuitski kolegij okoli leta 1660.

Podatki o zidavi kolegija in šentjakobske cerkve

V Letopisu je skoraj za vsakega nekaj. Etnologe bodo zanimali opisi jezuitskih procesij z znamenitimi gibljivimi slikami in dramskimi prizori. Podrobnejšo raziskavo bi si zaslužil pojav bičarjev v spokornih procesijah. Za zgodovino gledališke umetnosti so dragocena poročila o dramskih predstavah, s katerimi so se dijaki posameznih razredov predstavljali javnosti. Umetnostni zgodovinarji ne bodo prezrli podatkov o zidavi kolegija in šentjakobske cerkve, njunih prenovah in inventarju.

Za razvoj šolstva so dragoceni podatki o številu dijakov v ljubljanskem kolegiju. Za lokalno zgodovino Ljubljane so med zanimivimi podatki o statusu jezuitskih dijakov v mestu, ki so občasno tudi povzročali nerede, o navzočnosti tuje vojske, ki je finančno hudo bremenila mesto, o incidentih med vojaki in meščani. Kronist je verno zapisoval pojave kužnih bolezni v mestu in okolici, potrese, požare in poplave, ki so občasno pestili mesto, točo, ki je oklestila pridelek. Zelo podrobno je opisana nesreča, ko je med nevihto 28. aprila 1686 ponoči udarila strela v smodniški stolp na grajskem griču. Eksplozija je stolp porušila do tal in naredila ogromno škodo na stavbah po mestu in v okolici, seveda tudi na bližnjem jezuitskem kolegiju in šentjakobski cerkvi. Veliko pozornost je namenil obiskom odličnikov in predstavnikov vladarske hiše v mestu in v kolegiju.

Javni nastopi gojencev kolegija so bili tudi v slovenščini

Javni nastopi gojencev kolegija, njihovo število se je v 17. stoletju ves čas gibalo med 500 in 700 dijaki, so bili od samega začetka v različnih jezikih, tudi v slovenščini, kar se iz letopisa jasno vidi in demantira nekatere trditve v preteklosti, da so jezuiti zanemarjali slovenski jezik.

Delo ni namenjeno le redkim raziskovalcem zgodovine, marveč vsem nekdanjim in sedanjim klasikom, saj pomeni Ljubljanski jezuitski kolegij začetek njihove tradicije. Prevod končno razkriva, kolikšna raznolikost življenja se skriva v tem delu. Slovenci smo morda celo prvi evropski narod, ki je ta izjemni vir svoje nacionalne zgodovine prevedel v svoj materni jezik.

Ivo Žajdela, Letopis jezuitskega kolegija, Demokracija, 6. 5. 2004Rok Divjak, Ljubljanski jezuiti in njihov odnos z laiki, diplomsko delo, Ljubljana, 2010

Monika Deželak Trojar, Ohranjeni kronikalni zapis jezuitskega kolegija