Knjižnica, ki so jo ustanovili leta 2012, po navedbah krajevnih medijev med drugim vsebuje več tisoč zgodovinskih dokumentov iz obdobja, ko je bil samostan Kannoubine, ki velja za najpomembnejši samostan v Wadi Kadishi, sedež maronitskega patriarha (1440-1823).

Med dokumenti patriarhata, ki jih hranijo v knjižnici, so med drugim poročila o financah in računovodstvu. Zbirka vsebuje tudi molitvenike, teološke in zgodovinske knjige ter zapise raziskovalcev in tujih popotnikov v samostanu Wadi Kadisha. Pristojni trenutno opravljajo dela za razvrščanje in indeksiranje zgodovinskih dokumentov v okviru priprav na njihovo raziskovanje in objavo, pa tudi za njihovo ohranjanje in digitalizacijo.

»Kannoubinska liga za poslanstvo in dediščino« si prizadeva zbrati vse znanstvene objave o maronitih v različnih obdobjih in jezikih.

Knjižnica je »eden najpomembnejših programov celovitega projekta kulturnega zapisa dediščine Svete doline«, je pojasnil George Arab, tiskovni predstavnik »Kannoubinske lige za poslanstvo in dediščino«, ki opravlja obnovitvena dela. Po njegovih besedah si omenjena liga v sodelovanju s Papeškim maronitskim kolegijem v Rimu prizadeva zbrati vse znanstvene objave o maronitih v različnih obdobjih in jezikih.

Nekoč zatočišče zatiranih kristjanov

Patriarh Behara Rai je na slovesnosti ob odprtju potrdil zgodovinski pomen knjižnice in njene zbirke za duhovno in kulturno dediščino Cerkve ter delo Kannoubinske lige in njenih podpornikov, »ki verjamejo v pomen naše dediščine in naše preteklosti za ohranitev naše prihodnosti«.

Od leta 1998 je dolina Wadi Kadisha na seznamu Unescove svetovne kulturne dediščine.

Maronitski škof v rimski kuriji Joseph Nafaa je kardinala Raia v nagovoru pozval, naj poleg knjižnice uredi še študijski center, kajti obstaja velika potreba po izvedencih za arheološke raziskave, ki bi znali razkriti »vse duhovne in kulturne zaklade, shranjene v tej dolini«.

35 kilometrov dolga dolina Wadi Kadisha ter nešteti majhni samostani in cerkve, bogato okrešene s freskami, so bili nekoč zatočišče za kristjane, ki so jih preganjali Rimljani, Mameluki in Osmani. Več kot tisočletje so bili tu, v zibelki maronitskega meništva, naseljeni menihi in puščavniki. Od leta 1998 je dolina na seznamu Unescove svetovne kulturne dediščine.