Goriška Mohorjeva družba je knjigo znane pisateljice istrskega rodu Ligi Roberto z naslovom Moje prijateljstvo z Borisom Pahorjem predstavila 8. oktobra 2025 v dvorani Slovenske matice v Ljubljani.

Gre za slovenski prevod knjige La mia amicizia con Boris Pahor

Gre za slovenski prevod knjige La mia amicizia con Boris Pahor, ki je izšla v italijanščini leta 2023 v Trevisu in doživela svojo krstno predstavitev v muzeju Revoltella v Trstu. Kmalu po izidu knjige se je zaradi zaželenega prodora na slovenski knjižni trg nakazovala potreba, da bi jo prevedli v slovenščino, česar si je želela tudi avtorica sama. Prevod v slovenščino je Goriška Mohorjeva družba zaupala prevajalcu Mateju Venierju, uvodno besedo sta na prošnjo avtorice prispevala Adrijan Pahor in Paolo Rumiz, medtem ko je za spremno besedilo poskrbel literarni zgodovinar Miran Košuta, dodana je priloga, sestavljena iz raznovrstnih dokumentov in dopisov.

Kronologija pogovorov s pisateljem Borisom Pahorjem in njegovo ženo Rado

Knjiga je nekakšna kronologija spominov, anekdot, skupnih doživetij, predvsem pa pogovorov s pisateljem Borisom Pahorjem in njegovo ženo Rado, ki jih niza Ligi Roberto z lahkotnimi, a istočasno poglobljenimi, duhovno in filozofsko ponotranjenimi opisi z njej značilnim, pestrim besednim instrumentarijem. Dolgo prijateljstvo, ki se je nato širilo tudi na najožje sorodnike iz Trevisa in Trsta, ponuja v knjigi skupek intimnih, prisrčnih, ganljivih, pa tudi izrazito intelektualnih razmislekov, ki presegajo meje ontološkega in prehajajo v nadčasovnost in univerzalnost.

Pričevanje pisateljice Ligi Roberto o slovenskem pisatelju

»Knjiga se bere kot sodobni roman, gre pa v bistvu za pričevanje pisateljice Ligi Roberto,« je povedal tajnik Goriške Mohorjeve družbe Marko Tavčar. Avtorica je Pahorja spoznala pred mnogimi leti med dogodkom na Opčinah, posvečenem drugi svetovni vojni: vsak je na dogodku povedal svojo izkušnjo in tako se je začelo dolgoletno prijateljstvo, ki je potem zajelo obe družini, Pahorjevo in Robertino. »Od kar je knjiga izšla v originalu, smo se zavzemali za slovenski prevod,« je dodal Tavčar. »Na tak način jo lahko namreč približamo slovenskemu občinstvu in tudi poznavalcem Pahorjeve literature.«

Knjigo so 8. oktobra 2025, v dvorani Slovenske matice v Ljubljani predstavili Ignacija Fridl, Urška Perenič, Adrijan Pahor, prevajalec Matej Vernier in tajnik Goriške Mohorjeve družbe Marko Tavčar. Foto: Ivo Žajdela

Skupek intimnih, prisrčnih, ganljivih, pa tudi izrazito intelektualnih razmislekov

O tem, kako knjiga razkriva skupek intimnih, prisrčnih, ganljivih, pa tudi izrazito intelektualnih razmislekov, je na predstavitvi spregovoril Adrijan Pahor. Prisotnim je zaupal spomine na družinske odnose – tako med očetom in materjo kot med starši in otroki. Povedal je, da je Boris Pahor prijateljici in avtorici zaupal marsikaj, ona pa mu je svetovala, naj proti koncu življenja vendarle odpre dialog z otrokoma, s čimer je pisatelj dolgo odlašal in tega naposled ni uresničil. Oče se je namreč težko pogovarjal o intimnih zadevah in o taboriščnih izkušnjah. Z avtorico je delil tudi razburkano preteklost, saj je imel hude izkušnje s fašizmom in nacizmom, Ligi Roberto pa z jugoslovansko vlado, zaradi različnih, a razburkanih usod sta se verjetno tudi dobro ujela.

Tudi globlji filozofski premisleki o transcendenci po našem zemeljskem življenju

Pisateljici sta tako Boris kot njegova žena Radoslava Premrl zaupala tudi marsikaj zelo osebnega, česar avtorica ni vključila v knjigo in, kot je poudarila, tega nikoli ne bo razkrila. Iz pristnih prijateljskih pogovorov je pisateljici uspelo ustvariti vezno nit pripovedi, ki povezuje raznolike utrinke in teme v homogeno celoto. Bralec izve tudi marsikaj novega o Borisu Pahorju ter o čustvenem svetu njegove žene, ki se je večkrat počutila odrinjeno na rob. Ganljiv je prav uvod knjige, ki je posvečen njeni notranji izpovedi.

Knjigo bogatijo tudi opisi srečanj, ki jih je imel Boris Pahor po italijanskih mestih po izidu Nekropole. Večere je pogosto organizirala prav Ligi Roberto, ki ima velike zasluge, da je ime pisatelja prišlo v prave kroge in da je bil z njenim posredovanjem odlikovan s strani predsednika Mattarelle. V knjigi se prepletajo pogovori, spomini in tudi globlji filozofski premisleki o transcendenci po našem zemeljskem življenju.

Gre za »pretanjeno, lepo italijanščino, vendar zagrizeno, kot nekaj svetega«

Posebnost knjige pa je tudi jezik, ki ga je pisateljica izbrala. Kot je povedal prevajalec, Matej Venier, gre namreč za »pretanjeno, lepo italijanščino, vendar zagrizeno, kot nekaj svetega«. Iz take temeljite izbire jezika se po Venierjevem mnenju razbere tudi prijateljstvo in predanost, ki ga je Ligi Roberto čutila do Borisa Pahorja: »Takega občutka do jezika v slovenski književnosti že od druge svetovne vojne nismo več navajeni. Pri prevajanju sem zato večkrat brskal po slovarju, da bi našel čimbolj ustrezen termin. Potem sem se pa spraševal, ali je tak jezik kičast ali enostavno rafiniran,« je še povedal prevajalec. Obenem je pa izpostavil: »Kljub temu da je avtorica uporabila tako Leopardijevo, s 'pincetami' izbrano italijanščino, se v ozadju jasno razberejo njena stališča glede različnih situacij in dogodkov.«

Prevajalec je izpostavil tudi spomin pisateljev in ga označil za prekletstvo: »Pisateljice in pisatelji si zapomnijo čisto vse. Njihov spomin je filmski: vsaka barva, vsak vonj ima svoje mesto. V tej knjigi prideta do izraza spomina obeh pisateljev: ona se spominja pogovorov z njim, on pa prekletstva druge svetovne vojne.«

Treviso se je v manj kot desetih minutah spremenil v brezobličen kup ruševin

V knjigi je tudi glede na ostalo vsebino, ki je predvsem osebno izpovedna, tudi pričevanje o bombardiranju Trevisa, ki ga je akterjema knjige povedal znanec v neki kavarni (str. 147–148): Treviso so 7. aprila 1944 bombardirale ameriške leteče trdnjave. Veliki petek. Resničen pasijonski petek. Mesto se je v manj kot desetih minutah spremenilo v brezobličen kup ruševin.

Ko smo prišli iz zasilnega protiletalskega zaklonišča na trgu pred stolnico, so od naše hiše stali pokonci le zunanji zidovi, medtem ko je v oknu, ki je gledalo na cesto, v vetru nihala bela zavesa kot zastava predaje.

Prepadeni smo z nosovi navzgor, kot bi nas privlačilo magnetno polje, gledali okostnjak tistega, kar smo malo prej zapustili. Nihče ni spregovoril. Pred samo pol ure je moja mati nalivala v sklede fižolovo mineštro.

Minilo je poldne, ko so zrak razparali prekrižani zvoki siren. Dolg, predirljiv, potuhnjen, grozljiv zvok, medtem ko je protiletalska nabijala v nebo. Zbežali smo s praznimi trebuhi, samo v oblačilih, ki smo jih imeli na sebi. Materi je uspelo vzeti torbo z dokumenti, hišne ključe in živilske karte, ko je oče z mlajšim bratom na rokah že hitel po stopnicah in kričal nanjo, naj pohiti.

Uničeno tudi romansko-gotsko svetišče sv. Nikolaja

Toponimika zgodovinskega središča je bila povsem popačena. Sile, reka z jasno, svežo, sladko vodo, ki jo omenja Petrarca v svojem Canzonieru, je spremenila tok in preplavila ulice s spolzkim blatom, potem ko so bombe zadele most sv. Marka in nasipe.

S. Nicolo je bil ljudska četrt z nizkimi hišami z nišami v zidovih; te so v starih časih zasedali ugledni slikarji, ki so jih poklicali, da bi okrasili notranjščino romansko-gotskega svetišča svetega Nikolaja, katerega gradnjo je plačal tedanji papež Bocassini, doma iz Benetk. Ti gospodje so izživeli svojo umetniško domišljijo in ustvarili mojstrovine. Vse porušeno.

Več kot tisoč šeststo mrtvih in ogromno ranjenih

Več kot tisoč šeststo mrtvih in ogromno ranjenih. To je tragičen seštevek nekajminutnega delovanja lovskih bombnikov. In kakor v posmeh je sonce spet posijalo na našo nesrečo, da je postala še vidnejša, potem ko jo je zakrila kužna megla, ki se je dvignila iz požarov.

Protifašistično prepričanje mojega očeta, ki se je pridružil partizanskemu gibanju, je družino hudo prizadelo. Trpeli smo lakoto in strah, še bolj po tem, ko so mojega očeta odgnali v Nemčijo in se ni vrnil iz uničevalnega taborišča Dachau. Zapustil je dve ubogi siroti. Jaz sem bil starejši. Bilo mi je šest let.

1/2