Lipa sprave

Društvo Združeni ob Lipi sprave, ki mu predseduje akademik prof. dr. Janez Juhant, organizira ob Lipi sprave na Žalah v Ljubljani 2. novembra 2017 ob 16. uri molitev za nasilno umrle med drugo svetovno vojno in po njej. Spominska srečanja ob Lipi sprave so se pričela leta 1988, še v času udbovske diktature, ko ni bilo še nobene druge spominske slovesnosti oziroma kraja, kjer so komunisti pomorili Slovence zaradi komunistične revolucije. Gibanje je vrsto let vodil odvetnik Stanislav Klep. Mlado lipo so »neznanci« večkrat poškodovali. Danes je že veliko drevo na sredini pokopališkega kompleksa Žale, ob njej pa stoji kip Kristusa, delo kočevskega kiparja Staneta Jarma.

Kamniška Bistrica na Kopiščih

Župnija Stranje in Društvo Demos na Kamniškem vabita na spominsko mašo, ki bo v torek, 31. oktobra 2017, ob 14.30 uri v kapeli v Parku spomina in opomina Kamniška Bistrica na Kopiščih.

Somaševanje duhovnikov kamniške dekanije bo vodil zasl. prof. dr. Janez Juhant.



Kucja dolina

Dr. Janez Juhant je imel govor tudi v Kucji dolini pri Podutiku. Tam je grobišče iz maja 1945. V Brezarjevo brezno okoli dvesto metrov severno od sedanjega grobišča je Ozna iz koncentracijskega taborišča v Škofovih zavodih v Šentvidu vozila ujetnike, tudi domobrance, in jih tam ubijala. Ko so brezno »napolnili« z okoli tisoč umorjenimi, so začeli ujetnike množično z vlakom voziti v Kočevski rog. Ker se je sokrvica z dna brezna stekala v izvire potoka Glinščice in je ta postala močno onesnažena ter smrdeča, je Ozna k breznu pripeljala nemške ujetnike, da so vlačili trupla iz brezna in jih prenašali v bližnjo Kucjo dolino.

Slovesnost v Kucji dolini organizira župnija Ljubljana Podutik. Letošnja molitev je bila v nedeljo, 23. oktobra. Govoril je dr. Janez Juhant, ki je povedal:

»Na tem v Kucji dolini in ob podobnih moriščih obnemimo ob silnosti človeške iztirjenosti, ki je povzročila tako kruta grozodejstva.

Kot je zapisal zgodovinar, je 20. stoletje res čas skrajnosti, a so te skrajnosti počeli ljudje s imenom in priimkom, čeprav so se skrili za zveneča gesla kot narod, razred, partija n podobno.

Z njimi so opravičevali prestop običajnih človeških moralnih meril spodobnosti. Postaviti so se hoteli na božje prestole in ob vsej človeški revščini in nepopolnosti delovati kot bogovi. In presenetljivo, da nekateri še danes častijo te človeške bogove oziroma malike v človeški podobi, čeprav so prizadeli toliko gorja, trpljenja in obupa svojim rojakom, sicer pa nedolžnim človeškim bitjem.

Kristjani ob vsem tem še veno dvigamo svoje roke in srca k Bogu v molitev in prošnjo za spravo in mir. Verujemo namreč, da v vsakem trpečem bitju trpi na križu Jezus Kristus. Ko se judovski pisatelj Elie Wiesel ob grozodejstvih in mučenjih ljudi sprašuje, kje je Bog, odgovarja, da Bog umira v dečku, ki so ga nacisti sredi taborišča obesili na križ. In kristjani še naprej prosimo za vero, upanje in ljubezen, s katero je umiral ne le Kristus na križu, pač pa z njim vsi trpeči tega sveta, ki so za njim z upanjem prenašali in še nosijo svoje križe v veliko noč. S hvaležnostjo za njihov dar v miru obnavljamo zavezo z Bogom, ki so jo v brezizhodnem položaju s krvjo zapečatili naši pomorjeni mučenci.

Na vseh moriščih najdemo za njimi sledove molitve in vdanosti v Boga: rožne vence, svetinjice, včasih celo sklenjene roke. Ker so bili verni, so tudi v tej Kalvariji upali na večno odrešenje. Ob tem zemeljskem trpljenju jim je tolažba in trdno upanje ostal edino Bog.

Pogosto govorimo o spravi in miru med nami in to je potrebno. Naši mučenci so že našli svoj mir in se spravili s svetom in med seboj. V knjigi modrosti so zapisane pomenljive besede: 'Duše pravičnih so v božji roki in trpljenje jih ne zadene.' Vsi ti mučenci so že odtrpeli, odpustili in se spravili z ljudmi in z Bogom. Uživajo svoj mir, saj je 'njih upanje polno neumrljivosti ... oni so v miru'. Svoj mir so našli kljub temu, da jih še nismo dostojno pokopali in jim vrnili dostojanstva človeškega obraza, ki so jim ga vzeli njihovi krvniki.

Pač pa mir in spravo potrebujemo mi, živeči kristjani in vsi državljani. Zato se moramo zbirati na teh krajih trpljenja. Moramo se jih spominjati in jim vrniti dostojanstvo, ki jim pripada, da bomo tudi mi našli mir in ne bomo ponavljali hudodelskih dejanj, ki so jih počeli njihovi krvniki. Dostojno ime jim mora vrniti država, če je demokratična in spoštuje človekove pravice. Vrniti pa ga mora tudi vsak državljan, če je osveščen demokrat in pošten človek Svoj mir bomo našli mi, ko jih bomo dostojno pokopali in jim tudi po svojih človeških izročilih dali dostojno mesto na grobu in v našem osebnem in narodnem spominu. To ni le naloga kristjanov in verujočih, pač pa zadeva nas vseh državljanov in celotne skupnosti, naše države.

Pesnica in pisateljica Milanka Dragar je napisala knjigo z naslovom Dediščina molka o povojnih pomorih na Škofjeloškem območju. Sprašuje se, kaj vse so morali pretrpeti otroci in matere, ki so jih jim iztrgali iz njihovih naročij ter jih v poletni vročini pustili žejne in lačne v vročini Kamnitnika. Ugotavlja tudi, da so pričevalci, tudi sorodniki krvnikov, našli mir in osvoboditev svojih travm, ko so izpovedali in podpisali resnico o povojnih pomorih.

Duše pravičnih so v božji roki in božjem miru, je zapisal Modrec. Mi pa moramo opraviti svojo dolžnost, jih dostojno pokopati ter pričevati o resnici njihove smrti. Tako bomo našli svoj mir, se osvobodili morečih travm in zaživeli bolj svobodno življenje. Ta dolžnost je upanje za vsakega državljana in za vso našo skupnost in hvaležni smo Bogu, da imamo vero, ki nas kakor njih spremlja v življenju, posebno v vseh naših življenjskih preizkušnjah.«