Junija 2017 je Vanja Kržan v reviji Zaveza (št. 104) objavila prispevek pod naslovom »Moje pretrgano srce je na dvoje pretrgano« o kiparki Lizi Hribar, ki ga po devetih letih poobjavljamo na spletni strani Družine.

Jaslice priljubljene kiparke Lize Hribar

Ko v adventnem času postavljam jaslice priljubljene kiparke gospe Lize Hribar, me že objema toplina božične noči. Spoštljivo in pozorno, da jih ne poškodujem, odvijam rjave glinene kipce enega za drugim in vsakega premišljeno postavim na mah. Ko stojijo na svojem mestu, oživijo v svoji milini in nenadomestljivi vlogi, ki jo vsakemu podarja rojstvo božjega Otroka: pastir, ki se greje ob ognju, drugi s pokrivalom v roki pred neobičajnim novorojencem, pastirica z nekaj živeža na glavi, živahne ovčke, ki se pasejo ali obstojijo pred votlino, kot da občudujejo neobičajne goste te noči. Zdi se mi, da nam razprostrte roke klečeče božje Matere podarjajo svojega Sina; za njima votlino izpolni vzravnana postava moža, očeta in varuha sv. Jožefa. Milina obrazov, drže in kretnje kipcev so značilni za kiparko Hribarjevo, ki je mrtvi, žgani glini vdihnila svojsko toplino skrivnostne noči.

Da bi me obrazek tega Jezusa spominjal na moje sinove

Na sobnih orglah moje hčerke stoji kip sv. Elizabete, ki je njena in kiparke Lize krstna zavetnica. Vrtnice na razprostrtih dlaneh svetnice bodo zdaj zdaj dobrotljivo zdrknile z njenih dlani na tipke orgel; predstavljajo neusahljive darove svetnice. V dnevni sobi našega doma krasi steno kip Matere Božje z Jezusom v naročju. Ta Jezušček je nekaj posebnega, a značilen za kiparko. Ima prijazen, okrogel obrazek z radovednim pogledom, kot so na obrazih mnogih njenih kipcev. Gospa Liza se je še posebej potrudila, da bi me obrazek tega Jezusa spominjal na moje sinove, ko so bili še otroci in jih je tu pa tam videvala. Hvaležna sem ji za to pozornost. V nekdanji otroški sobi krasi eno od sten kar šest glavic angelov varuhov, četudi je kakšna od njihovih perutničk že zalepljena. Vsaka od glavic pripada enemu od mojih otrok, ki so običajno zaspali z molitvico Sveti angel varuh moj.

Liza Hribar leta 1940.

Duh, ki ga je s trdno vero in milino vdihnila svojim mnogim umetninam

Nad posteljo je še majhen glineni križec z Marijo v vznožju, ali pa mali Jezus, ki na stežaj odpira tabernakelj, da prisluhne srcu otroka. Na polici najine spalnice imava z možem postavljen kip figuralnih jaslic iz žgane gline: varuh, mož in oče sv. Jožef s svojim široko razprostrtim plaščem objema in v svoje varstvo sprejema svojo ženo Devico Marijo; oba se ljubeče sklanjata k malemu Jezusu v Marijinem naročju. Jezusove roke so razprostrte, kot da že blagoslavljajo; Jožefova levica je na prsih, z desnico na široko razgrinja plašč, ki daje varno zavetje svoji ženi in otroku.

Pred kratkim je ta priljubljeni kipec dobil novega lastnika: z možem sva ga podarila vnukinji, jeseni bo rodila prvega otročka. »Iz roda v rod, duh išče pot,« je Župančičev verz rad ponavljal frančiškanski pater Roman Tominec, velik občudovalec in znanec gospe Hribarjeve. Karkoli že so ustvarile iz neobdelane mrtve snovi roke umetnice, izžareva duha, ki ga je s svojo trdno vero in milino vdihnila svojim mnogim umetninam, in to kljub mnogim hudim preizkušnjam v povojnih letih, ki so bila po njenih besedah »borba za preživetje«. Umetniško delo Lize Hribar lahko strokovno ocenijo umetnostni zgodovinarji. Moj odnos do umetnosti gospe Hribarjeve pa je zelo oseben in v tem zapisu me zanima ona kot oseba, kot žena, mati, umetnica in – politična zapornica.

Oče Lize Hribar je bil od novembra 1914 med pogrešanimi na ruski fronti

Rodila se je 21. aprila 1913 v Celovcu, kjer je tedaj služboval njen oče Henrik pl. Obereigner kot stotnik v 17. pehotnem polku; bil je sin gozdarskega direktorja posestva Snežnik. Že novembra 1914 je bil med pogrešanimi na ruski fronti. Prav v tistem času je umrl tudi Lizin dva meseca star bratec Jurij. Po tej dvojni tragični izgubi se je Lizina mati, Elza Obereigner, roj. Kastl, vrnila k svojim staršem v Ljubljano na Prečno ulico. Takrat je bila gospa Obereigner znana slikarka portretov, kar ji je omogočil njen oče Karl Kastl, upokojeni častnik avstrijske vojske in ljubiteljski slikar. Med prvimi igračami, ki jih je svoji mali vnukinji Lizeloti podaril njen ded, sta bila svinčnik in papir. Toda njena stvarna in stroga babica, ki je imela trgovino z metrskim blagom, je bila mnenja, da se z umetnostjo ne služi kruha, zato je morala Liza po meščanski šoli pri uršulinkah opraviti še enoletni trgovski tečaj na Mladiki.

Po štirih letih je diplomirala na kiparskem oddelku Dunajske ženske akademije

Toda želja po umetniškem izpopolnjevanju je prevladala. V letih 1929 do 1931 je obiskovala tečaje na umetniški šoli društva Probuda v Ljubljani in se tam navdušila za slovensko ljudsko umetno obrt. Ostala ji je zvesta vse življenje. Želja po nadaljnji izobrazbi jo je vodila na Dunaj, kjer se je leta 1931 vpisala na Dunajsko žensko akademijo (Wiener Frauen Akademie) in po štirih letih diplomirala na kiparskem oddelku. Sledila so študijska potovanja po Nemčiji, Franciji in učenje rezbarjenja pri Janezu Resmanu v Radovljici. Vrnila se je na Dunaj, kjer je opravila še specialni tečaj za cizeliranje brona. Ko so v aprilu 1938 Hitlerjeve čete vkorakale na Dunaj, jo je mati Elza pozvala, naj se takoj vrne v Ljubljano.

Leta 1939 se je poročila z Zoranom Hribarjem iz znane družine industrialcev

V pritličju dvoriščne stavbe na Prečni ulici si je uredila atelje in ustvarila nekaj otroških portretov v glini, bronu in lesu za skupinsko razstavo v Jakopičevem paviljonu septembra 1938. V tem obdobju se je seznanila z Josipom Vidmarjem, Otonom Župančičem, Cirilom Kosmačem, z Lili Novy in drugimi znanimi osebnostmi. Med to druščino je spoznala Zorana Hribarja in se leta 1939 z njim poročila. Bil je sin industrialca in politika Dragotina Hribarja in Evgenije, roj. Šumi. Njegov brat je bil Rado Hribar, lastnik gradu Strmol, ki so ga skupaj z ženo Ksenijo partizani ubili januarja 1944. Zoranu in Lizi Hribar so se rodili štirje otroci: Monika (1940), Aleš (1941), Angelika (1943) in Miklavž (1954). Med vojno je Zoran igral violino v radijskem orkestru, Liza pa se je posvečala svojim trem majhnim otrokom.

Nagodetov proces leta 1947, komunistični montirani proces pod tremi komunističnimi zastavami in fotografijo zločinca Broza.

Za OF sta Hribarjeva vsak mesece prispevala 100 dinarjev

Že ob začetku vojne sta pričela sodelovati z OF. Menila sta, da je to politična stranka, ki združuje poleg komunistov še krščanske socialiste, liberale in sokole. Liza je bila zelo rahločutna in pomagati je hotela vsakemu, ki jo je prosil pomoči. Hčerka Angelika je kasneje od mame zvedela, da je oktobra 1941 Josip Vidmar pripeljal k gospe Hribarjevi Vido Tomšič z otrokom, da sta se pri njih skrivali. Pri njih sta bili en mesec, nato je dala Tomšičeva otroka v dečji dom, sama pa je še hodila k njim, do 10. 12. 1941, ko so jo skupaj z možem aretirali. Za božič je bil otrok zopet pri njih, nato ga je Tomšičeva pod tujim imenom ponovno dala v dečji dom.

Za OF sta Hribarjeva vsak mesece prispevala 100 dinarjev. Večje vsote denarja so dajali Mišku Kranjcu, ko so zvedeli, da je bil »v zadregi«. Določene dneve je Hribarjeva prenašala blagajno OF z enega kraja Ljubljane na drugega. Jeseni 1943 je nekaj časa oskrbovala bolnega sinčka partizana iz Strug, ker se ni mogel vrniti domov. Po vojni je dala za bolnike posteljnino in blazine ter za ranjence sanitetni material. Pomagala je mladim materam, ki so imele veliko dela, in skrbela za njihove otroke, ker takoj po vojni otroško varstvo še ni bilo organizirano. Med drugimi sta bila pri njih oba Kraigherjeva otroka in otrok Kristine Brenkove.

Ko je »po osvoboditvi« nekdo na cesti Hribarjevi zašepetal na uho, da vozijo vlaki z našimi fanti v Kočevje, kjer jih ubijajo, je takoj šla v akcijo. To morijo bi lahko preprečil nekdanji znanec Josip Vidmar, si je mislila, in šla k njemu: »Joža, naredi vendar kaj!« Odgovoril ji je: »Liza, samo tiho bodi!« Ko ga je kasneje še nekdo drug prosil za posredovanje, ga je zavrnil: »Veš, naši so tako primitivni, da se z njimi ne da pogovarjati.«

Bila je pobudnica za ustanovitev trgovske mreže za prodajalno Dom

Takoj po vojni je Lizo Hribar njeno domoljubje in želja, da ponovno oživi ljudsko umetnostno obrt, napotila v razne kraje po Sloveniji, da poišče »vse še živeče obrtnike«, kot je napisala v svoj dnevnik. Tako je bila prva pobudnica za ustanovitev trgovske mreže za prodajalno Dom. Po hudem letu 1947 je tudi sama prodajala svojo umetniško in dekorativno malo plastiko ter poleg ostalega umetniškega dela s to dejavnostjo preživljala družino. V Domu so prodajali njene dekorativne priponke, stenske in namizne svetilke, svečnike, zvezdna znamenja in angelce, ki so jih poimenovali amorčki.

Nagodetov proces leta 1947, komunistični tožilec Viktor Avbelj ter njegova pomočnika Martin Žalik in Marko Simčič. Desno obraz Lize Hribar.

Pridružila sta se skupini petnajstih svobodomiselnih narodnjakov Nagodetove skupine

Maja 1947 so Lizo Hribar skupaj z možem Zoranom aretirali in obsodili v Nagodetovem procesu. Zakonca Hribar sta sčasoma sprevidela prevaro OF, po vojni je postalo popolnoma jasno, da je KP prevzela vso oblast. »Tega ne smemo dovoliti,« je bila zagreta gospa Hribarjeva, »narod je treba rešiti tega zla in uvesti večstrankarski politični sistem, za spremembo režima je treba nemudoma nekaj storiti!«

Ing. gradbeništva in dr. geologije Črtomir Nagode je bil daljni sorodnik Hribarjevih, prav tako Leon Kavčnik. Bila je njuna somišljenica in pregovorila je še moža Zorana, da se je pridružil skupini petnajstih svobodomiselnih narodnjakov Nagodetove skupine. Za povojno oblast so bili »ostanki meščanskih strank in liberali«, »organizatorji opozicije« in podobno, kot jih je označil sodni senat. Trije od njih so zaradi te obsodbe umrli, druge so obsodili na dolgoletne zaporne kazni, kasneje pa pomilostili.

Nagodetov proces leta 1947, »obtoženci« med branjem obtožnice, prva z leve Liza Hribar, tretja Angela Vode, četrti Zoran Hribar, peti Boris Furlan, sedmi Ljubo Sirc, osmi Črtomir Nagode.

Prizadevali so si za pravično in večstrankarsko demokracijo

Obsodba teh petnajstih »organizatorjev opozicije« jasno kaže, kako so boljševiki ravnali z dobromislečimi in domoljubnimi Slovenci. Med vojno so bili z njimi v koaliciji, po vojni so jih onemogočili. Še posebej sposobni gospodarstveniki, kakršni so bili dr. Črtomir Nagode, podjetnik Franjo Sirc in njegov sin Ljubo Sirc, zastopniki pravnega reda dr. Boris Furlan in vsi njihovi somišljeniki, so dobro vedeli, da lahko povojna Slovenija v vseh pogledih napreduje in postane domovina vseh Slovencev samo s pravično demokratično, večstrankarsko demokracijo. Kako prav so imeli, se je kmalu pokazalo in to kaže tudi današnje politično in gospodarsko razsulo Slovenije.

Nagodetov proces leta 1947, obtoženi.

Zorana Hribarja so »obsodili« na 18 let zapora

Zorana Hribarja so obsodili na 18 let zapora, a so ga po šestih letih pogojno izpustili. Žena Liza je bila sicer le tri mesece v preiskovalnem zaporu, a to in trpljenje, krivice in ločitev od treh majhnih otrok ter dolgoletni zapor moža je močno vplivalo na njeno umetniško ustvarjanje. Nekoč je rekla: »Prvega križanega Kristusa sem upodobila že na Dunajski akademiji, a v resnici sem ga lahko umetniško ustvarila šele potem, ko sem doživela toliko trpljenja.« Njeni križani Kristusi so bili različnih velikosti, v glini in bronu. Svoje trpljenje je podoživljala tudi v štirinajstih postajah reliefnega križevega pota za več cerkva in samostanov v Sloveniji, prvega in najbolj znanega za samostansko uršulinsko kapelo.

Nagodetov proces, Črtomir Nagode, Demokracija, 31. 7. 2014

Bogdan Sajovic, Nagodetov proces leta 1947, Demokracija, 3. 7. 2014

Ivo Žajdela, Sovražniki revolucije, Nagodetov proces, Tribuna, 9. 3. 1988

Ivo Žajdela, Zastraševalni komunistični proces, Nagodetov proces, Družina, 15. 8. 2015Nadaljevanje v: Liza Hribar, Zoran Hribar, Angelika Hribar, Nagodetov proces, jaslice, Kropa, Vanja Kržan [2]