Nadaljevanje iz: Liza Hribar, Zoran Hribar, Angelika Hribar, Nagodetov proces, jaslice, Kropa, Vanja Kržan [1]

Zagledala sem v dolge črne usnjene suknje oblečene moške

Hčerka Angelika se je spominjala: »24. maja 1947 naj bi praznovali sedmi rojstni dan sestrice Monike. Vse je bilo pripravljeno, torta je bila spečena, Monika se je vsa slovesna veselila. Bila sem stara štiri leta, a se še dobro spominjam, kako sem tiste noči med 23. in 24. majem zagledala v dolge črne usnjene suknje oblečene moške. Slonela sem ob ograjici svoje otroške posteljice in se jim – smehljala. Zame je bil njihov nočni 'obisk' dogodek. Drugače sem se vedno bala obiskov in se skrila pod mizo. Kasneje mi je mama povedala, kako je moje prijazno smehljanje in ogovarjanje prišleke na tihem jezilo. Naslednji dan smo videli, da mame in očeta ni doma, da so jih odgnali. To nam je povedala služkinja Pepca. Resnosti in tragičnosti dogodka se nismo zavedali, čeprav smo mamo vsak dan bolj pogrešali.«

Pred kuhinjskimi vrati nas je podnevi in ponoči »pazil« stražar 

»Takrat smo stanovali na Langusovi ulici v podkleteni, dvonadstropni hiši. Lastnica je bil stara mama Tita Turnška, ki nas je še naprej obdržala na stanovanju v nadstropju, saj ji je omica plačevala najemnino. Vendar se je naš bivalni prostor po aretaciji staršev zelo skrčil. Že naslednje jutro se je pojavil miličnik in zapečatil vrata v dnevno sobo, ostali sta nam le kuhinja in spalnica. Pred kuhinjskimi vrati nas je 'pazil' stražar, podnevi in ponoči. Danes vem, da ga je zanimalo le to, kdo nas bo hotel obiskati. A na obisk ni bilo nobenega ...

Spet sem bila s stražarjem preveč domača in prijazna. Večkrat sem ga prosila: 'Stric, vzdigni me, da bom pozvonila!' Rade volje mi je ustregel, vedel je, da s tem draži našo služkinjo Pepco. Imela nas je rada in nas budno pazila. Vsakič, ko je pozvonilo, je skoraj ponorela – v veliko veselje stražarja. Na srečo se ji ni bilo treba bati, da bi šel kdo od nas otrok na dvorišče, tudi ona ni smela zapustiti stanovanja, pičlo hrano so nam nosili drugi. Kako so zvedeli za naš hišni pripor, ne vem. Potem pa nas je morala občasno zapuščati še Pepca. Morala je na udarniško delo. Takrat smo bili čisto sami, le nekaj dobrih sosedov nas ni zapustilo in so nam občasno nosili hrano. Sami smo se znašli tako, da smo na teraso ravne strehe znosili posteljnino in se tam igrali. Otroci z ulice so nas klicali, naj vendar že enkrat pridemo dol, da se bomo spet skupaj igrali. Najstarejša, sedemletna Monika, jim je vpila nazaj: Ne moremo, smo zaprti!' To je bilo vse naše 'komuniciranje' s prijatelji z ulice.«

Otroci Lize Hribar: Aleš, Angelika in Monika leta 1948.

Stražar jim ni dovolil vstopa v naše stanovanje

»Najprej se je Monika, za njo pa midva z Alešem, pričeli zavedati, da smo sami. Zvečer smo drug za drugim jokali in se spraševali, kdaj se vrne mamica. Najbolj zapuščeno se je počutila Monika, ker se je čutila odgovorna za naju z Alešem. Že prvi dan nas je hotel obiskati arhitekt Miha Osolin, dober družinski prijatelj, ki je prenavljal stanovanje v Gradišču in grad Strmol. Vendar mu stražar ni dovolil vstopa. Ko je omica Elza od znancev zvedela, da smo sami, je takoj prišla, prosila stražnika, naj ji dovoli, da nas obišče. Vstopa v stanovanje ji ni dovolil. Vpili smo ji s terase, videla nas je, da smo zdravi. Toda mirovati ni mogla.

Kmalu nas je obiskala mamina dobra prijateljica Vida Novak. Bila je žena ministra v predvojni vladi Frana Novaka, ki je umrl v Dachau. Morda si je s sklicevanjem na to 'okoliščino' izprosila dovoljenje komunističnih oblastnikov, da nas obišče. Toda spet samo izpod stopnic, toliko da nas je videla. Sčasoma je pečat iz voska na vratih popustil, bil je že zrahljan, saj je bil vanj vtisnjen majhen kovanec enega dinarja. Zato smo ga lahko sami lomili in ga z dinarjem zapečatili nazaj. Nekoč, že dosti kasneje, ja stražar mamini znanki celo dovolil, da nas je odgnala v kino. Ni mi jasno, kako je to dosegla. Pečat je ostal na vratih, dokler se ni mama vrnila.«

Pomoč Osvobodilni fronti jo je verjetno obvarovala dolgoletnega zapora

Angelika je nadaljevala: »Dragocena mamina zapuščina so mi njena pisma iz preiskovalnega zapora na Poljanskem nasipu 52. Zaradi sojenja so jo avgusta preselili na Miklošičevo 9 in konec meseca izpustili iz zapora. V obrambo je lahko navedla svojo raznovrstno pomoč Osvobodilni fronti med vojno, kar jo je verjetno obvarovalo dolgoletnega zapora. Vrnila se je že konec avgusta. Vse življenje se je zavedala, kako jo je takrat Bog 'pogledal skozi veliko okno'; lahko bi še njo obsodili na več let zapora ... Kaj bi bilo tedaj z nami, otroki, z omico! Če je v zaporu samo pomislila na to, jo je obšla groza. Nekatere vrstice iz pisem, ki nam jih je občasno pisala, mi še danes veliko povedo in pomenijo ...«

Že takoj maja 1947 je med drugim napisala svoji »ljubi mami«, dobri omici in svojim »zlatim otročičkom« Moniki, Aljošku in Angeliki: »Zelo lepo in iz srca vas prosi mamica, da bodite pridni, dokler ne pridem, da vas bodo imeli ljudje radi in se vas usmilili. – Pepca, prosim, usmilite se otrok, potrpite z njimi, Vam bom povrnila ... Ne tratite zame, otroci naj imajo ... Poljubljam Te, mami, in hvala za vso skrb. Tisočkrat poljubljeni in objeti otročički od vaše žalostne mamice! ... Alešku preskrbite predvsem mleko. Iskrena hvala Pepci in vsem dobrim ljudem ...«

Liza Hribar z otroki: Moniko, Alešem, Lizo in Angeliko leta 1951.

Moje pretrgano srce je na dvoje pretrgano!

Naslednji mesec so »preljuba mami in moji otročički« dobili ponovno pismo od jetnice. »Kako sem bila včeraj strašno vesela in potem do smrti žalostna, ko sem prejela paket. Ginjena ob vsej Tvoji dobroti, ljuba mami, in zdaj vse vem, kako Vam mora biti hudo! Strašno težko čakam nekaj vrstic, ker o otrocih ni sledu ... Nikar ne pošiljaj stvari, za katere ne prosim in ne oškoduj se! Prosim za stare zakrpane nogavice, lahko črne, a močne, če mogoče dva para ... Ali imaš kakšno staro majico z dolgimi rokavi. Staro pralno bluzo – sem zelo umazana ... Kaj je z otroki? Naj naju z atkom ne pozabijo in mislijo na vse dobro, kar sem jih učila. Potrpite z njimi. Moje pretrgano srce je na dvoje pretrgano! Monki (Monika), Aki (Angelika), Aljoška, mamica vas poljublja vroče, vroče ...! Mami, objemam Te in se Ti nikoli ne bom mogla dovolj zahvaliti.« In v naslednjem pismu datiranem julija, ponovno beremo: »Otročički, pridni ostanite! To je zame še edino veselje! – Blagoslavljam vas, vaša mamica.«

Lahko si mislimo, koliko molitve je vsak dan Lizi prikipelo iz srca, zdaj še njen blagoslov, čeprav iz cenzuriranega pisma. Avgusta kar noče biti konec. 13 avgusta se spomni na Aleškov rojstni dan: »Lepa darila bo dobil ... to bo veselje, ko bomo spet skupaj ... Tisoč poljubčkov od mamice ... Pišite vendar! Iskrena hvala Pepci in vsem dobrim ljudem. – Tisočkrat vas objema in poljublja čisto vaša mamica.«

Omica, mama Liza, trije otroci in služkinja so se natrpali v edino prosto sobo

Po treh mesecih se je Liza Hribar vrnila iz zapora. Časa za veselje je bilo hitro konec. Kmalu je v rokah držala odločbo za izselitev. »V svoji hiši ne bom trpela izdajalcev«, se je takoj strinjala z odločbo gospodinja Turnškova in jim že pred tem pokradla vse rjuhe. Novo bivališče naj bi dobili pri neki družini v Zalogu: imeli bi stanovanje v vlažni črni kuhinji in sobi preko dvorišča. »Odločba je dokončna, pritožba ni možna, ker je značaj zločina vašega moža težji.«

Naselitvi Hribarjevih se je tudi družina v Zalogu uprla; po vsej verjetnosti so hoteli še njo na ta način kaznovati. Ko bi bil ob tolikih Lizinih stiskah ob njej vsaj mož. Kako strašno dolga bodo leta brez njega zanjo in za otroke. Ali bo morda odslej tudi zato upodobitev sv. Jožefa z razgrnjenim plaščem nad sv. Družino kiparki priljubljen motiv družinskih jaslic?

Liza in trije majhni otroci so končno dobili utesnjeno bivališče pri njeni mami, dragi omici, na Prečni ulici, pohištvo iz Langusove so morali uskladiščiti pri stricu. Vsi: omica, mama Liza, trije otroci in služkinja so se natrpali v edino prosto sobo, ker sta v dveh drugih s souporabo kopalnice in stranišča živela dva bivša partizana: pisatelj Karel Grabeljšek in udbovski psihiater, po vojni direktor umobolnice v Polju, dr. Miloš Kobal /1926–2018/. Kmalu sta se odselila, ker so ju novi prišleki motili.

Zoran in Elizabeta Hribar, po očetovi vrnitvi iz zapora.

Kroparji so pri Lizi naročili jaslice za priljubljeno Marijino kapelico Na gori

Kaj še je pomagalo mami Lizi, da se je iz zapora vrnila že po treh mesecih? Morda tudi molitev, goreča molitev nje same in dobrih ljudi. Že pred svojim zaporom se je poslovno seznanila s kovačem Jožem Bertoncljem iz Krope, ki je sčasoma postal strokovnjak umetnega kovaštva in v povojnih časih neustrašen sodelavec gospe Hribarjeve. Na predvečer njenega sojenja so kovačeva nečakinja Vera Jelenc z znankami vso noč prebedele v molitvi za srečen izid sodbe. In dočakali so jo.

Še isto leto, jeseni 1947, so Kroparji pri umetnici naročili jaslice za priljubljeno Marijino kapelico Na gori. To so bile njene prve cerkvene jaslice s pobarvanimi kipci, v kolednikih je upodobila štiri Kroparje. Ostale so unikat. Od takrat dalje so sledila naročila za cerkvene in hišne jaslice ali figuralne v enem kosu, vse do konca njenega umetniškega ustvarjanja. Ko sem jo ob neki priliki obiskala v mrzli delavnici, mi je zaupala, da jih lahko izdeluje samo v adventnem času ... V času pričakovanja, ko bo na svetu, tudi v njeni domovini, zasijala Luč miru in ljubezni. Vendar je pozimi težje delati z vlažno glino, prsti postanejo še bolj okorni ... vendar oblikujejo figurice v božjo čast. Morda se je prav v adventu, v času pričakovanja Odrešenikovega prihoda, njen umetniški navdih lažje porajal ob premišljevanju Njegovega rojstva, materinstva, očetovstva ... Kolikokrat je samo v zaporu priporočala svojo družino božjemu Otroku, Materi Božji in sv. Jožefu.

Kiparka Liza Hribar, 1913–1996.

Njen umetniški poklic je bil najtesneje povezan z materinstvom

Že v uvodu v prispevek sem pisala o milini in nežnosti, ki dihata iz kipov umetnice Lize Hribar: o Materi Božji, ki ljubeče drži in gleda svojega Sina ter njegov srečen, brezskrben, otroško okrogel obrazek; o mehkobi njenih rok, ki držijo ali objemajo v svojem naročju Otroka. Po branju kratkih, a tako srčnih in ljubečih sporočil gospe Lize Hribar iz zapora mi zdaj še toliko bolj iz njenih kipov in kipcev diha njena ljubeča materinskost, ki je bila v času njenega zapora v tako težki preizkušnji. In njena globoka vera, ki je premagovala trpljenje in krivice v njenem nadaljnjem življenju. Njene upodobitve skrbnega moža, očeta in varuha sv. Jožefa, ki hoče z razprostrtim plaščem obvarovati vsega hudega svojo Ženo in Sina, dajo slutiti željo žene, matere in otrok po ljubečem varstvu moža in očeta. Dolgih šest let so bili vsega tega oropani.

Kasneje je v pogovoru za Družino 8. 3. 1970 povedala, da je njen umetniški poklic najtesneje povezan z materinstvom. Dopoldne je v delavnici, popoldne z otroki, kiparjenje se zato zavleče pozno v noč. Otroke je morala preživeti, vendar je prepričana, da sta čas in požrtvovalnost, darovana otrokom, več vredna kot materialne dobrine: »Ljubezen, ki je izraz materinske žrtve, je glavno gonilo za prijetno ozračje v družini.«

Novodobni Herod mu je za dolgih šest let grenil življenje v komunističnih zaporih

Zoranu Hribarju je novodobni Herod za dolgih šest let grenil življenje v komunističnih zaporih: najprej na Poljanskem nasipu v Ljubljani; zatem na prisilnem delu na Žalah, kjer so zidali stanovanjske bloke; v »šoli« za mladoletne domobrance v Mariboru, kjer je poučeval matematiko, in končno v zaporu v Sremski Mitrovici, kjer so med drugim morali zaporniki poslušati tuje radijske postaje, zlasti radio Vatikan. Gospod Hribar je moral poročati o vsebini slišanega. Kar pa je preslišal, si je, hočeš-nočeš izmislil. Takrat se je tega že priučil.

Liza Hribar (desno) z družino: Miklavž, Aleš, mož Zoran, spredaj Angelika, zadaj Monika, leta 1988.

Slutil sem, da KP ne ščiti slovenskih, temveč interese stranke

Poglejmo, kaj je napisal poštenjak in dobromisleči narodnjak Zoran Hribar v zaporu o medvojnem obdobju svojega življenja in delovanja. Nedvomno si je prav s tem poročilom nakopal dolgoletni zapor. »Po zasedbi Italijanov in Nemcev sem nekaj časa s simpatijami spremljal podvige naših fantov, ki so še nadalje nudili odpor, zato sem tudi podpiral OF z denarnimi prispevki, mesečno 100 dinarjev. (Podporo sem dajal ge. Lili Novy). To je trajalo skoraj leto dni. Leta 1942 pa se je vedno znova govorilo o zasedbah ene ali druge vasi po partizanih, ki pa so se brž umaknili, ko se je približal okupator. Ljudstvo, ki jim je nudilo oskrbo in zavetje, je bilo brez obrambe, izpostavljeno nasilju okupatorja. To so pripovedovali kmetje, ko so često pribežali v Ljubljano. Cele skupine so stale pred obrtno šolo in jaz sem jih poslušal. Takrat sem nekoč bolj bežno še videl Josipa Vidmarja, ki se je skrival v Ljubljani in je ravno nameraval pobegniti v hribe, kar je tudi kmalu storil. Jaz, kot marsikdo drug, sem mnogo upov gradil na Vidmarja in njegove znance. Vidmarja sem dobro poznal osebno in iz njegovih spisov. Vedel sem, da je Slovenec po čustvu in z vsem srcem in upal sem, da bo preprečil nepotrebne žrtve, če bo 'zunaj'. Izgledalo pa je, da tam on nima besede.

Toda nič razveseljivega se ni slišalo z bojišč. Prvotna koalicija OF se je vedno bolj spreminjala v orodje KP. Res organizirana od celotne koalicije OF je bila le KP in to svojo premoč tudi ni prikrivala, kar smo videli ob osvoboditvi. To mi ni bilo všeč, ker sem slutil da KP ne ščiti slovenskih, temveč interese stranke. Zato sem se mirno zadržal doma, vedno upajoč, da se stvar končno izčisti. Prišla je osvoboditev in tedaj sem še vedno mislil, da bo mogoče najti kako srednjo pot, kar pa se je izkazalo nemožno. Zato sem kmalu sklenil ubrati, če je mogoče, drugo pot, to je delati v ilegali. Še sem verjel na možno protiutež v tvorbi neke paralelne skupine, toda izgledalo je, da je nevarno biti iskren. Zato se ljudje v takih okoliščinah vedno zatekajo v skrivališče. Tudi meni se je zdelo to edino možno.«

Privrženci Nagodetove skupine so želeli demokratično vlado s strankarsko demokracijo

Verjetno iz previdnosti gospod Hribar ni omenil nobenega od komunističnih zločinov, za katere je dobro vedel. A kljub temu je napisal veliko preveč. On in privrženci Nagodetove skupine so želeli namesto komunističnega terorja demokratično vlado s strankarsko demokracijo, ki bi edina lahko popeljala narod iz povojnega razsula. Gospod Hribar si je s to pisno izjavo nakopal osemnajst let zapora. Na srečo je bil po šestih letih pomiloščen. Kadar ga je žena obiskala v Sremski Mitrovici, se je vsakič odpeljala še na maršalat v Beograd in še pred in po tem pisala prošnje za pomilostitev. Morda so tudi zaradi tega možu skrajšali zaporno kazen.

Konec v: Liza Hribar, Zoran Hribar, Angelika Hribar, Nagodetov proces, jaslice, Kropa, Vanja Kržan [3]