Nadaljevanje iz: Liza Hribar, Zoran Hribar, Angelika Hribar, Nagodetov proces, jaslice, Kropa, Vanja Kržan [2]

Rešujejo ga ženina pisma, vse kar napiše o otrocih

Kiparka Liza Hribar leta 1969.

Šest let zapora in ločitve od ljubljenih odraščajočih otrok, od žene, ki mora sama prevzeti vso skrb za otroke in preživetje, predvsem pa zaporniško življenje samo po sebi je bilo za gospoda Hribarja kot za njegove domače veliko psihično trpljenje. Naj navedem kakšno vrstico še iz njegovih pisem iz Sremske Mitrovice. Zaporniki so morali zaradi cenzure pisati v srbohrvaščini. – »Bojim se, da sam Te previše uplašio s primetkom o mojoj nervozi. To nije ništa ozbiljno, samo čovek kadkad ne podnosi male nezgode s jednakom mirnošću. Dugo več traje taj odvojeni život i uvek jača je želja, da bi bilo tome kraj. Ali strpit ću se, još imam dovoljno snage.« – »Hteo bi Te tešiti kao si Ti mene tako lepo i sa toliko osečaja. Glavno je, ja mislim, da čovek ne izgubi nade i vere.«

Rešujejo ga ženina pisma, vse kar napiše o otrocih, saj njihov razvoj lahko spremlja le na ta način. »Monika če biti već velika kad ću jo opet videti, ove godine teško, možda iduće ...« (Upal je na pomilostitev) ... »O, kako sam sretan, da imam Tebe. A Ti imaš puno briga i Tvoje reči 'boriti se za život' kažu mi sve i razumem Te. Da bi Ti mogao samo kako pomoći. O, mnogo Te volim i sve više cenim ...«

Jaslice Lize Hribar v Kropi. Vir: mojaobcina.si/radovljica

Iz zvočnikov na sodnijski palači se je slišalo divje kričanje nahujskane množice

Po šestih letih zapora se je pomiloščeni obsojenec vrnil domov k ženi in otrokom, da so lahko znova zaživeli družinsko življenje. Leta 1954 se je zakoncema rodil četrti otrok, sin Miklavž. Očetu Zoranu so bile za več let odvzete državljanske pravice in s tem tudi možnost zaposlitve. Gospa Liza je uvidela, da bo moževa pomoč pri njenem delu lahko edina »zaposlitev«. Pridno in vestno ji je pomagal do svoje bolezni na pljučih. Umrl je pomladi leta 1988. Šele leta 1991 je Vrhovno sodišče ocenilo, da je bil sodni postopek »sporen« in naročilo Temeljnemu sodišču, naj umakne obtožnico. S tem je bil proces razveljavljen. S kakšno lahkoto se to sliši danes, v dneh Nagodetovega procesa pa se je iz zvočnikov na sodnijski palači in centru Ljubljane slišalo divje kričanje nahujskane množice v sodnijski dvorani, ki je bruhala laž, hudobijo in zahtevala smrt obsojencev.

Jaslice Lize Hribar. Foto: Tatjana Splichal

Strahote, ponižanja in krivice zločinskega komunizma

Ves čas med zaporom staršev so otroci vedeli, kakšna krivica se je zgodila mami ter očetu in že majhni to tudi javno govorili. Nad hčerko Angeliko so se sošolci zgražali, kako si kaj takega drzne. Bali so se celo poslušati jo. Ona pa je upala, da bo s tem pri njih vzbudila sočutje do očeta. O očetovem zaporu in o vsem v zvezi s tem sta se – že z odraslimi otroki – starša bolj malo pogovarjala. Ne zaradi strahu, to obdobje je bilo zanju preveč boleče in ponižujoče. Ko je v eni od prvih revij Zaveze izšel prispevek o Nagodetovem procesu in predstavil obtožence, je sin Aleš navdušeno pritekel domov z revijo v roki: »Mama, poglej! Zdaj končno prihaja resnica na dan! Obsojenci ste oprani velike krivice!« Hčerka Angelika se spominja, da je mama razburjena zgrabila Zavezo, kot da noče o vsem, kar je pisalo, nič slišati, nič videti. Ko se je nekoliko umirila, je članek seveda prebrala, toda tisto noč ni spala ...

Strahote, ponižanja in krivice zločinskega komunizma so na tisoče preživelih za vedno zaznamovale.

Jaslice Lize Hribar. Foto: Tatjana Splichal

Kasneje ji je kdo rekel, da so se je bali, v resnici so se bali zase in svoj položaj

Takoj ko se je Hribarjeva z otroki ustalila na maminem domu na Prečni ulici, je prosila strojarja, ki je v pritličnih prostorih njihove hiše prepariral lisičje kože, da se izseli. Tu si je uredila skromno delavnico. Živela je osamljeno, vsi prejšnji prijatelji so se je izogibali. Kasneje ji je kdo rekel, da so se je bali, v resnici so se bali zase in svoj položaj. Ko je zbolela nekdanja znanka Lili Novy, jo je Liza obiskala. Njen obisk je pesnico ganil do solz in prosila je Lizo, naj ji oprosti. Liza ni imela česa odpuščati, saj njenega vedenja po vojni ni obsojala.

Jaslice Lize Hribar. Foto: Tatjana Splichal

Kroparske jaslice so Hribarjevi pomenile nov začetek

Kroparske jaslice so Hribarjevi pomenile nov začetek. Po njih je postala znana in priljubljena in ji ostala zvesta dolgo vrsto let. Tako kot nekdanji prijatelji, ki je niso hoteli več poznati, ji je obrnila hrbet tudi vsa novodobna kulturna srenja. Mnogo let po vojni so jo z veliko težavo sprejeli v Društvo oblikovalcev Slovenije. Nikoli pa ni smela razstavljati. Krivica vedno boli, vendar gospa Liza ni obtoževala.

S svojim tihim pogumom je ohranjala v svinčenih časih tradicijo sakralne umetnosti. Tako kot v naš dom so v številne domove vernih ljudi njene drobne umetnine prinašale žarke upanja in tolažbe. Večji kipi in reliefi so prispevali k lepoti in kakovosti sakralnih prostorov: cerkva, kapelic, samostanov, ljubljanskega bogoslovja, celo nagrobnikov.

Jaslice Lize Hribar. Foto: Tatjana Splichal

Posebno poglavje je kiparkin križev pot

Posebno poglavje je kiparkin križev pot, saj ga je v vsej kruti realnosti doživljala sama. Tudi si je želela, da se ljudje, zlasti mladi, ne bi navadili na kič; s svojimi umetniškimi izdelki je želela vsaj nekoliko zapolniti povojno praznino tovrstnega kiparskega oblikovanja. Spominjam se velikega ljubljanskega misijona, ki so ga leta 1962 po ljubljanskih cerkvah vodili patri jezuiti. Nekega dopoldneva me je presenetila kiparka ob izhodu iz stolnice, kjer je prodajala različne majhne križe iz terakote: z Marijo ob vznožju ali z Marijo in Janezom ali samo križ. Moda še marsikaj drugega. Takrat sem se prvič srečala z njeno umetnostjo in se z njo »okužila«.

Jaslice Lize Hribar. Foto: Tatjana Splichal

Prvo samostojno razstavo je lahko imela šele v dneh osamosvojitve, junija 1991

Svojo prvo samostojno razstavo je lahko imela šele v dneh osamosvojitve, junija 1991, in sicer na svojem domu na Prečni ulici. Tako sproščene, vesele, naravnost sijoče, nisem videla nikoli prej in ne pozneje. Ne le zaradi ponosa, da lahko prvič javno razstavlja nekaj svojih umetniških del, temveč tudi zato, ker je Slovenija končno postala svobodna, demokratična država, za katero so umrli in trpeli med deset tisoči drugimi tudi obsojenci krivičnega, razvpitega Nagodetovega procesa. Končno bomo vsi bolj sproščeno zadihali in delovali.

Kasneje je imela razstave še v novomeškem frančiškanskem samostanu, leta 1994.; leto zatem, pomladi 1995, je sledila razstava malih plastik v Galeriji Ars Sacra v Mariboru, ki jo je organiziral Ivan Štuhec. V cerkvi sv. Petra v Piranu so razstavili njena dela eno leto po njeni smrti, leta 1997, v Kovaškem muzeju v Kropi leta 2003 in jaslice po cerkvah v Piranu leta 2007. Ob stoti obletnici kiparkinega rojstva, decembra 2013, smo njeni ljubitelji lahko ponovno občudovali nekatera od njenih del v Galeriji Družine.

Jaslice Lize Hribar v kapeli Bogoslovnega semenišča v Ljubljani, na razstavi v Galeriji Družina. Foto: Andrej Doblehar

Prispevek Veselke Šorli Puc v reviji Tretji dan marca 1994

Morda prvi članek je o njeni osebnosti in delu s svojo značilno toplino, podobno toplini Hribarjeve, napisala Veselka Šorli Puc v reviji Tretji dan marca 1994 (letnik XXIII, št. 7). Tudi ona je mnenja, da »kiparka nikoli ni iskala hvale in priznanja; tiha, skromna, pogumna in predana ustvarjanju sakralne umetnosti je ostala vse življenje.«

Bolezen na pljučih je gospo Hribar priklenila na bolniško posteljo na Golniku. Ko ni bila več pri zavesti, je kdaj pa kdaj glasno spregovorila. V takih trenutkih ji je kdo od domačih pozorno prisluhnil. Nikoli iz njenih ust ni bilo slišati besed o njenih kiparskih stvaritvah, vedno je nagovarjala le svoje majhne otroke, npr.: »Angelika, pojdi mi s kolen!« in podobno ... Ni govorila o svojih umetniških delih, pač pa o svojih otrocih. Največja od vsega pa je Ljubezen. Umrla je aprila leta 1996.

Jaslice Lize Hribar v Kropi: Vir: Družina

Njena umetnost je zorela v preganjanju, trpljenju in pomanjkanju 

Skromno kot je živela, je bila na Žalah tudi pokopana. Verniki vemo, da pogreb ni obred, ko bi pokojnika hvalili, ampak se spomnili del, ki gredo z njim v večnost, prihodnjim rodovom pa ostajajo dragocena dediščina, ki naj bi bili zanjo hvaležni. Vendar duhovnik, ki je vodil pogrebni obred, je pokojnico nekajkrat poimenoval zgolj z mamo njihove skupnosti oziroma z »mamino«: o njeni sakralni dediščini ni bilo slišati omembe vrednega, o njeni življenjski poti skoraj nič, o hvaležnosti za vse, kar nam je zapustila, tudi nič. Bila je le »mamina« majhni skupinici ljudi.

Spregovoril pa je tudi laik, umetnostni zgodovinar Cene Avguštin iz Radovljice, ki je osvetlil njeno umetniško delo. Med drugim je povedal: »V trpljenju, pomanjkanju, preganjanju in v zaporu pod novo oblastjo je po končani vojni zorela njena umetnost.« Dodala bi še, da je zorela tudi njena osebnost, ki se je v upodabljanju lepote končno zlila v eno z večno Lepoto samo.

V Kropi, v podružnični cerkvi Matere Božje, pri Ka­pelci, vsako leto postavijo jaslice Lize Hribar

Kot so pisali v Gorenjskem glasu 6. januarja 2026 pod naslovom Kroparjem je jaslice izdelala preganjana kiparka, v Kropi v podružnični cerkvi Matere Božje, pri Ka­pelci, kot ji rečejo domačini, na božični večer že več kot sedem desetletij postavljajo jaslice, ki jih je leta 1953 iz­delala kiparka Liza Hribar. Skupaj je za kroparsko po­stavitev ustvarila kar šestde­set figur. Na svete tri kralje so jim dodali še figure Svetih treh kraljev, na ogled pa bodo vse do svečnice.

»Vsako leto, kar pomnim, smo na sveti večer h Kapelci hodili gledat jaslice Lize Hri­bar. Mladi takrat o nastanku oziroma o avtorici nismo ve­deli prav veliko, razen ime­na kiparke, ki pa je bilo med Kroparji dobro znano,« je povedal domačin Anže Hab­jan, predsednik Kulturnega društva Kropa.

Kljub družbeni izolaciji so se Kroparji odločili za na­ročilo jaslic pri kiparki in s tem njej in njeni družini po­magali preživeti težke čase, je povedala Metka Kavčič, predsednica Turističnega društva Kropa. »Jaslice so stare 72 let. Takrat so Kro­parji, med njimi izstopa Joža Bertoncelj, zbrali pogum in jih naročili pri akademski ki­parki Lizi Hribar, ki je zaradi razmer, v katerih se je znašla po vojni, zelo težko živela. Vsa leta po vojni sta bili skrb­nici dragocenih jaslic druži­ni Bertoncelj in Jelenc, pred petimi leti pa so bile zaupa­ne v skrb kulturnemu in tu­rističnemu društvu v Kro­pi,« je pojasnila.

Jaslice Lize Hribar v Kropi nosijo sporočilo tra­dicije in ljubezni. Na ogled bodo tako kot vsako leto do 2. februarja. Ker cerkev ni vsakodnevno odprta, se je za ogled treba predhodno do­govoriti na turističnem dru­štvu, telefonska številka je 031 419 621.

Marjana Ahačič, Kroparjem je jaslice izdelala preganjana kiparka, Liza Hribar, Kropa, Gorenjski glas, 6. 1. 2026

Roman Nataše Konc Lorenzutti o Lizi Hribar

Prispevek Vanje Kržan sem za objavo na spletni strani Družine z mednaslovi opremil Ivo Žajdela. Dodal sem tudi spodnji zapis o romanu Nataše Konc Lorenzutti o Lizi Hribar.

O Lizi Hribar je roman napisala pisateljica Nataša Konc Lorenzutti, pod naslovom Vse je postalo plamen ga je leta 2025 izdala Slovenska matica. Avtorica je roman napisala na osnovi številnih virov, ki jih je navedla tudi na koncu knjige. Najdragocenejši vir ji je bil seveda Angelika Hribar, hčerka glavne osebe v romanu Lize Hribar, ki je tudi sama odlična publicistka o družini Hribar in drugih slovenskih meščanskih temah v zgodovinskih publikacijah. Čeprav je v ospredju pripovedi Liza Hribar, se ves čas srečujemo tudi s številnimi njenimi sorodniki in znanci, med njimi so nekateri tudi bolj znani. Med njimi je Lizina mladostna prijateljica, pesnica Lili Novy.

Ona bo mirneje umrla in jaz mirneje živela

Avtorica je v romanu prikazala dva ključna in pretresljiva dogodka v zvezi z njo. Ko je Liza Hribar po sojenju in obsodbah Nagodetove skupine prišla iz zapora, sta se srečali na ulici v Ljubljani, vendar je Lili Novy ni hotela pogledati oz. pozdraviti. Verjetno ne iz prezira, ker so Lizo »obsodili«, ampak bolj iz strahu, saj je bil čas takrat nabit z udbovskim strahom. Na koncu romana, ko je bila Lili Novy v bolnišnici na smrtni postelji, jo je Liza Hribar obiskala. Sestri se je predstavila in ji dejala: »Več kot deset let se nisva srečali. Ona bo mirneje umrla in jaz mirneje živela, če mi boste dovolili /da jo obišče/.« Ker je bila Liza verna, je naredila to gesto odpuščanja in sprave, s katero je avtorica bralcu sporočila, kako pomembna je v človekovem življenju.

Nataša Konc Lorenzutti z romanom Vse je postalo plamen 10. 12. 2025. Foto: Ivo Žajdela

V romanu nastopajo mnoge realne osebe s pravimi imeni

Omenil sem številne vire, po katerih je avtorica tkala zgodbo romana. Tkanje je bilo zahtevno, saj ves čas podaja zgodbo, ki je realna in ne izmišljena, v njej pa nastopajo mnoge realne osebe s pravimi imeni. Skozi zgodbo Lize Hribar nam prikazuje zgodbo meščanskih družin, ki so do komunistične revolucije strukturirale slovensko družbo, potem pa so komunisti v nekaj letih to družbo povsem izmaličili. Roman je preplet intimnih prizorov, toplih in lepih ljudi ter brutalne politične sile, ki je vdirala v družinske spalnice in sejala razdejanje. Zakonca Hribar so Udbovci ugrabili v njunem stanovanju, dobesedno med spanjem v spalnici, aretacije so izvajali ponoči, nad spečimi ljudmi in vpričo otrok.

Ne le da je avtorica morala v ustvarjanje strukture romana vložiti veliko dela in znanja, napisala ga je tudi z veliko literarno močjo, pri čemer ji je pomagala njena dosedanja pisateljska izkušnja.