Zdenka Kidrič se je rodila (kot Armič) 20. septembra 1909. Leta 1930 je postala članica Komunistične partije Jugoslavije. V prvi polovici 30. let je pomagala pri obnavljanju komunistične partijske organizacije v Sloveniji. Skupaj z Edvardom Kar­deljem in Ivanom Mačkom je bila od avgusta 1935 do junija 1937 na revolucionarnem šolanju v Moskvi. Med letoma 1937 in 1939 je delala kot aktivistka in kurirka CK KPJ na Dunaju, v Pragi in Parizu. Na začetku druge svetovne vojne je bila sekretarka OK KPS Ljubljana.

Kardelj je Zdenko Kidrič postavil za voditeljico morilskega VOS

15. avgusta 1941 (zelo zgodaj torej) je Edvard Kardelj v Ljubljani ustanovil Varnostno-obveščevalno službo (VOS), posebno milico, izrazito komunistično organizacijo, ki je delovala striktno ideološko-revolucionarno. Organiziranje Vosa je Kardelj zaupal prekaljenima ljubljanskima komunistoma Zdenki Kidrič - Marjeti in Francu Ravbarju ­- Vitezu. Kidričeva je organizirala obveščevalni, Ravbar pa varnostni (morilski) del službe. Vos je bila hrbtenica komunistične revolucije. Bila je udarna pest partije, ki je udarjala silovito in brezobzirno. Decembra 1941 se jima je pridružil še dr. Vito Kraigher - Marjan (še leta 2025 se po njem imenuje osnovna šola za Bežigradom v Ljubljani). Pod nazivom kolegij VOS so vodili vse akcije te partijske eksekutive. Franca Ravbarja - Viteza, ki je od jeseni 1941 vodil umore po Ljubljani, je na tem mestu decembra 1941 zamenjal dr. Marjan Dermastia - Urban (kasnejši zloglasni partizanski vojvoda), od aprila 1942 do maja 1943 pa je bil komandant varnostnikov (vosovskih morilcev) Edo Brajnik - Štefan.

Najbolj znani vosovci so bili: Zvonimir Runko - Pavle Štefan Babnik, Franc Stadler - Pepe, Ladislav Ržiha - Tomaž, Majda Peruzzi - Urška, Milan Pogačnik - Tomaž, Silvo Hrast - Džidži, Franc Pokovec - Poki, dr. Marjan Dermastia - Urban, Andrej Bricelj in Dušan Burja - Peter.

Do konca leta 1941 so VOS in partizani na širšem slovenskem ozemlju (Gorenjska, Štajerska in Dolenjska) ubili okoli 200 Slovencev.

Umori komunistične VOS so bili že leta 1941 številni

Naj na kratko preletim nekaj komunističnih umorov iz začetnega obdobja vojne in revolucije. Prva žrtev komunističnih morilcev v Ljubljana je bil policijski agent Viktor Jagodic, ki so ga predhodniki Vosa ustrelili v Šiški 10. avgusta 1941 (torej še pred ustanovitvijo VOS).

Po ponesrečenem partizanskem atentatu na Franca Žnidaršiča (nekdanjega orožnika), Gartringerja in Nandeta Debeljaka 22. 7., se je ponesrečil tudi atentat na Jožeta Broliha 30. 7. na Ježici.

18. 8. so komunisti v D. M. v Polju ustrelili orožnika Jožefa Sušnika (očeta znane etnologije Branislave Sušnik). 10. 9. so v Linhartovi ulici obstrelili Vladimirja Kavčiča. 1. 10. so izvedli atentat na Leona Rupnika, ki ga je preživel. Isti dan so za Bežigradom ustrelili Alojzija Notarja. Novico je objavil Slovenski poročevalec, v katerem je pisalo tudi, da »sta padla dva strela na razkrojevalca jugoslovanske armade, nemškega in italijanskega vohuna ter denuncianta – izdajalskega generala Rupnika«. 13. 10. so vosovci ranili šefa ljubljanske policije dr. Lovra Hacina. Samo vprašanje, kako bi na komuniste gledal kdorkoli, če bi ga ti hoteli s konkretno »akcijo« ubiti, in bi jo preživel?

14. 10. so v papirnici Vevče obstrelili Jerneja Chiodija ter poskušali umoriti Alojzija Rejo v D. M. v Polju; 26. 10. so v Vevčah ranili Viktorja Šumija; 12. 11. so na Vodnikovi cesti ranili Jakova Medveda; 13. 11. so v Gasilski ulici streljali na Ivana Šlegla; 19. 11. so ustrelili policijskega stražnika Koželja ter v Livarski ulici Jožefa Karla; 24. 11. so v njegovem stanovanju v Tyrševi hudo ranili nekdanjega policista Jožefa Krabitza.

Z umori so ustvarjali »belo gardo«

4. decembra 1941 so vosovci na Vodnikovi cesti ustrelili inž. Fanouša Emmerja, »vojaškega vodjo bele garde«, kot so ga označili komunisti. Ta mladi liberalec je z nekaterimi nekdanjimi oficirji navezal stike s Slovenskim narodnim gibanjem, skupino mladih katoliških študentov, zbrano okrog duhovnika in urednika Slovenca Franceta Glavača. Skupaj z njim je začel organizirati prvo Mihajlovićevo vojaško ilegalo, ki se je neuradno imenovala slovenski četniki. Emmer je bil med prvimi, ki so prepoznali partijske voditelje revolucije. Ustrelil ga je Edo Brajnik, kasnejši komunistični »narodni heroj«. Umor Emmerja je bil klasični revolucionarni akt in seveda ni imel z narodnoosvobodilnim bojem nobene zveze. Bil je »v najboljši možni varianti« uresničitev zloveščega odloka o »zaščiti slovenskega naroda« z dne 16. 9. 1941, s katerim je OF/KPS razglasila monopol nad odporom proti okupatorju.

Formalno »spomenik« z imenom »ilegalec«, v resnici pa »spomenik« vosovskemu morilcu sredi slovenske prestolnice leta 2025, 35 let po demokratizaciji. Foto: Ivo Žajdela

Uvod v leto 1942: kako odgovoriti na komunistične umore?

Omenjeni atentati oz. umori, še posebej uboj Emmerja in v naslednjih tednih še nekaj drugih vidnih osebnosti, so naravnost klicali (zahtevali) protiakcijo. Kaj storiti? Narod je bil že tako ali tako skrajno ogrožen zaradi okupacije in razkosanja Slovenije. Prav na vprašanje »Kaj storiti?« pa vse tiste politične sile, ki so jim komunisti sistematično grozili, nato pa še začeli ubijati, dolgo niso mogle odgovoriti. »Odgovarjati« so iz razumljivih razlogov začele zelo pozno, ko je bilo že zdavnaj prepozno. Pa tudi če bi odgovorile prej, bi bil dosežek enak, kot je bil kasneje – nacionalna katastrofa. 9. 12. so komunisti v Slovenskem poročevalcu ob »izvršeni smrtni obsodbi« nad Emmrom prvič uporabili izraz »bela garda«, ki so ga povzeli iz oktobrske revolucije v Rusiji. Nekaj mesecev pred tem, poleti 1941, so že uveljavili izraz partizan, ki so ga prenesli iz španske državljanske vojne (tako so se imenovali borci mednarodnih brigad). Partizanski zakon je sestavil Aleš Bebler, španski borec; francoski izraz »le partisan«, ki pomeni pristaša ene strani oziroma partije, so Španci spremenili v »el partisans«. Izraz je uporabil tudi Stalin pri povelju 6. julija 1941.

Že naslednji dan po Emmrovem uboju, 5. 12., so komunisti pri vhodu v Kemično tovarno v Mostah vrgli ročno bombo, ki je ubila ravno takrat odhajajočega direktorja Ivana Valenčaka. 11. 12. so ustrelili vidnega socialdemokrata Vinka Vrankarja, predstavnika metalurškega sindikata v D. M. v Polju. Kot zadnji v letu 1941 naj omenim Ludvika Hvastjo in Cveta Hvastjo, ki so ju 30. decembra 1941 ustrelili na Ježici.

To seveda še zdaleč niso vsi vosovski umori leta 1941. Vendar, leto 1941 je bilo komaj uvod v pravo komunistično morijo, ki je sledila spomladi in poleti 1942, ko so umorili na stotine Slovencev, pri čemer so jih tudi okrutno mučili. Morili so celo otroke, saj je seznam umorjenih družin srhljiv: najmanj 28 družin so umorili leta 1942.

Vosovski morilec Zvonko Runko. Ljubljana mu še vedno izkazuje čast z imenom ulice.

Edvard Kardelj marca 1942 Brozu: »OF je dejansko oblast«

Iz leta 1942 je znanih nekaj pisem iz dopisovanja med Zdenko Kidrič (voditeljico Vosa) in Edvardom Kardeljem (vodjem in strategom komunistične revolucije oz. partizanstva), iz katerih se jasno vidi, da je Kardelj ves čas neposredno dajal smer­nice za delo VOS.

Ko se je Edvard Kardelj 14. marca 1942 vrnil v Ljubljano je čez štirinajst dni, 29. marca, poročal Josipu Brozu - Titu »o položaju v Sloveniji«. V obširnem poročilu je med drugim zapisal: »OF je dejansko oblast, a ne samo v propagandističnem smislu, in sicer oblast v sami Ljubljani /.../ V kapit./alističnih/ krogih se zelo bojijo OF, zlasti po ustrelitvi Praprotnika, največjega slov. kapitalista« Iz tega se jasno vidi, da je takrat komuniste zanimala oblast tako rekoč najbolj. Nad delom Vosa (svojega »otroka«) je bil očitno navdušen, saj je zapisal: »No, vse to bi bilo nerazumljivo brez tako imenovane 'Varnostne in obveščevalne službe OF' in Narodne zaščite. Predvsem je 'Varnostna služba OF'. Dejansko je ves aparat sestavljen iz članov Partije in tega naši ne dajo iz rok, niti ne dovolijo kontrole. Zgrajena je iz dveh delov: obveščevalna služba in eksekutivni aparat.« Kardelju je torej pri Vosu pomembnejša varnostna (morilska) funkcija, kot pa obveščevalna. »Vodstvo je enotno in je se­stavljeno: iz sekretarjev obeh delov in voditelja celotne službe, ki je direktno vezan na CK. /.../ Eksekucijski aparat sestoji iz okrog 50 mož, oboroženih z revolverji in bombami, ki so se dobro izvežbali. /.../ Ti fantje delajo vse mogoče stvari. Nekaj primerov: skoro dnevno padajo denuncianti, okupatorski hlapci itd. Nobena policijska zaščita ne reši tistih, ki jih vosovci (tako jim pravijo tukaj) vzamejo na 'muho'. Vosovci pridejo v restavracijo z revolverji, prosijo navzoče naj dvignejo roke, da jih legitimirajo, ako koga iščejo; aretirajo ljudi na cesti, jih odvedejo in zaslišujejo (poklicati Italijane na pomoč se prijeti ne upajo, ker je OF izdala odlok, da bo vsak na mestu ustreljen, če bi se obrnil za pomoč na okupatorske oblasti), delajo preiskave po hišah belogardistov, plenijo in zažigajo belogardistični material. Tako so n. pr. vdrli v ilegalno tiskarno Dražinih ljudi, zaplenili tiskarno in črke, s katerimi se sedaj tiskajo OF-ovske tiskovine, in 130 kg papirja. Zaslišali so 3 'tiskarje', ki so vse priznali, zažgali so vse, kar je bilo natiskano, nato so material naložili na avto in se odpeljali. Tako so prijeli tudi neke belogardistične kurirje z letaki proti nam, zaplenili letake in kurirje dobro premlatili.« Nekaj stavkov naprej je zato zapisal: »'Varnostne službe' se vsi bojijo kot hudiča, prav to pa daje – poleg 'Nar./odne/zašč./ite/' in partizanov – OF značaj resnične oblasti.«

Še leta 2025 v Šiški nosi ime ulica z imenom vosovskega morilca Zvonka Runka. Foto: Ivo Žajdela

Cilj komunističnih umorov

Kardelj je Brozu navedel še eno »zanimivost«: »Slovenci so menda edini narod v Evropi, ki ima svojo belo emigracijo že v času, ko je sama na oblasti. Iz Ljubljane namreč vedno pogosteje bežijo v Italijo belogardistični izdajalci itd. 'Varnostna služba' je prišla namreč na tako dober glas, da se tisti, ki ga je vzela 'na muho', ne more rešiti. Zato bežijo, zato se jih je polastila prava panika. Še celo ljubljanski škof se je zaprl in se ne upa ven.«

Kardelj je v tem poročilu zapisal tudi, da » je OF dejansko likvidirala vse buržoazne stranke v Sloveniji. A kar je odkrito proti KP, to je dejansko tako razbito – čeprav jih množice vse skupaj imenujejo 'bela garda' –, da morejo delati le še kot denuncianti in provokatorji.« S tem ko se je hvalil, da so »likvidirali vse buržoazne stranke v Slo­veniji«, ki lahko nastopajo le še kot »denuncianti«, je Kardelj povedal, da jim je bil to tudi cilj in so zdaj s to situacijo zadovoljni. Res lepa »legitimacija«. Ki je imela strahotne posledice za narod.

23. 4. 1942 je Edvard Kardelj poslal Titu še eno poročilo, v katerem je naveden strahoten podatek: »V samem mestu /Ljubljani/ se je sedaj število pobitih ovaduhov od začetka aprila /1942/ povzpelo prek 40. Včasih jih v enem dnevu pade do 6. Jutri bo objavljen italijanski odlok o streljanju talcev /.../.« Prvih šest talcev so Italijani ustrelili 28. aprila 1942 pri Radohovi vasi.

Konec v: Varnostno-obveščevalna služba, VOS, Zdenka Kidrič - Marjeta, komunistična revolucija [2]