Nadaljevanje iz: Zdenka Kidrič - Marjeta, VOS, Varnostno-obveščevalna služba, komunistična revolucija [1]

Komunistični umori Kiklja, Župca, Ehrlicha …

V poročilu glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet vrhovnemu štabu NOPOJ 1. maja 1942 je pisalo: »Največja težava je bila organizacija eksekutive. Za to delo smo od vsega začetka uporabili najboljše partijce. Doslej je bilo izvršenih 65 likvidacij v Ljubljani, od teh jih je eksekutiva /Vos, op. I. Ž./ izvršila 48, ostale pa Narodna zaščita. Po vsej Sloveniji jih je bilo likvidiranih 250. Važne likvidacije so bile: petokolonec že bivše Jugoslavije general Rupnik (ustreljen in zblaznel) /Rupnika so 1. 10. 1941 »le« ranili, op. I. Ž./, upravnik ljubljanske policije in tesni sodelavec okupatorjev dr. Hacin obstreljen (sedaj invalid), policijski komisar in gestapovec Polak Ivan, tesni okupatorjev sodelavec, voditelj bele garde in kapitalist Praprotnik Avgust ter Župec in Kikelj, aktivisti akademskih organizacij bele garde in tesna sodelavca z okupatorskimi oblastmi, Vinko Vrankar, prijatelj metalcev /»desni« socialdemokrat, deloval pred vojno med delavci kovinske stroke, op. I. Ž./, organizator fašističnih sindikatov. /.../ Poleg likvidacij je izvršila eksekutiva zaplembo tiskarne bele garde z veliko množino papirja in že tiskano literaturo vred /Vos je 25. 1. 1942 na dvorišču Oražmovega doma v Wolfovi ulici v Ljubljani zaplenila »belogardistično-mihailovičevsko« tiskarno »Zarja svobode«, op. I. Ž./. Dve stanovanjski preiskavi zaradi suma obstoja tiskarne bele garde.«

Po novem letu 1942 so se vosovski umori vidnih Slovencev kar vrstili. Naj omenim le najodmevnejše: 20. 2. so ustrelili Avgusta Pra­protnika, predsednika Zveze industrialcev in enega od vrhov liberalcev. 16. 3. so ustrelili študenta Franca Župca, člana Straže in direktorja OUL, 18. 3. pa še Jarosla­va Kiklja, predsednika študentske KA in člana OUL. Čez tri dni je spodletel atentat na še enega vodilnega člana študentske OUL Gostirada Lončariča.

Zelo usoden je bil 26. maj 1942, ko so ustrelili najprej prof. Lamberta Ehrlicha, duhovnega vodjo Straže, poleg njega pa še študenta Viktorja Rojica. Isti dan so ustrelili Iva Peršuha, visokega uradnika Vzajemne zavarovalnice.

Pregon komunističnih zločinov

Kardelj je 12. junija 1942 pisal Zoranu Poliču, članu okrožnega odbora OF v Ljubljani: »Bela garda je v krizi in je sedaj treba izkoristiti, da jo čim bolj razbijemo. Zato bi bilo dobro, da se ustno dogovorimo.« Isti dan je pisal tudi Zdenki Kidrič, voditeljici Varnostno-obveščevalne službe v Ljubljani: »Strinjam se, da ni treba več objavljati /imen/ ubitih denunc./iantov/. Samo v nujnih primerih. Zadeva pri 'Levu' je politično ponesrečena. Nikarte drugič delati na slepo srečo. Treba je vedeti, koga boš likvidiral. Ni dobro, da je bila ubita ženska. Treba računati z malomešč./ansko/ mentaliteto in z Italijani, ki so tu posebno občutljivi. Ne smemo mi na tem terenu biti 'slabši' od Italijanov, ki niso streljali oz. se vsaj delajo, kakor da ne streljajo žensk. Treba je še s tem počakati.«

10. 6. so vosovci vrgli ročno bombo v restavracijo »Italia« (pri »Levu«) na Gosposvetski cesti 16. Ubili so zaupnico fašistične stranke Arielle Rea in ranili še štiri osebe. Italijani so se hudo »maščevali«: na dan Reinega pogreba so v Šiški napadli prosvetni dom, požgali ljudsko knjižnico in opustošili bife »Daj-dam«. Nato pa so 13. 6. v povračilnem ukrepu ustrelili še 15 Slovencev. Kmalu po atentatu so Italijani atentatorja izsledili, ga obsodili na smrt in ustrelili. Pri umorih Slovencev so vosovski atentatorji ostajali nekaznovani.

Kardelj Kidričevi: Naj nauče ženske streljati, zastrupljati in vse mogoče!

14. junija 1942 je Kardelj pisal Zdenki Kidrič: »Nujno potrebno je očistiti ljubljansko okolico, zlasti Polje Zalog, kjer se je b./ela/ g./arda/ pošteno vgnezdila. /.../ Naj nauče ženske streljati, zastrupljati in vse mogoče! /.../ Po mojem se sedaj začenja tista vrsta vojne, ki je že napol državljanska in v kateri – 'ujetniki ne obstoje niti kot pojem, niti kot dejstvo', t. j. ko se kolje vse, kar pride pod nož /prva postojanka vaške straže je bila organizirana šele čez dober mesec!, op. I. Ž./. Glede akcije pri Levu se je točno to zgodilo, kar sem občutil, čim sem slišal prvo vest, in kar sem Ti tudi takoj pisal. Ta akcija je v vseh ozirih za nas hudičevo ponesrečena in bo imela težke posledice. /.../ Dosegli smo pa nasprotno, dali smo z likvidacijo neke brezpomembne babe fašistom orožje v roko za hujskanje proti nam. /.../ Treba je vedeti, kaj se bo z neko bombo doseglo. Zato tudi ne delajte takih stvari v bodoče. Prišlo mi je na misel, kar mi je včeraj rekel Marjan, o postavljanju na neko mesto, kjer bi lahko bil ubit kak otrok.«

Formalno »spomenik« z imenom »ilegalec«, v resnici pa »spomenik« vosovskemu morilcu sredi slovenske prestolnice leta 2025, 35 let po demokratizaciji. Foto: Ivo Žajdela

Kardelj Kidričevi: »Likvidirajte v rundah. To je niz likvidacij druga za drugo«

28. junija 1942 je Edvard Kardelj pisal Zdenki Kidrič: »/.../ mi smo trenutno povsod v defenzivi – doma in na mednarodnem področju. Zato je nujno, da težimo za razširitvijo svoje baze in preprečimo sovražniku /notranjemu, op. I. Ž./, da bi v svoji ofenzivi mobiliziral zase vse sile, ki bi jih lahko mobiliziral. Tak položaj nam diktira to taktiko. Prepričan sem pa, da bo nemara že v bližnjih dneh položaj spremenjen, zato imejte vedno na muhi nekaj vodilnih tičev, da bi jih potem ob primerni priliki lahko potolkli. /.../ Glede likvidacij: Omejite se na najnujnejše denunciantske primere. /.../ toda sporazumeti se je treba za vsakega posebej, ter belogardiste, za katere naj velja isto. Za protitalce naj poskrbe zunaj /na deželi in to Slovence, op. I. Ž./. Likvidirajte v rundah. To je niz likvidacij druga za drugo, potem pa napravite malotrajnejšo pavzo in počakajte najugodnejšega političnega momenta.«

Umori duhovnikov Novaka, Nahtigala, Cvara in Komljanca

V začetku julija je Kardelj pisal Zdenki Kidrič: »Ali /ste dobili/ kakšne splošne podatke o reakciji na streljanje 4 farjev na Dolenjskem?« 23. junija 1942 je namreč Slovenec objavil novico o umoru štirih duhovnikov in njihove fotografije. Komunistični Slovenski poročevalec pa je 1. julija 1942 objavil tole novico: »Justifikacije štirih duhovnikov na Dolenjskem. Pred vojaškim sodiščem III. grupe partizanskih odredov so bili obsojeni na smrt in ustreljeni štirje organizatorji protiosvobodilnih akcij.« Seveda je šlo za takrat povsem običajno komunistično laž, saj so bili umorjeni (ne pa »justificirani«) duhovniki povsem nedolžni, kaj šele, da bi »protiosvobodilno« delovali. Šlo je za zverinske umore Henrika Novaka, kaplana iz Hinj (7. junija 1942), Franca Nahtigala in Franca Cvara, župnika in kaplana iz Šentruperta (18. junija 1942), in Janka Komljanca, župnika iz Prečne (17. junija 1942).

Kardelj: »Okoli Mokronoga in Mirne pa so partizani zares delali svinjarije«

Edvard Kardelj je 2. avgusta 1942 v imenu centralnega odbora KPS pisal Zdenki Kidrič: »Imamo torej pred seboj kak mesec odločilne borbe z belo gardo. Če jo bomo podrli v tem času, ki je brez dvoma za naše pozicije v Sloveniji odločilnega pomena, ker je najtežji, potem bo tudi v bodoče naša zmaga zagotovljena. Pripravite se torej na najintenzivnejši boj proti beli gardi. Ta boj mora sedaj postati centralno vprašanje politike. /.../ Prisluškujte dobro razpoloženju ljudstva. Stari /Josip Broz - Tito/ vas opozarja, da naj ne likvidiramo preveč, da ne bi ustvarili situacije, ko se nas bo ljudstvo balo, namesto da bi bilo povezano z nami. Tega se tudi vi zavedajte in spustite varnostno v akcijo šele tedaj, ko je opravljena vsa politična priprava. /.../ Okoli Mokronoga in Mirne pa so partizani zares delali svinjarije.«

Kardelj: »Likvidirajte kjerkoli in kakorkoli morete«

17. septembra 1942 je Kardelj pisal Zdenki Kidrič: »Sedaj je glavno: razbijati belo gardo tako politično, kakor 'fizično'. Likvidirajte, kjerkoli in kakorkoli morete vse tiste, za katere lahko pred javnostjo pokažete, da so izzivači državljanske vojne v korist Italijanov. Na to formulacijo te opozarjam! Danes naziv 'belogardist' ni več tisto, kar je bil nekdaj, ko si že s samim tem imenom človeka likvidiral. Treba je dokazati, da bela garda izziva državljansko vojno v korist okupatorja (in to danes ni težko) in kot take likvidirati posamezne pripadnike te tolpe.«

9. oktobra 1942 je Edvard Kardelj pisal Zdenki Kidrič: »Naloge, ki jih postavljaš glede razbijanja b./elo/ g./ardistične/ zaščite v Ljubljani, so pravilne. Je pa tako: S kadri, ki jih sedaj imate, ne bo nič. Pritisnite kar se največ da na NZ /Narodno zaščito/. Problem VOS je danes organizacijski. /.../ Zadnjič si me vprašala radi Na/tlačena/. Razume se, do se strinjamo. Bilo bi naravnost sijajno. Ali pa kdorkoli podoben.« Kardelj je mislil na izvršitev umora nekdanjega bana Dravske banovine dr. Marka Natlačena; VOS ga je ustrelila štiri dni po tem pismu. In na koncu: »P. S. Poskusite v začetku likvidirati vsaj 2–3 b./elo/ g./ardistične/ zaščitnike, da bodo ostali dobili strah.«

Vosovski morilec Albin Grajzer. Ljubljana mu še vedno izkazuje čast z imenom ulice. Foto: Ivo Žajdela

Umor Natlačena: »Lahko si mislite, da sem prav pošteno razveseljen«

13. oktobra 1942, na dan vosovskega umora dr. Marka Natlačena, najvišjega slovenskega politika takrat, se je Kardelj iz bunkerja na Podlipoglavu pretihotapil v Ljubljano, v hišni bunker pri dr. Mavriciju Neubergerju na Vilharjevi cesti 21. Še isti dan je pisal Kidriču in Leskošku v partizanski glavni štab: »Kakor ste že gotovo na svoje veliko veselje izvedeli, je danes naša VOS likvidirala Natlačena star./ejšega/, a mlajši je bil lažje ranjen /Marko Natlačen, študent/. Lahko si mislite, da sem prav pošteno razveseljen, ko so me nekaj ur po mojem prihodu obvestili o tem dogodku. Naš je bil preoblečen v duhovna in jo je s pomočnikom vred cel in živ pobrisal. Tudi /Kazimir/ Kukovič je v bolnici poginil do kraja, tako da ima naša VOS v kratkem času dva pomembna uspeha. Obakrat je opravil delo neki novinec, ki je pred nekaj dnevi prišel iz okolice. Novinec – toda napravil je pošteno! Izgleda da bomo v njem dobili drugega Štefana /Eda Brajnika/. Ljubljana je popolnoma pod vtisom tega dogodka.«

Dr. Marka Natlačena, prvaka SLS, nekdanjega bana Dravske banovine, je 13. oktobra 1942 na njegovem domu v Ulici stare pravde v Ljubljani ustrelil član VOS Franc Sta­dler - Pepe.

Italijani so še istega dne atentata na Natlačena v povračilnem ukrepu pred njegovo hišo ustrelili 24 Slovencev, petindvajsetemu se je omračil um in ga niso ustrelili. Ti povračilni ukrepi so škodo­vali tudi komunistom, zato so morali z vosovskimi atentati po Ljubljani prenehati.

V istem času, 8. oktobra, sta dva vosovca smrtno ranila policijskega komisarja Kazimi­rja Kukoviča, ki je umrl v ljubljanski bolnišnici. Italijani so zato 14. 10. v Gramozni jami pri Lju­bljani v povračilnem ukrepu ustrelili osem Slovencev.

Vso to komunistično morijo leta 1941 in 1942 v Ljubljani je vodila Zdenka Kidrič, žena Borisa Kidriča, poleg Kardelja drugega človeka komunistov.

Še leta 2025 v Polju nosi ime ulica z imenom vosovskega morilca Albina Grajzerja. Foto: Ivo Žajdela

Množična morilka Slovencev je bila privilegirana do smrti leta 2008

In kaj je bilo z Zdenko Kidrič po vojni? Najprej je delala pri Ozni, potem do leta 1946 v komisiji za kadre CK KPS in do leta 1964 v kadrovskem oddelku CK KPJ v Beogradu. Bila je članica CK KPS, GO SZDL in sveta federacije. Ali z drugimi besedami: po vojni je opravljala bolj simbolične funkcije. Za zmago komunistov oziroma njihovega uničevanja Slovencev ter za njihovo uzurpacijo oblasti je namreč naredila več kot dovolj v letih 1941 in 1943. Postala je večna upokojenka, ki ji ni nikoli nič manjkalo. Njena pokojnina je morala biti zelo visoka.

Čeprav je leta 1990 padel režim komunistične diktature, ki ga je pomagala graditi v najbolj izpostavljeni prvi vrsti nosilcev revolucije, se ji ni prav nič zgodilo. Nihče je ni poklical na odgovornost, kaj šele da bi jo organi pregona aretirali in ji sodili zaradi vojnih zločinov in zločinov proti človečnosti (genocidu). Vodila je organizacijo (VOS), ki je od poletja 1941 do konca leta 1942 umorila na stotine Slovencev – kar je med drugim povzročilo oboroženo protirevolucijo (slednje dejstvo omenjamo zato, ker nosijo vso težo odgovornosti za vse, kar je to pomenilo, izključno komunisti).

Soodgovorna za mnoge smrti 

Bila je tretji človek komunistične revolucije na Slovenskem, ki velja za eno najbolj temeljito izvedenih revolucij v novejši svetovni zgodovini. »Nad« njo sta bila le Edvard Kardelj in njen mož Boris Kidrič. Njihova revolucija je samo med vojno uničila več kot 5.900 življenj Slovencev civilistov; po vojni pa še okoli 15.000. Vseh žrtev vojne in revolucije na Slovenskem je bilo okoli 100.000. Od tega nosijo slovenski komunisti odgovornost za smrt vsaj za 70.000 Slovencev: gre za žrtve na protirevolucionarni strani, žrtve povojnih pomorov, žrtve povračilnih ukrepov okupatorja oz. »talci« in žrtve taborišč, vse žrtve na strani komunistične revolucije oz. partizanov.

Na koncu življenja je Zdenka Kidrič živela na videz odmaknjeno. Večina Slovencev se sploh ni zavedala, da med njimi še živi oseba, ki je imela nad seboj tako strahovit zločin, kot sem ga prej opredelil s številkami. Živela je umirjeno, državljani pa so ji desetletja, vse do smrti leta 2008, plačevali visoko pokojnino.

Ivo Žajdela, Vosovka dočakala sto let, Zdenka Kidrič, VOS, Demokracija, 15. 1. 2009

Biserka Karneža Cerjak, Zdenka Kidrič, Skrivnostna smrt vosovke, Reporter, 19. 1. 2009Biserka Karneža Cerjak, Kdo pravi, da ni premoga, krvavic in želodca, Reporter, 16. 12. 2013