Zapri
Iskanje

Ljubeljska Baba (Košutica)

Andrej Praznik
Za vas piše:
Andrej Praznik
Objava: 17. 08. 2011 / 11:26
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 09.04.2021 / 13:15
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Ljubeljska Baba (Košutica)

Ljubeljska Baba, ki je znana tudi pod imenom Košutica, se izmika radovednim pogledom iz doline, saj jo zakriva greben Košute. Njen vršni del se prikaže šele, ko se pripeljemo skoraj do ljubeljskega predora. Če bi iz tega sklepali, da je Baba samotna gora, bi se zmotili. Poti nanjo tudi v delavniških dopoldnevih ne samevajo. Sicer pa to nakazuje že množica parkiranih avtomobilov ob cesti na Ljubelj.



Na ovinku pred spomenikom taboriščnikom na Ljubelju nas kažipot usmeri na gozdno cesto. Ta kmalu preskoči potok in se spremeni v kolovoz, ki zavije proti severnim pobočjem Košute. Za naslednjim potočkom se drevje razmakne in prikaže se skalnata Begunjščica. Kolovoz, ki je posut z grobim kamenjem, se požene strmo navkreber. Po nekaj ovinkih strmina popusti, vendar je predah kratek. Še enkrat moramo v breg, preden tričetrt ure po odhodu iz doline prispemo do spodnjega roba planine Korošica.

Za leseno ograjo se pasejo krave in skupina konj, prek široke poti in ob njej žubori voda. Vzpnemo se do potoka, ki se pretaka pod melišči na severni strani Košute. Dolina se odpre, daleč zgoraj se pokažeta Hajnževo sedlo in za drevjem vršni del Babe. Široka pot zavije stran od melišč in se vzpne na zgornji del planine. Tam nas puščica preusmeri na bližnjico do pastirske koče, kjer si lahko naberemo moči za nadaljevanje vzpona.

Označena pot proti vrhu nas po odhodu od koče hitro pripelje do razpotja. Lovska pot se obrne proti dolini, mi pa nadaljujemo do mejnega grebena, po katerem valovi lesena ograja. Z leve se nam pridruži pot z Ljubelja. Steza se čez nekaj minut skrije med ruševje, ki se pozneje umakne planinskim travam in skalam. Ko brezskrbno prestavljam korake, pod samotnim grmom nepričakovano oživi senca in se odplazi po stezi. Ni veliko manjkalo, pa bi spregledal črnega gada. Kdo bi vedel, ali je ob umiku res svareče zapihal, ali pa je bil to le glas vetra, ki je privršal izza skalovja. V naslednjih minutah se tudi pot umakne za skale, se vzpne na rob in kmalu tudi na vrh. Na njem sta kovinski križ in skrinjica z vpisno knjigo, v bližnjo skalo pa je vdelan žig.



Ljubeljska Baba ima pravzaprav dva vrhova, ki ju – kot včasih tudi ljudi – ločuje le ozka skalnata škrbina. Vanjo se spustimo ob jeklenici, na drugi strani poiščemo v navpični skali oprimke, se potegnemo navzgor in že smo na sosednjem, z možicem označenem vrhu. Kratka pot je izpostavljena in ni za vsakogar, zato se planinci, ki sem jih srečal, zanjo niso odločili. So se pa odločili vsaj za krajši sprehod po obzorju, saj je Baba zelo razgledna. Na jugu se razprostira greben Košute, izza katerega pogledujejo Kamniško-Savinjske Alpe. Na vližnjem Velikem vrhu razločno vidimo planince, ki se razgledujejo proti severu. Če se tudi mi obrnemo tja, vidimo 1840 metrov visoki Grlovec nad Borovljami in za njim nepregledno verigo visokih vrhov. Na zahodu pa se tesno skupaj dvigajo Begunjščica, Stol in Vrtača, med katerimi se v daljavi razkazuje Triglav.

V dolino se lahko vrnemo po poti vzpona ali po lovski poti, ki je označena samo s kažipoti. Po njej se ob ograji spustimo na rob planine, nato pa skozi gozd do blatnega kolovoza. Že na prvem ovinku zavijemo z njega na sprva slabše vidno stezo, ki nas pripelje do križišča gozdnih poti. Nadaljujemo naravnost. Za ovinkom nas kažipot usmeri navzdol na pot, ki se v številnih ključih spušča v dolino. Ko tam prečkamo potok, prispemo do ceste na Ljubelj, ob kateri se vrnemo do izhodišča.



Ljubeljska Baba (1968 m)

Izhodišče: Podljubelj.
Dostop: Gorenjsko avtocesto zapustimo pri Podtaboru in nadaljujemo vožnjo proti Ljubelju. Na zadnjem ovinku pred spomenikom taboriščnikom zavijemo v desno na gozdno cesto, ob kateri pustimo avto.
Višinska razlika: 1068 m.
Dolžina vzpona: 3 ure.
Kratek opis poti: Gozdna cesta se hitro spremeni v kolovoz, ki nas po poldrugi uri hoje pripelje na planino Korošica. Od pastirske koče nadaljujemo po markirani stezi, ki se vzpne na mejni greben in pridruži poti z Ljubelja. Zadnje tri četrt ure hodimo po strmi zahodni strani gore, najprej med ruševjem, nato prek planinskih trav in manjših skal. Pot je dobro označena. Na njej ni posebnih nevarnosti, vendar je med hojo po strmi stezi vseeno potrebna previdnost. V zadnjem delu vzpona lahko naletimo na kače.
Zemljevid: Karavanke, 1 : 50.000.
Nedeljska maša: V župniji Svete Marije Goretti v Bistrici pri Tržiču je maša vsako nedeljo ob 7.30 in ob 9.00 uri.


Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh