V torek, 17. marca, smo v Dnevnem centru za brezdomce v Ljubljani molili križev pot. Prostor se je povsem napolnil z brezdomci in prostovoljci, saj se nas je zbralo več kot 50. Molitev so spremljale postne pesmi in marsikdo od brezdomcev je zraven zapel. Postaje križevega pota so oblikovali brezdomci s svojimi življenjskimi pričevanji. V preteklih dneh so prostovoljci ob srečanjih z brezdomci pri-
sluhnili njihovim zgodbam in jih zapisali. Križev pot ni bil le molitev, ampak srečanje z resničnimi križi ljudi. Vsaka postaja je nosila osebno zgodbo o nasilju, izgubi, odvisnosti, padcih in počasnem vstajanju. Ob Jezusovi poti se je razkrivalo, kako zelo je njegovo trpljenje podobno življenju ljudi na robu. Bog ni daleč od trpljenja, temveč je navzoč prav v njem. Tudi tam, kjer se zdi, da je vse izgubljeno, ostaja majhno, tiho upanje, ki človeka znova dvigne. Vzdušje je bilo mirno in slovesno. Prav ganljivo je bilo, kako so vsi prisotni podoživljali zgodbe, polne bolečin, neuspehov in poraz...