Kot predsedniki kandidat sem se udeležil volitev leta 1992 ... Rezultati so bili zame porazni. Dobil sem 1,5 % glasov in se uvrstil predzadnji. Komunist Milan Kučan je dobil 64 %, Ivo Bizjak 22 %, Jelko Kacin 9 %, ostali pa približno toliko kot jaz. Ni mogoče reči, da so bile volitve ponarejene ali napačno izpeljane. Niti upravičene kritične pripombe ne morejo pojasniti neverjetnih rezultatov.

Med spornimi platmi volitev je bil pristranski odnos medijev

Med spornimi platmi volitev je bil pristranski odnos medijev. Vsak kandidat, ki je imel uradno funkcijo, se je preko nje lahko kadarkoli pojavil na televiziji, radiu in prvih straneh časopisov. Tisti, ki so bili le kandidati, so se lahko pojavili le na zadnjem TV dnevniku med 22. in 23. uro. Časopisi o nekateri kandidatih preprosto niso pisali.

V vseh medijih še vedno večinoma delajo osebe, ki so dobile službo pod komunistično oblastjo, ko so bile potrebne moralne kvalifikacije, t. j., ko so prosilci morali biti sprejemljivi za Komunistično partijo. Ko so se po prvih demokratičnih volitvah pojavila vprašanja o teh razmerjih, so komunistični novinarji dvignili hrup, da so ogrožene njihove človeške pravice. Čisto prav se jim je zdelo, da so v preteklosti lahko dobili službo le »moralno primerni«, upirali pa so se vsakemu poskusu, da bi se našel prostor še za one, ki komunistom niso bili všeč.

Na TV in radiu je bilo nekaj organiziranih soočenj kandidatov, a večinoma so odgovarjali na vprašanja, ki so jih poslali gledalci in poslušalci. Vprašanja so se komaj kdaj dotikala ekonomije ali zunanje politike.

Čudno obnašanje Liberalno demokratske stranke, ki me je kandidirala

Kampanja se je plačevala iz treh virov – državni prispevki, plačani političnim strankam, članarine v strankah, in donacije sponzorjev.

Največ teh donacij so prispevala »družbena« se pravi, državna podjetja, kjer se je menedžerjem, vajenim, da zahtevajo »moralne kvalifikacije«, zdelo samoumevno, da po svoji volji uporabljajo denar podjetij v podporo strank in kandidatov.

V mojem primeru je bilo najbolj čudno obnašanje Liberalno demokratske stranke, ki me je kandidirala. Nekdo je izračunal, da je le 3,8 % volivcev, ki so dali glas stranki, volilo tudi mene. LDS se je komajda potrudila za kaj predvolilne propagande zame. Svojo propagando je usmerila na Janeza Drnovška, ki je kandidiral, da bi bil še naprej premier. Premiera izbere parlament, tako da je Drnovšek pravzaprav kandidiral le za poslanca. Vseeno so ga reklamirali velikanski plakati, ki mene niso niti omenjali, medtem ko so druge stranke oglaševale predsedniške kandidate, včasih skupaj s parlamentarnimi. Trudoma si lahko našel nekaj majhnih plakatov z mojo sliko. Protestiral sem proti nezanimanju za mojo kandidaturo, pa so mi povedali, da ni denarja. Ko sem odvrnil, da bom sam našel denar, so mi rekli, da ni treba ...

Kaj naj rečemo o »razsoji« slovenskih ljudi?

Na parlamentarnih volitvah je sodelovalo 28 strank, nekatere očitno zato, da bi zmedle javnost. Osem jih je prišlo v parlament. Kljub željam, da bi bilo drugače, ni sedanja sestava slovenskega parlamenta nič boljša od prejšnje. Novost je velika skupina nacionalistov, ki hočejo nagnati tujce in grozijo z nasiljem, tako da so večini nesprejemljivi. ... Ni čudno, da se govori o novih volitvah v dveh letih namesto v petih.

Kaj naj rečemo o »razsoji« slovenskih ljudi? Najprej moramo poudariti, da večina odloča, kdo naj vlada, da pa njena odločitev ni nujno »dobra« ali »pravilna«. Zato mora imeti manjšina vse pravice do kritike in svojih predlogov.

Zdi se, da je slovenski elektorat slabo izbral. To je očitno, ko gre za predsednika, a manj očitno pri parlamentarnih volitvah, kjer je težko predvideti, kakšna bo politika relativne večine liberalnih demokratov. Njihovi voditelji govorijo o pragmatizmu, a kakšen bo ta pragmatizem?

V ekonomskih posledicah komunistične vladavine lahko vidimo le katastrofo

Treba je upoštevati naslednje. (1) V ekonomskih posledicah komunistične vladavine lahko vidimo le katastrofo. Jugoslovanski komunisti, ki jih je v ekonomskih zadevah pogosto vodila slovenska skupina, so najprej uvedli centralistični sistem sovjetskega tipa, potem pa so ga 1952 opustili in uvedli samoupravljanje. Oboje je vodil isti slovenski komunist, Boris Kidrič ... Med leti 1952 in 1970 je dobivala država zahodno pomoč v vrednosti po dveh milijard dolarjev (in več) letno. Med 1970 in 1978 si je sposodila 22 milijard dolarjev. Ko je bilo leta 1978 te radodarnosti konec, so začele realne plače padati. Če začnemo v letu 1955, ko so bile realne plače le nekaj pod predvojnim nivojem, dobimo leta 1961 indeks 146. V letu 1978 doseže indeks 324 in potem pade na 224 v letu 1988, za 42 %. Za Slovenijo so številke 1964–119, 1978–174, 1988–135, padec za 27,7 % in na vrednost z leta 1967.

Ko je denar iz posojil še pritekal, so si ljudje zgradili rezerve v obliki hiš, avtov

Po tem padcu je izguba jugoslovanskih trgov odnesla še eno tretjino. Tako slovenski delavec danes zasluži komajda kaj več kot leta 1940. Povprečna mesečna plača v času volitev v Sloveniji je bila 600 DM, govori pa se, da bi za stabilnost morala pasti na 400 DM (160 funtov).

V Sloveniji ni tako slabo, kot bi lahko sklepali iz teh številk. Ko je denar iz posojil še pritekal, so si ljudje zgradili rezerve v obliki hiš, avtov ... Mnogi so delali v tujini in si naložili prihranke na deviznih knjižicah, a oblasti so ta denar porabile.

Po 45 letih komunizma so uspehi nični

Kakorkoli, po 45 letih komunizma so uspehi nični, ali pa, če odpišemo izginotje jugoslovanskega trga, minimalni, primerni desetim letom normalnega razvoja. (Plače so dosegle predvojno vrednost leta 1958, realne plače so leta 1988 ustrezale plačam leta 1967.)

Kako lahko pod temi pogoji kdorkoli glasuje za voditelje stranke, ki je to dosegla, je zame skrivnost. Eno od opravičil komunistov je, da ni bilo vse slabo. Morda ne, a povprečje je obupno.

Uspehi komunističnega sistema so nikakršni

(2) Ne le da so uspehi komunističnega sistema nikakršni – komunisti so trdili, da bo njihova oblast prinesla neopisljivo bogastvo in srečo, in da imajo torej pravico do najbolj krutih sredstev, da pridejo na oblast. ... Vprašanje je, kako lahko kdorkoli glasuje za zadnjega voditelja stranke, ki jo označujejo preganjanja, nasilje in neuspeh. Da je vse še huje, je Milan Kučan imenoval za predsednika svoje volilne ekipe profesorja Zdenka Roterja, ki me je osebno zasliševal med procesom, po katerem so enega od obtožencev ubili. Je res postalo čisto normalno, da uprizoriš sojenja političnih nasprotnikov in jih potem streljaš? Eden od odgovorov na to vprašanje je, da so se komunisti skesali. Kje pa se to vidi? ...

Zgodilo se je le to, da kogarkoli, ki postavi ta moralna vprašanja, imenujejo revanšista, pa čeprav ta oseba ne zahteva kazni za povzročitelje, le obsodbo zločinov, da se ne bi ponovili. Spet in spet nam ponavljajo, da se nima smisla ozirati nazaj, da je treba zreti v bodočnost – in morda v tej bodočnosti ponoviti iste napake, ker ne bomo vedeli, kaj se je nekoč zgodilo.

Slovenci so pozabili na Kučanovo preteklost

Kučan je prelomil z ostalimi jugoslovanskimi komunisti ... Tako so Slovenci pozabili njegovo preteklost ... Pozabilo se je, da je bila armada, ki je za hip poskušala obvladati Slovenijo, armada Partije, katere predsednik je bil Kučan v Sloveniji. Kot predsednik je prispeval k ideološkemu šolanju vojske, ki se je kasneje pod vplivom tega šolanja bestialno obnašala.

Bila bi huda napaka, lahko z resnimi posledicami, če bi Slovenci verjeli, da se da vojne dobiti tako zlahka, kot se je na videz zgodilo leta 1991. Kakorkoli že, Kučan je imel vsako možnost, da bi vsaj poskušal preoblikovati Jugoslavijo v zavezništvu s Hrvati, Muslimani, Makedonci in celo Črnogorci, preden je odšel s 14. kongresa. To bi lahko Sloveniji prihranilo vsakršen spopad in morda bi lahko obdržala tudi jugoslovanske trge.

Takoj, ko kdo omeni preteklost komunistov, začnejo kričati o revanšizmu

(3) Omenil sem, da začno slovenski komunisti takoj, ko kdo omeni njihovo preteklost, kričati o revanšizmu. S tem so bili uspešni podobno, kot so bili uspešni s kampanjo proti antikomunizmu. Govorili so in govorili, dokler se ni zdelo veliko huje obsojati komunistične zločine kot biti zločinec. ... Stranka, ki me je kandidirala, me je večkrat posvarila pred revanšizmom.

No, samim komunistom se revanšizem ne zdi napačen, ko komunistični tožilci nadaljujejo z diskriminacijo proti njihovim žrtvam. Vem za več pritožb mojih kolegov zapornikov iz 50. let, ki se jim njihovi nekdanji preganjalci iz tajne policije še režijo, ko iščejo rehabilitacijo in odpravo legalnih in arbitrarnih posledic tistih krivičnih obsodb.

Še vedno ne vemo, kje je pokopan prvoobtoženi Črtomir Nagode

Sodbe proti Črtomirju Nagodetu, meni in trinajstim drugim obtožencem je razveljavilo vrhovno sodišče Slovenije januarja 1991, odločitev je podpisala komunistka, predsednica tega sodišča. Kljub temu pa zdaj ilegalne posledice teh sodb niso bile popravljene. Še vedno ne vemo, kje je pokopan prvoobtoženi Črtomir Nagode, ki so ga usmrtili. Njegovo hišo še uporabljajo tujci, verjetno povezani z aparatom tedanjega režima.

Nobeni od družin obsojencev niso vrnili premoženja. ... Čeprav razveljavitev obsodbe pomeni, v normalnih deželah, izničenje njenih posledic, oblasti pravijo, da bodo morale žrtve počakati na uveljavitev Zakona o denacionalizaciji, s katerim pa sedanja slovenska oblast zavlačuje. ... Mednarodna in evropska politična telesa in agencije za varstvo človeških pravic bi lahko poleg sedanjih kršenj teh pravic nadzorovale tudi odpravljanje posledic prejšnjih kršitev.

V Sloveniji ni nobenih rezerv

(4) Mnogo je bilo predsedniških kandidatov in predstavnikov strank, ki so izjavili ali izjavile, da so globoko pretreseni nad nizkimi dohodki slovenskih delavcev, kmetov in upokojencev, jim obljubljali družbeno pravična plačila in še boljše družbene službe, kot so šole, zdravstvene in kulturne ustanove. Pod slovenskimi pogoji je to goljufivo. Res je, da v razvitih deželah kandidati tudi neumorno govorijo o socialni pravičnosti in večji porabi za vsakršne projekte, ne da bi pojasnili, od kod bo prišel denar, a v razvitih državah je najbrž mogoče najti kakšne rezerve. V Sloveniji ni nobenih rezerv – višje plače, pokojnine in družbena poraba niso mogoči brez večje proizvodnje, to pa ni tema, o kateri bi slovenski politiki radi govorili.

Da je bila LDS »zgodba o uspehu«?

(5) Mož, ki naj bi prinesel ekonomsko razmišljanje v slovensko politično življenje, dr. Janez Drnovšek, je postal premier pomladi 1992. Verjame, da je bil v prejšnjih šestih mesecih zelo uspešen in njegova LDS si je izbrala za volilno geslo Slovenija – zgodba o uspehu. Večkrat mi je bilo nerodno, ko so me vprašali, kakšni naj bi bili izjemni uspehi stranke, ki me je kandidirala. Vprašanje sem preusmerjal v prihodnost.

Med volilno kampanjo je dr. Drnovšek pogosto govoril o ekonomskih reformah, ne da bi jasno povedal, kakšne naj bodo, je pa dodajal, da je seveda potrebna previdnost, da se izognemo množični brezposelnosti. To dilemo predstavljata v Rusiji imeni Gajdar in Černomirdin. Je Drnovšek Gajdar ali Černomirdin? Ne vemo še.

Kolektivne ali državne investicijske odločitve so zapravljive

Brezposelnost je grožnja v obdobju preobrazbe, a revščina grozi tudi, če se službe preprosto ohranijo. Zaščita služb preprosto pomeni, da morajo uspešna podjetja prispevati denar za reševanje neuspešnih, namesto da bi se razvijala. Edini način za preprečevanje brezposelnosti je, ustvariti pogoje za hiter razvoj novih učinkovitih podjetij, ki lahko posrkajo delavce, ki so izgubili službo, ko so se zaprle neučinkovite firme ...

Seveda morajo nova podjetja nastati iz privatne pobude; zadnjih 45 let nas je naučilo, da so kolektivne ali državne investicijske odločitve zapravljive ...

Restitucija, denacionalizacija in vloga lastnikov

Čeprav dr. Drnovšek s svojo prvo vlado ni dosti storil za restitucijo, je gotovo dober znak, da je posebej omenil »denacionalizacijo« kot točko v korist slovenski vladi v svojem govoru za Svet Evrope. Kljub tem obljubam je prišlo do novega napada na princip denacionalizacije, ko je Igor Omerza, vodja SDK, državne knjigovodske službe, protestiral proti restituciji in zahteval spremembo že sprejetega zakona. Zgodilo se je namreč, da je eden od privilegiranih restituirancev (proces namreč napreduje po polževo) prodal vrnjeno tovarno nemški firmi. Ker ni zakona proti prodajanju tovarn Nemcem – tudi vlada je to že kdaj storila – bi šef knjigovodstva najbrž rad videl, da bi tovarno prodala slovenska birokracija in denar porabila za podporo slabim podjetjem ali kar za svoje plače ... Smisel vračanja premoženja tistim, ki so ustanovili podjetja, ali njihovim družinam je, da poveča verjetnost, da bo premoženje dobro upravljano. Morda se to ne bo zgodilo čisto vselej, a če lahko sodimo po izkušnjah drugih dežel, bomo na splošno le dobili učinkovitejše gospodarstvo.

Cilj je, da birokracija neha vladati ljudem

Morda je škoda, da bodo nekatere družine prodale vrnjena podjetja, a če pustimo birokraciji, da nadzoruje, kaj bodo ljudje počeli s svojo lastnino, lahko gremo nazaj v komunizem z njegovim slabim gospodarstvom, ker ljudje ne bodo svobodni, da upravljajo s svojim premoženjem, in tudi ne bodo odpirali novih podjetij. Cilj je, da birokracija neha vladati ljudem. Hkrati bo proces ustvarjal neodvisne ljudi, ki ne bodo odgovarjali oblastem za vsak svoj gib. Slovenija, kot katera koli dežela, potrebuje mnoge neodvisne vire ekonomske moči, da se bodo prebivalci lahko branili pred oblastjo.

Predvojni kranjski industrialci

Leta 1935, ob 15. obletnici (1919–1934) kranjske poslovne zbornice, je izšla knjižica, ki opisuje industrializacijo po prvi svetovni vojni. Franjo Sirc (moj oče), Ciril Sirc (moj ded) in dr. Beno Sabothy so leta 1923 spodbudili ustanovitev Jugočeške, prve tekstilne tovarne v Kranju s kapitalom 20 milj. din in povprečno tisoč delavci. Leta 1924 sta Anton Adamič in Edmund Kocbek osnovala IKA, pletilnico s 120 delavci. Leta 1925 je začela delati gumarna Semperit, s 340 delavci. Predsednik kranjske poslovne zbornice, Franjo Sirc, je pomagal prepričati lastnike, da so ostali v Kranju in razširili delo tovarne. Leta 1926 je bila registrirana tekstilna tovarna INTEX (350 delavcev), Franjo Sirc je nastopal kot upravnik, odgovoren občini. Dve leti kasneje se je osnovala druga tekstilna tovarna pod imenom Jugobruna, med ustanovitelji je bil Franjo Sirc, spet kot odgovorni upravnik. Podjetje se je tako hitro razvilo, da je leta 1933 zaposlovalo 1.200 delavcev in postalo eno največjih svoje vrste v Sloveniji. Isto leto je nastal Tekstilindus, ki sta ga osnovala Artur Heller in Franjo Sirc, in je zaposlil čez 250 delavcev. Franjo Sirc je postavil še svojo lastno tekstilno tovarno, ki zdaj zaposluje čez 100 delavcev. Tekstilni tovarni sta postavila še Adolf Prah in Anton Božič, Ivan Savnik je postavil tovarno rokavic; Anton Štefe in Ivan Prešern sta osnovala tovarni čevljev. Leta 1934 je bila v Škofji Loki zgrajena predilnica, s Franjom Sircem kot odgovorn­im upravnikom, Rado Thaler pa je osnoval tovarno odej.

Moj oče ni imel od te dejavnosti nobenih materialnih koristi

Sloveniji se ne bo obrnilo na bolje, dokler ne doživi podobnega gibanja za nastanek učinkovitih privatnih podjetij, kot ga je pokazal Kranj v 20. in 30. letih. Moj oče je sodeloval pri nastankih skoraj vseh tekstilnih tovarn v Kranju. Kolikor mi je znano, ni imel od te dejavnosti nobenih materialnih koristi razen ustanovitve svoje lastne tovarne, ki so jo Nemci zaplenili leta 1941, leta 1947 pa je stranka predsednika Milana Kučana poplačala njegove napore tako, da ga je imenovala izkoriščevalec in ga ponižala z zaporom, ki ga ni preživel.

Nacisti in komunisti proti podjetnikom

Nacisti in komunisti so sistematično poskušali pobiti srednje in podjetniške sloje v Sloveniji in Vzhodni Evropi. V 90. letih, ko se je pojavila priložnost, da se obnovi vsaj nekaj položaja srednjega sloja v Vzhodni Evropi, so se starim sovražnikom podjetniških slojev pridružili prepametni ameriški ekonomisti, ki so si razvili vero, da bo prišlo do neizmernih težav, če bodo pravi lastniki dobili vrnjeno vse, kar so komunisti nekoč zaplenili. Namesto tega so predlagali, naj se premoženje razdeli po shemah, ki še mnogo let ne bodo rodile podjetnikov. To velja tudi za slovenski Zakon o privatizaciji, od katerega ne moremo pričakovati kakršnega koli čudeža. S tem odporom restituciji v imenu doktrine spontanega razvoja so ameriški profesorji zelo otežili nastanek centrov ekonomske moči, ki ne bi bila odvisna od komunistične birokracije in bi tej lahko zrahljala prijem. Dovolj je omeniti, da v Sloveniji še obstaja centralna gospodarska zbornica, kjer dela kakšnih 300 komunističnih birokratov. Tudi stare banke so v veliki meri še v rokah komunistov, celo potem, ko jim je država pokrila izgube, a ohranila upravno osebje, ki je banke spravilo v bankrot.

Glavni namen restitucije je, da se lastnino odvzame nesposobnim komunističnim birokratom

Prijem mrtve komunistične roke, ki še drži Slovenijo, bi lahko zrahljali številni slovenski podjetniki v tujini, med Kalifornijo in Avstralijo. Ti ljudje bi lahko porinili Slovenijo v blagostanje, a bilo bi neumno od njih, če bi se zanimali za svojo domačo deželo, dokler ta ne pokaže spoštovanja svojim podjetnikom prejšnjega časa, tudi tako, da jim vrne premoženje.

Eden od pomislekov proti vračanju tega premoženja je, da Slovenija ni dovolj bogata, da bi izplačala prejšnje lastnike. Ta ugovor spregleduje glavni razlog restitucije, namreč ta, da se lastnino odvzame nesposobnim komunističnim birokratom in jo da starim lastnikom, ki bodo z njo dobro upravljali. Problem ni v prenosu premoženja pravim lastnikom, temveč, kako najti kompetentne lastnike.

Ljudje, ki ustvarjajo blagostanje za druge

Močna je utvara, da je slabo upravljana lastnina vseeno kaj vredna. Med pogovorom za celjski radio so me vprašali, komu bi dal premoženje, ki so ga ustvarili delavci s trdim delom. Večine premoženja, ki ga niso zapustili že stari lastniki, ni ustvarilo kakšno trdo delo, temveč tuja pomoč in posojila, in inflacijsko gospodarstvo, torej domači krediti, ki niso bili povrnjeni. A naj je komunistično gospodarstvo dobilo substanco iz investicije tujega denarja ali delavskih žuljev, so bile te investicije večinoma zapravljene, ker je bilo to gospodarstvo tako slabo zamišljeno in vodeno, da so danes plače na nivoju leta 1940. Nujno je, da se lastnina preda ljudem, katerih blagostanje bo odvisno od njihove sposobnosti, da ustvarjajo blagostanje za druge, proizvajajo in dvigajo delavske plače in pokojnine.

Pomembnost odprtosti in povezav

(6) Z razglasitvijo neodvisnosti je Slovenija podrla politično ravnotežje v svojem delu Evrope. Slovenski diplomaciji, kakršnakoli že je, se ni zdelo potrebno, da bi obnovila ravnotežje z obnovo prej dobrih odnosov s Francijo in Britanijo, in se je še manj trudila z Združenimi državami in Rusijo.

Dvakrat se je zgodilo, da je slovensko zunanje ministrstvo skušalo prezreti prisotnost vodilnih ruskih ministrov v Sloveniji /leta 1992 je bila v Rusiji močna politična odjuga in vladavina ekonomskih liberalcev/. Ko je slovenski zunanji minister ignoriral podpredsednika ruske vlade, je nemški politik, ki je bil tudi na obisku v Sloveniji, večkrat skušal pritegniti pozornost slovenskega ministra na pomembnega moža. Zunanji minister je molče ignoriral te poskuse. Zdelo se je, da verjame v čudno misel, da Evropa ne bo sprejela Slovenije, če se ta ne bo povsem odrezala od Vzhodne Evrope.

Spregledali so, da Avstrijcev in Italijanov ne skrbi za trge

(7) Zdi se, da mnogi slovenski politika verjamejo, da je izguba jugoslovanskih trgov pravzaprav blagoslov za Slovenijo. Menijo, da bo prisila, da prodajajo na zahtevne­jših zahodnih trgih, magično dvignila kakovost slovenskih izdelkov in naredila iz Slovenije high-tech deželo. Spregledali so, da Avstrijcev in Italijanov ne skrbi preveč, da bodo njihovi izdelki slabši, če bodo prevzeli jugoslovanske trge.

Kako so se komunisti pripravili na »padec komunizma«

Govori se, da se je kakih deset let tega Zveza komunistov Slovenije pričela pripravljati na padec komunizma. Opogumljala je različne skupine članov, da so izstopili, jih oskrbela z denarjem. in jim naročila, naj začnejo sejati politično zmedo. Tako je zdaj pogosto zelo težko vedeti, kdo je komunizem resnično zapustil in kdo se le pretvarja. Po svoje je to napačno rečeno, saj si je težko predstavljati, da bi kdo še ostal lojalen popolnoma diskreditirani doktrini, a ljudje ostajajo lojalni nekakšni (podtalni) organizaciji, ki varuje interese bivših članov partije. Pogosto se zdi, da nekdo izza kulis vleče niti.

Najti nekakšen cilj, da upravičijo svoje manipulacije

Ta pojav niti ne bi bil posebno škodljiv, če bi bil cilj teh manipulacij le zavarovati položaje za bivše komuniste v moderni liberalni družbi, da ne bi utrpeli prevelikih izgub. Integracija komunistov v normalno evropsko skupnost je zaželena že zato, ker jih je vsaj v Sloveniji preveč, da bi jih lahko odpisali. A bivši komunisti bi prispevali k svoji lastili integraciji, če bi se nehali obnašati kot zarota, ki skuša brez vsakega razloga ohraniti družbo pod svojo kontrolo. Brez razloga – saj ne morejo biti tako neumni, da bi želeli obnoviti komunizem.

Morda pa se jim zdi, da morajo najti nekakšen cilj, da upravičijo svoje manipulacije. Predsednik Kučan govori o »kolektivni privatni lastnini, ali nečem podobnem«, morda zato, ker on in njegovi tovariši upajo, »da se bodo spotaknili ob neko tretjo pot med centralnim planom in trgom«, kot je The Economist napisal o Černomirdinu in njegovih.

Trdijo, da so »za Evropo«, a njihovi pogledi so azijski

Jasno je že, da brez prehoda v privatno podjetništvo Slovenija ne bo prišla nikamor. Mnogi slovenski politiki trdijo, da so »za Evropo«, a njihovi pogledi so azijski ... (Ne bi rad žalil etničnih Azijcev.) Zatorej ni dovolj iskati kompetentnih ljudi; voditelji morajo biti kompetentni, in hkrati predani prehodu v sistem zasebne pobude. Bila bi velika napaka, in izdaja Slovenije, če bi se upirali tej zahtevi.

Ljubo Sirc Vir: X / Jože Možina

Slovenija, ki občuduje komuniste po padcu komunizma

Po mojih žalostnih volilnih rezultatih so me vprašali, če bom vseeno skušal pomagati Sloveniji. Rekel sem, da bi pomagal, če bi bilo to mogoče, a mogoče bi bilo le, če bi Slovenija vodila pravilno politiko. Po The Economistu: »... več pomoči ne bo moglo storiti prehoda v tržno gospodarstvo bolj uspešnega, če ne bodo uveljavljene pravilne politike ...« Slovenija, ki občuduje komuniste po padcu komunizma, se bo morala pač dušiti v lastnem soku, dokler ne bo spregledala.

Ljubo Sirc, Premislek po slovenskih volitvah, Tribuna, 20. 7. 1993Pričevalci: https://365.rtvslo.si/arhiv/pricevalci/174319195