Knjiga srbskega generalštabnega polkovnika Ljubomirja M. Marića (1878–1960) Iz mojega poveljevanja Koroškemu odredu od 21. maja do 22. junija 1919 je pričevanjski zapis o zadnjem obdobju bojev za severno mejo Slovenije leta 1919. Marićevi spomini temeljijo na vestno vodenih vsakodnevnih uradnih zapiskih, poveljih in drugih komunikacijah, zapisanih v t. i. operativnem dnevniku. Objavil jih je leta 1927 v reviji Ratnik.

Besedilo združuje dokumentarnost operativnega dnevnika Koroškega odreda iz leta 1919, ki je osnova knjige, opis vojaškega podviga velike koroške ofenzive in dogajanja ob njej, analizo slovenskega vojaštva po prvi svetovni vojni, tri priloge, od tega dva zemljevida s prikazom operacij in razvrstitve bojnih enot, ter slikovno gradivo iz Muzeja novejše zgodovine Slovenije, deloma prvič objavljeno.

Opis ofenzive na Koroškem leta 1919

V začetku maja 1919, po propadli aprilski ofenzivi slovenskih enot na Koroškem, so avstrijske sile zasedle Mežiško dolino in prodrle do Slovenj Gradca ter Mute na Štajerskem. Slovenska koroška fronta je skoraj razpadla, razgaljen je bil bok Maistrovega obmejnega poveljstva v Mariboru. Vrhovna komanda v Beogradu je na Slovensko poslala močne enote in skupino višjih oficirjev z nalogo, da reorganizirajo slovenske enote in z združenimi silami rešijo situacijo na Koroškem. Med njimi je bil polkovnik Ljubomir M. Marić, ki so mu zaupali poveljstvo nad večino slovenskih enot in prodor v glavni smeri napada.

Ljubomir M. Marić je na podlagi operativnega dnevnika Koroškega odreda iz leta 1919 popisal priprave na ofenzivo, njen potek ter dogodke takoj po zmagi. Napeta pripoved se začne neposredno po zlomu koroške fronte. Prikazuje mrzlične priprave enot, ki so pred le nekaj tedni doživele popoln poraz, na zmagovito ofenzivo. Daje vpogled v duševno stanje vojakov in starešin pred odločilnim dnem napada, ko bi lahko nezaupanje vase povzročilo nov poraz. Popelje nas od izhodiščnih položajev in bojev z avstrijskimi čelnimi silami v tekmo za mostove na Dravi, vse do odločilnega manevra, ki je omogočil zavzetje Velikovca, Celovca in Gosposvetskega polja.

Ljubomir M. Marić

Odlomek iz knjige

Isti dan okoli 10.40 me je poklical načelnik štaba vrhovne komande in mi povedal, da moram zaradi prihajajoče operacije na koroški fronti nujno v Ljubljano, da naj se dam na razpolago komandantu Dravske divizijske oblasti, generalu Smiljaniću, in mu pomagam kot njegov nekdanji načelnik štaba Drinske divizije iz časa preboja solunske fronte. Razložil mi je politično situacijo in potrebo, da se čim prej povrne status quo ante bellum, tj. vrnitev naših enot na črto, ki so jo zasedale, preden so Avstrijci začeli svojo ofenzivo, ter rekel: »Razložite generalu Jankoviću in generalu Smiljaniću, da bi rad, da tam naredite čudež! /.../

Nujno se moramo čim prej prebiti čez Velikovec in z druge strani zasesti ugodne položaje, da bi se ne le utrdili na levem bregu Drave, temveč bi po možnosti in po potrebi uspešno nadaljevali tudi operacije za zavzetje Celovca.« Izgovoril je te besede in z levo roko na zemljevidu pokazal smer: Jezersko–Velikovec–Djekše, potem pa z desno odločno sledil smeri Velikovec–Celovec in tako podkrepil svojo sicer jasno izraženo idejo manevra.

Maria Antonietta Moro: Dnevnik mlade partizanke (1943–1945)

Založba Sophia je izdala prevod spominov Marie Antoniette Moro z naslovom Vse duše mojega telesa in podnaslovom Dnevnik mlade partizanke (1943–1945).

Furlanija 1943–1945: mlada Maria Antonietta Moro vstopi v vrste odporniškega gibanja. Sprva deluje s slovenskimi partizani na Goriškem, nato v italijanskemu odporu. Njeni partizanski imeni sta Nataša in Anna. Januarja 1945 je v dolgih mesecih pred koncem vojne, začela pisati dnevnik, ki je bil doslej neznan. Hči Lorena Fornasir ga je našla šele po materini smrti. Razkril ji je novo razsežnost materine osebnosti, saj je po vojni živela zgolj družinsko življenje.

Bila je tudi članica Varnostno-obveščevalne službe

Maria Antonietta Moro (1919–2009) je v odporniško gibanje vstopila s 23 leti, med medicinskim usposabljanjem v Gorici. Najprej je skrbela za slovenske ranjene partizane, postopoma pa se je izoblikovala v aktivistko in postala članica Varnostno-obveščevalne službe s partizanskim imenom Nataša. Po kapitulaciji Italije se je pripravljala za vstop med italijanske partizane. Julija 1944 je odšla v Videm, kjer se je kot Anna priključila italijanskemu odporniškemu gibanju, v katerem je spoznala bodočega moža Ardita Fornasirja - Aria, komandanta garibaldinske Divizije Mario Modotti in komande Pordenona.

Dnevniški zapisi so njeno edino pričevanje: dnevnik Tripartitna vojna zajema obdobje od januarja do aprila 1945 z vzporednimi reminiscencami na čas, preživet s slovenskimi partizani od novembra 1942 do maja 1944, skicirka Giotto obdobje od sredine julija 1944 do začetka maja 1945, pisma iz korespondence z Ariem pa obdobje od sredine marca 1945 do konca aprila 1945. Zapuščinsko gradivo zgodovinopisno umešča in kontekstualizira spremna beseda zgodovinarke in raziskovalke Anne Di Gianantonio, literarno pa prispevek pesnice in pisateljice Gabrielle Musetti.

Komunisti in morija v fojbah leta 1943 in 1945

V reviji Borec (leto 2022, št. 799–801) so objavili prevod besedila italijanskega levičarskega zgodovinarja Erica Gobettija No, kaj pa fojbe? V ospredju esejističnega in angažiranega pisanja Erica Gobettija v prispevku No, kaj pa fojbe? je predvsem dvoje: nasprotovanje italijanskim ideološkim vročekrvnežem povedati, da so glede odnosa do vzhodnih sosedov (Slovencev, Hrvatov, pred desetletji Jugoslovanov) izrazito pristranski, da zamolčujejo zločine Italijanov in pretiravajo z zločini jugoslovanskih komunistov, ter, da ti Italijanov leta 1943 in 1945 niso ubijali zato, ker so Italijani (etnično čiščenje, na primer v Istri), ampak ker so bili fašisti, pripadniki militantnega režima, ki je od leta 1920 izvajal nasilje nad Slovenci in Hrvati. Da je torej šlo le za maščevanje in povračilne ukrepe.

Glede slednjega: seveda je šlo za povračilne ukrepe, vendar je šlo tudi za to, da so se znašali nad Italijani, tujci na »naši zemlji«, okupatorji, ki so v letih 1915–1920 tako goljufivo (Londonski pakt) in agresivno (morija na soški fronti, rapalska pogodba) grabili po slovenskem ter hrvaškem ozemlju, ter seveda od aprila 1941 do septembra 1943, ko so agresivno zasedli še več našega ozemlja in povzročili zelo veliko najhujših zločinov.

Fojba Šurani (Surani) v Istri pri Pazinu med iznosom tam umorjenih.

Komunisti so bili ideološke zveri, ki so na veliko ubijale

Temeljna napaka avtorja je, da je v vnemi »pomirjanja« pri podatkih in zanikanja nacionalnega elementa zapisal dva nesmisla, ki ne držita. Prvi je že omenjeni, da jugoslovanski (hrvaški, slovenski) komunisti niso ubijali Italijanov zato, ker so bili Italijani. Drugi pa še hujši, zapisal jo je na strani 33 v slovenski izdaji: »Če pustimo ob strani razumljive travmatične spomine žrtev, je jasno, da tega nasilja niso izvajale krvoželjne, od sovraštva zaslepljene zveri, kot se jih veliko krat prikazuje.«

Ne, to sploh ni »jasno«. Nasprotno. Komunisti so bili ideološke zveri, ki so na veliko ubijale. V Sloveniji so med drugo svetovno vojno umorili več kot 4.200 civilnih oseb, veliko večino zaradi ideološkega razloga, in, ker so bili ideološko »zaslepljene zveri«. Ob tem so od poletja 1941 do konca vojne ropali ljudi, jih nasilno izseljevali, požigali domove. Ubijali so ženske, otroke, cele družine. Ubijali so jih tudi na najbolj grozovite načine. Posiljevanja žensk je bilo veliko. Po vojni so umorili vsaj še 12.000 ljudi (ujetnikov, civilistov). Od leta 1945 so sistematično ropali premoženje ljudi, izvajali sistematično nasilje in 45 let vladali z udbovskim totalitarizmom.

Naj si Eric Gobetti tudi kaj prebere o tem v literaturi, ki smo jo v Sloveniji izdali po letu 1990, torej po komunistični diktaturi. O tem komunističnem nasilju je do danes izšlo izjemno veliko zapisov, pričevanj, knjig. In predvsem, naj ne bo zavestno pristranski, ker za to ni nobene potrebe.

Fojbe, iznos umorjenih.

Več kot dvajset let proučuje jugoslovansko zgodovino

 Eric Gobetti (1973, Torino) raziskuje zgodovino fašizma, druge svetovne vojne, odpora in osvobodilnega gibanja ter zgodovino Jugoslavije v 20. stoletju. Po diplomi na torinski univerzi je leta 2004 tam tudi doktoriral s tezo 1941–1943: čas odločitev: Knin in Mostar med okupacijo in državljansko vojno. Leta 2008 je na sanmarinski univerzi zaključil še drugi doktorski študij s tezo Spomin in zgodovinjenje italijanske okupacije Jugoslavije, 1941–1943. Več kot dvajset let proučuje jugoslovansko zgodovino, od sarajevskega atentata leta 1914 do ustaštva na Hrvaškem v tridesetih letih, kolaboracije z nacizmom in fašizmom, italijanske okupacije in vojnih zločinov. Posebno pozornost namenja raziskovanju protifašističnega odpora. Je soustanovitelj zgodovinskega portala www.lastoriatutta.org, avtor več člankov in monografij ter dveh dokumentarnih filmov (Partizani in Sarajevo Rewind 2014>1914). Večkrat je sodeloval s televizijskim kanalom Rai Storia s prispevki o zgodovinskem spominu in politiki spomina. Pri založbi Laterza je objavil študijo Alleati del nemico. L'occupazione italiana in Jugoslavia (1941–1943) (Zavezniki sovražnika: Italijanska okupacija v Jugoslaviji).

Fojbe, iznos umorjenih.