Toda sredi tega stanja si nekateri Izraelci in Palestinci, muslimani, judje in kristjani s konkretnimi koraki prizadevajo za to, da bi bilo možno sobivanje in uresničujejo besede: »Blagor tistim, ki delajo za mir.«

Pot k okrevanju

Yael Noy vodi humanitarno organizacijo Road to Recovery (Pot k okrevanju), ki pomaga Palestincem priti do bolnišnične oskrbe v Izraelu, npr. za zdravljenje raka ali dializo. Poleg reševanja življenj je projekt postal tudi točka srečevanja med Izraelci in Palestinci. V njihovo delo je pred dvema letoma ostro zarezal napad 7. oktobra. Yaelina starša sta živela v kibucu, ki so ga preplavili Hamasovi teroristi, a sta preživela. Sedem Yaelinih sodelavcev, izraelskih prostovoljcev, ni imelo te sreče. »7. oktober ostaja nekaj neozdravljivega,« priznava Yael. Po notranjem boju se je vseeno odločila, da nadaljuje s pomočjo Palestincem: »Tako kot mi so tudi oni žrtve Hamasa … Otroku z rakom ne moremo zavrniti pomoči.« Njene odločitve mnogo Izraelcev ne razume, njeno delo vidijo kot kolaboracijo s Hamasom. A kot pravi, ne bo izgubila poguma: »To sploh ni možnost. Moram nekaj storiti za mir med našimi ljudstvi. Sicer bi preprosto vse ustavila, se ulegla na posteljo in jokala ves dan. ... Rešujemo bolne Palestince, ki jih vozimo v bolnišnico, a tudi oni nas na svoj način rešujejo.«

Yael Noy vodi organizacijo Road to Recovery. FOTO: zajem zaslona

Z glasbo k miru

Pred tridesetimi leti je frančiškan p. Armando Pierucci, organist kustodije Svete dežele, želel ponuditi mladim v Jeruzalemu možnost glasbene izobrazbe. Nastal je inštitut Magnificat s sedežem v krščanski četrti starega mesta, med svetimi kraji judovstva, krščanstva in islama. P. Alberto Pari, sedanji direktor inštituta, je povedal, da je nastal kot glasbena šola, brez posebnega namena, a je spontano »zrasel v kraj mirnega sobivanja«. Večina učiteljev je izraelskih Judov, medtem ko je večina učencev Palestincev, tako kristjanov kot muslimanov. Tudi njih je pretresel napad 7. oktobra: »Bilo je, kot bi se zgodil hud potres. Na začetku smo mislili, da je vse uničeno, tako jaz sam kot moji sodelavci, muslimani in Judje.« Toda po začetnem šoku je sledil nov začetek: »Na obeh straneh sem našel ljudi dobre volje, ki resnično želijo dobro za ljudi in državo ter še vedno verjamejo, da je mogoče skupaj živeti in narediti nekaj lepega. Je pa vse skupaj zelo težko.«

P. Armando Pierucci je ustanovil inštitut Magnificat. FOTO: Laus Plena Foundation

Vera v nenasilje

Ali Abu Avad izhaja iz politično aktivne palestinske družine. Med prvo intifado se je znašel v zaporu, kjer pa je spoznal moč nenasilnega odpora. Leta 2002 so njegovega brata ubili izraelski vojaki. Doživetje pa je Alija usmerilo v nenasilje, ko so družino obiskali Izraelci iz skupine žalujočih staršev. »Vsi smo jokali skupaj. Bil sem šokiran,« se spominja. Začel si je prizadevati za dialog z judovskimi naseljenci na Zahodnem bregu in ustanovil gibanje za nenasilje Taghyeer (Sprememba). Izraelci in Palestinci se morajo po njegovem mnenju otresti miselnosti žrtve: »Imamo tekmovanje, kdo je več pretrpel. To nas vodi le še v več trpljenja.« Kot pravi, ga ne vodi optimizem, ampak vera. »Moja vera v nenasilje izhaja iz tega, da je tisti, ki je ubil mojega brata, želel pokopati mojo človečnost,« pravi Ali, a tega ni želel dopustiti. Čeprav srečuje ljudi, polne sovraštva in jeze, v njih še vedno vidi lepoto njihove človečnosti. Poudarja tudi, da pot nenasilja ni lahka: »Pri nasilnem pristopu se boriš proti sovražniku, pri nenasilnem pa si sam svoj največji sovražnik. Moje življenje je bilo prej veliko preprostejše.«

Ali Abu Avad je palestinski aktivist za nenasilje. FOTO: osebna spletna stran

Članek je najprej izšel v zadnji številki tednika Družina (št. 43). V njej si lahko preberete še več o tem, ali je možno doseči mir v Izraelu in Palestini.