Gospod Peterle, ko sva se dogovarjala za ta pogovor, ste mi dejali, da ste na rehabilitaciji po operaciji kolka. Vem, da je vprašanje vsiljivo, pa vendar – ali smemo izvedeti, kdo vas je operiral?

Operiral me je »prečrtani« ortoped dr. Gregor Kavčič. Ko je prišlo pri meni do neljube komplikacije, ki je nujno zahtevala poseg, sem vprašal več zdravnikov, ki niso vsi »desni«, kaj mi svetujejo – in so unisono rekli: pojdi h Kavčiču. Mislim, da so mi svetovali prav. Pri njem in njegovi ekipi sem doživel izredno profesionalen in človeški odnos.

Toda nosilci oblasti ga v spregi s svojimi mediji malajo kot nekakšnega državnega sovražnika?!

Čim bolj proučujem odnos do Kavčiča, tem bolj nezaslišan, a hkrati značilen se mi zdi. Izven kroga »napadalcev« sem od stroke in bolnikov o njem pred in po napadu slišal same dobre stvari. Ne čudim se podporni izjavi njegovih sodelavcev iz bolnišnice. Ta »ekskomunikacija« mi diši po stari praksi, ki je poznala »naše« in druge. Dr. Gregor Kavčič je žrtev koncepta sovražnika …

… in prav zaradi tega koncepta sem ga pripeljal v ta pogovor. Zakaj je to za vas pomembna tematika?

Nevoščljivost nam ni ravno tuja, hudo pa je, če je sistemska. Tako se iz »najboljšega« mimogrede naredi kriminalca. Ivo Boscarol je že večkrat javno rekel: v Sloveniji lahko kradeš, lažeš, delaš, kar hočeš, samo uspeti ne smeš. Imam vtis, da dr. Kavčič plačuje ceno za to, ker je zelo dober. Ko so ga na televiziji obravnavali, ali je »umetno« podaljševal čakalne vrste, kot mu očitajo, ali ne, sem javno postavil vprašanje: Ja, ljudje Božji, ali ni nekdo, ki veliko dela dopoldne in popoldne, skrajševal čakalnih dob?! Kjer ni logike, tam tudi ni morale. In potem v ljudeh hitro vidimo sovražnike.

Lojze Peterle je nedavno prestal operacijo kolka, operiral ga je ortoped dr. Gregor Kavčič. FOTO: Tatjana Splichal

Koncept sovražnika pomeni nevarno prepričanje, da je mogoče boljši svet zgraditi tako, da onemogočiš tiste, ki mislijo drugače.

Ali tudi Slovenijo nasploh, zlasti v tem predvolilnem času, vidite kot »krdelo sovražnikov«, kot ste zapisali v enem izmed zapisov na družbenih omrežjih?

Tako izgleda. Poglejmo debate v parlamentu, zmerjanje po družbenih omrežjih ali kakšno predvolilno soočenje. Smo priče vse večje polarizacije, v kateri resnica ni kriterij, pač pa šteje dober udarec. Sam sem vstopil v politiko z drugim konceptom. Razlikujem med obvladovanjem in vladanjem. Slovenska politika se vse bolj vrti okrog obvladovanja. Vladanje kot služenje za skupno dobro lahko deluje kot romantična želja, je pa v skladu z vrednotami, v katerih sem vzgojen, pa tudi s cerkvenim socialnim naukom in seveda z evangelijem samim. Tam piše: kdor hoče biti prvi, naj služi. Pri nas pa je glavno: kdo bo prvi, kdo bo koga. Koncept sovražnika pomeni nevarno prepričanje, da je mogoče boljši svet zgraditi tako, da onemogočiš tiste, ki mislijo drugače. Če nisi »naš«, boš težko uspel. Resnično sem upal, da smo se 26. junija 1991, ko smo razglasili samostojno Slovenijo, od tega vsaj postopoma poslovili. Pa se nismo, stari vzorci ostajajo in se celo krepijo. Nosilci nekdanjega totalitarizma, ki so obvladovali glavne pozicije in številne družbene podsisteme, so ohranili pomemben vpliv. Ni jih nagovorila ideja demokratične preobrazbe, ampak so se v mnogočem le taktično prilagodili. Dvainštirideset let sem preživel v komunizmu in imam še senzorje za drugorazrednost. Sedanja vlada, ki sem ji ob začetku delovanja zaželel vse dobro pri delu za skupno dobro in sem ji celo ponudil usluge, ko gre za slovensko državo, ne za vladajočo stranko, nas pod vplivom Levice, ki ima v vladi dejansko glavno ideološko vlogo, vodi na Čebine /kjer je bila ustanovljena slovenska komunistična partija; op. B. Š./, namesto da bi se približala Poljčam /kjer je bila sprejeta odločitev o plebiscitu za samostojno in demokratično Slovenijo, op. B. Š./.

Neverjetna je ta zmerjalna ustvarjalnost, ki ti daje vedeti, da nisi zaželen, da nisi tapravi.

Vi ste tlakovali pot Poljčam iz načel, ki ste jih prej že omenili – tudi iz načel katoliškega družbenega nauka. Ali so bila to načela, zaradi katerih je Slakov Lojze iz Čužnje vasi pravzaprav sploh šel v politiko?

(smeh) Hvala za Slakovega Lojzeta! Glede katoliških načel … Petinštirideset let smo poslušali vse slabo o Cerkvi, veri, kristjanih, o tistem pogledu na svet, ki nas je obogatil s konceptom bližnjega. In še danes je drugi politični strani najlaže to stran zmerjati s fašisti in podobno … Priče smo revolucionarni terminologiji iz medvojnih in povojnih let. S tega vidika smo le delno prestopili v nov čas. Poglejte, s kakšnimi besedami nas obravnavajo! Ko smo nastali krščanski demokrati, so kmalu začeli zaničevalno govoriti o »krščanarjih« – po lanskem referendumu o asistiranem samomoru pa se govori o »črnuharjih«. Neverjetna je ta zmerjalna ustvarjalnost, ki ti daje vedeti, da nisi zaželen, da nisi tapravi.

A vprašali ste po razlogih, zakaj je šel Slakov Lojze v politiko … Nikoli nisem sanjal, da bom predsednik vlade, niti da bom predsednik kakšne stranke. Sem se pa s prijatelji v krogu Revije 2000 in časopisa Tretji dan veliko ukvarjal z družbenimi, kulturnimi in tudi verskimi vprašanji. Nismo se smeli iti politike, smo pa zelo natančno študirali, v kakšnem sistemu živimo. Imeli smo projekt Kriza evropske zavesti, prevajali smo Martina Bubra, Jozefa Tischnerja, Emanuela Levinasa, Simone Weil … V našem krogu smo hoteli svoboden prostor za družbeni angažma kristjanov. Trdim, da sem prišel v politiko pripravljen in kot personalist. Bistvena za personalizem pa je zavest, da nisi sam, da si skupaj z drugimi soodgovoren za skupnost.

Dokler je v mojih očeh drugi enakovreden in si v tej vzajemno priznani enakovrednosti gledava iz oči v oči, ni nepremostljivih političnih problemov.

Ali je to pomembno tudi za kristjane našega časa, ki želijo 35 let po osamosvojitvi prispevati k skupnemu dobremu nacionalne skupnosti?

Razlikovati moramo med konceptom sovražnika in konceptom bližnjega. Glejte, ne gre za ideološko ali politično izjavo, če s ponosom rečem, da smo kristjani dediči največjega enačaja med jaz in ti, ki ga je kdaj koli kdo izrekel – enačaja, ki ga je Kristus uvedel s stavkom: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Torej, če je drugi enak meni, sva ena proti ena. Imamo različne identitete, a enako dostojanstvo, nihče nima lepšega, boljšega, daljšega, težjega … V dostojanstvu smo po Božji podobi ena proti ena. In dokler se spoštujemo v tem enakem dostojanstvu, je odprta pot v sožitje. V tem je genialnost kristjanov, kot so bili Schuman, De Gasperi, Adenauer in drugi, ki so v temelje nove evropske zgradbe vgradili koncept spoštovanja enakega dostojanstva posameznika in narodov. To je tudi za naš čas zavezujoče sporočilo, če govorimo po krščansko, pa celo zapoved. Dokler je v mojih očeh drugi enakovreden in si v tej vzajemno priznani enakovrednosti gledava iz oči v oči, ni nepremostljivih političnih problemov. Ko se ima nekdo za boljšega po rasi, po klasi, po kasi ali po kulturi, pa takoj pridemo v težave. V tem razlikovanju je komunizem dodal svojo dimenzijo oblastne prevzetnosti, ki je povzročila po Evropi milijonske tragedije; razglasili so se za vodilni razred, ki na podlagi znanosti napoveduje prihodnost, in kdor temu stoji na poti … Glejte, komunizem s konceptom sovražnika je v totalnem nasprotju s konceptom bližnjega.

Iz tega koncepta bližnjega skušate graditi slovenski skupaj, o katerem tudi pogosto govorite. Toda ali ni ta koncept ob vsem, kar se nam dogaja, ob vseh razkolih, ki so v sedanjem predvolilnem času še dodatno »eksplodirali«, prej pobožna želja kot realna možnost?

Napredovali bomo v smeri sožitja, ko bo imel večjo veljavo koncept bližnjega. Vendar je treba reči, da ne gre samo za polarizacijo. Ko sem bil v Argentini, Avstraliji, Ameriki med našimi ljudmi, tudi med tistimi, ki so zaradi komunizma najbolj trpeli, ki so izgubili bližnje, imetje in dobro ime, ki še vedno ne vedo, kjer so pokopani njihovi bližnji, nikoli nisem srečal »revanšizma«; seveda pa sem srečal zahtevo po resnici, po pravici, po dobrem imenu. Če je to revanšizem, potem nam Bog pomagaj! To so vendar zahteve, ki gradijo skupnost. Še se spomnim, kako je Milan Kučan v času pred prvimi demokratičnimi volitvami leta 1900 v intervjuju za Corriere della Serra napovedoval revanšizem, in ko sem bral njegov zadnji intervju za Sobotno prilogo Dela, sem imel vtis, da ostaja v istem risu. To, kar izjavlja, »diši« po konceptu sovražnika ... Sicer pa mimogrede: kdo pa je naredil Janšo? Ali ne predvsem tisti, ki so njega in še tri druge prepustili izživljanju jugosoldateske? Kljub takim stališčem je po mojem prepričanju slovenski skupaj mogoč, kot je mogoč v vsaki drugi družbi, ki se ukvarja z vprašanjem, kako živeti skupaj v različnosti – a samo, če je postavljen enačaj med jaz in ti, o katerem sem prej govoril. Zavedam se, da je zaradi tega mojega pogleda, ki sem mu zvest ves čas, marsikdo nekoč govoril in še danes govori: Peterle je naiven, Peterle bi moral leta 1991 »počistiti«.

Ministrov nisem sem izbiral po rodovniku, temveč po pripadnosti cilju.

In zakaj niste?

Nisem bil Tito, lustracijo pa bi lahko izvedli samo z zakonom. Če bi jo predlagali, bi jo blokirali, kot so zakon o lastninjenju, k temu pa bi z notranjo fronto ogrozili osamosvojitev kot glavni cilj. Seveda pa lustracija kot pravni podvig ne pomeni »čiščenja« v revolucionarnem pomenu besede. Videli smo in vedeli smo, kakšne posledice je pustilo medvojno in povojno čiščenje. Nekoč sem imel Evropski večer z dr. Jožetom Trontljem, nekdanjim predsednikov SAZU, in pravnikom dr. Ernestom Petričem. Gospod Trontelj je takrat rekel: pri nas se ni zgodilo kaznovanje, ampak maščevanje. A sam dodajam: kaznovanje bi se zgodilo po sodni poti, ki pa je ni bilo; tudi ni šlo za maščevanje, temveč dejansko za pobijanje »na zalogo« – pobijanje realnih ali potencialnih nasprotnikov. Čim več jih spraviš »na drugo stran«, tem več miru imaš potem v političnem smislu. Tako se je delalo v skladu s konceptom sovražnika. Sam pa sem bil in sem še vedno prepričan, da lahko imamo družbo, ki organsko raste, ki ne izloča lastnih ljudi, samo na konceptih bližnjega – spoštovanja dostojanstva in služenja. Tako sem tudi zasnoval vlado po aprilskih volitvah pred 36 leti: široko »komponirano« vlado, v kateri je bil minister tudi sin Vide Tomšič, pa komunistka Jožica Puhar in še kdo. Ministrov nisem sem izbiral po rodovniku, temveč po pripadnosti cilju. Kdor je bil v vladi, se je podpisal pod samostojno in demokratično Slovenijo.

Leta 1990 je bilo to najbrž res nujno, ker je šlo v času demokratizacije in osamosvajanja predvsem za politično preživetje naroda. Ali tudi danes govorimo o zadevah preživetja, ki bi terjale skupno pripadnost cilju?

Iskrena hvala za to vprašanje! Na prvi pogled je razlika res očitna: takrat je šlo dejansko za politično preživetje, ljudje so to razumeli in so se odločili za pravo smer. Tudi danes pa gre za vprašanje biološkega in kulturnega preživetja. Lani se je rodilo nekaj več kot 9.000 Slovenk in Slovencev, med njimi je torej okoli 4.500 žensk, ki bi potencialno lahko nekoč rodile, če bi bile vse zdrave in voljne roditi. Čez 25 ali 30 let, pa se to še enkrat prepolovi. Po tej prognozi kot narod biološko končamo še v tem stoletju. Mimogrede: moj mentor je bil dr. Lojze Gosar, sin dr. Andreja Gosarja. Že v 70. letih je izračunal demografske projekcije, tako da sem se sam s takšno demokratsko prognozo srečal že pred petdesetimi leti.

Prispevke dr. Lojzeta Gosarja o demografskih temah smo pred desetletji objavljali tudi v Družini, a so šla njegova spoznanja bolj ali manj »mimo« …

… tudi zato, ker so to razglašali za ideološko vprašanje, češ, z rodnostjo se ukvarja Cerkev.

Danes smo priča izrazitemu napadu na naravne skupnosti, posebej na družino in narod. Brez enega in drugega pa slovenske države ne bi bilo. 

Dovolite mi, da vam še enkrat skočim v besedo: govorili ste o 9.000 rojenih Slovenkah in Slovencih. Statistika seveda pove, da se je lani v Sloveniji rodilo precej več otrok …

Tako je, nekaj več kot 16.000.

Ali torej slovensko državo še vedno primarno vidite kot državo slovenskega naroda?

Poglejte, v naši ustavi piše, da je nosilec suverenosti narod. Slovenski narod je konstitutivni element naše države. Narod smo seveda bili, ko še nismo imeli države, domovino smo tudi imeli, ko nismo imeli države, jezik in kulturo smo imeli tisoč let prej, preden smo imeli državo. Z lastno državo pa je slovenski narod dobil nov okvir. A danes smo priča izrazitemu napadu na naravne skupnosti, posebej na družino in narod. Brez enega in drugega pa slovenske države ne bi bilo. In prav ta identitetni napad na družino in narod je nekaj najbolj groznega, kar se nam zdaj dogaja. Pogosto navajam besede pisatelja Borisa Pahorja, ki je nekoč v Zalivu zapisal nekako takole: če Kitajcem ni vseeno za nacionalno, koliko manj bo meni kot Slovencu.

Mi se moramo odločiti, ali gremo v smeri kulture življenja ali kulture smrti.

S tem ste se že dotaknili tudi vprašanja kulture kot ključnega vprašanja preživetja …

Nimam rad »pretežkih« besed, a včasih je vendarle treba jasno izpostaviti dilemo, pred katero stojimo: mi se moramo odločiti, ali gremo v smeri kulture življenja ali kulture smrti. Hvala Bogu se je prebuja glede tega zgodila pri lanskem referendumu. In seveda naletela na zmerjanje tistih, ki smo bili proti zakonu, ki je nosil tako olepšan naslov – pomoč pri prostovoljnem končanju življenja –, čeprav je prinašal samomor in umor. In spet smo prečrtani vsi tisti, s Cerkvijo na čelu, ki tega ne jemljemo za napredno, edino »zveličavno« … V tej zgodbi se je jasno pokazalo, da pri nas še vedno poteka kulturni bolj proti krščanstvu.

Imajo nas za sumljivo in prečrtano sociološko kategorijo, namesto da bi si želeli, da damo kristjani z več kot tisočletno prisotnostjo in kulturo v Sloveniji najboljše od sebe – za dobro vseh.

Še eno ponavljanje že videnega?

Dejansko tako vidim stvari. Ta kulturni boj se je majčkeno polegel samo ob osamosvojitvi in kakšno leto po njej. Zdaj pa to z novo silovitostjo prihaja nazaj. Omenjal sem lanski referendum, ki ga zdaj poskušajo razveljaviti. Kako pri tem govorijo o Cerkvi? Tako kot so komunisti govorili leta '45 in kasneje. V Cerkvi ne vidijo ljudi, temveč vidijo le strukturo s škofi in teologi na čelu. Cerkev vidijo zgolj kot sociološko kategorijo, kot moč, ki lahko ogroža kakšne druge potentate. Ti ljudje glede na to, kako govorijo, v Cerkvi ne vidijo vernih državljanov, ki s svojimi vrednotami živijo ves teden, ne samo en dan ali celo samo eno uro na teden. Pravzaprav nas ne vidijo kot ljudi. V krogu, ki sem ga prej omenjal, v krogu Revije 2000, smo se že pred 40 leti borili za to, da je vera osebna, ne pa zasebna zadeva, saj oseba živi svojo vero, prepričanja, vrednote in načela ves čas. Seveda je mogoče škofa »ločiti« od odločanja o stvareh državne skupnosti, ne moreš pa od tega soodločanja »ločiti« vernega državljana. Tega poglavja naša kulturnobojna levica še ni »vzela«. Imajo nas za sumljivo in prečrtano sociološko kategorijo, namesto da bi si želeli, da damo kristjani z več kot tisočletno prisotnostjo in kulturo v Sloveniji najboljše od sebe – za dobro vseh. Kot si moramo kristjani želeti, da dá aktualna levica od sebe najboljše. In da se, kot se v kulturni družbi spodobi, skupaj usedemo, damo na mize različne predloge in se zmenimo. Tako pa imamo nepotrebno polarizacijo, ki se hrani s konceptom sovražnika, s konceptom bolj naših in manj naših. In to je neproduktivno, to ne prispeva k rasti. Je tudi dolgočasno. Jaz ločim med besedama napredek, ki je pogosto razumljen kot ekspanzija, in rast. Glejte, pri raku celice zelo hitro rastejo, ampak to je ekspanzija, ki vodi v smrt. V času komunizma smo tak »napredek« doživeli na lastni koži. Mene pa zanima rast, organska rast. Kot že v Svetem pismu piše: ne more rasti noga na račun roke. Mi lahko kot družba v različnosti živimo skupaj samo v spoštovanju, v sodelovanju, sicer gredo energije v alergije, v nezaupanje, celo v sovraštvo.

Če ne bomo videli razlike med vrednostnima sistemoma revolucije in osamosvojitve/demokratizacije, ki sta v temelju različna, ne moremo priti do pravih odločitev, tudi na volilno nedeljo ne.

Ali se bo o tem, katero smer ubrati, v kulturo življenja ali smrti, odločalo na to volilno nedeljo? Ali bodo ljudje sploh videli to temeljno vprašanje? V »toksičnem« času, ko bo ta pogovor objavljen, bo na površju Bog ve katera afera, ki bo sprožena v medijih ali na družbenih omrežjih.

Pri nas so vere močnejše kot koncerti. Smo priča boju med »vrednotami« revolucije in vrednotami osamosvojitve. To ponazarjam z vprašanjem: ali Čebine ali Poljče? Čebine so pripeljale do revolucije, do instrumentalizacije boja proti okupatorju za prevzem oblasti, kar je partiji uspelo in je trajalo petinštirideset let. To je čas, ki Slovence tragično razdelil, razklal. Jaz z razkolom ne bi šel nazaj Valjhuna in Črtomirja …

… kot zakonca Hribar?

Kako je bilo v času pokristjanjevanja, je manj jasno, kot kako je bilo v času revolucije. Tudi se ni pokristjanjevanje dogajalo samo z ognjem in mečem. Irski menihi in solunska brata so delali evangelijsko. Danes so bilance žrtev jasne. Precej dobro vemo, koliko ljudi je bilo pobitih po vojni, koliko je žrtev vojne in koliko bratomorja. Našli smo skoraj tisoč množičnih morišč. Imamo nepokopane. Mi smo unikum v Evropi z nepokopanimi, ki že 80 let čakajo na pokop, in s spomenikom revoluciji na Trgu republike. To so zadeve, ki štrlijo iz naše stvarnosti in ne dišijo po pomladi.

Če ne bomo videli razlike med vrednostnima sistemoma revolucije in osamosvojitve/demokratizacije, ki sta v temelju različna, ne moremo priti do pravih odločitev, tudi na volilno nedeljo ne. Revolucionarni projekt nas je razdelil, nas je razklal, polariziral in razgnal po svetu. Pomlad pa nas je povezala, zato lahko od tod črpamo navdih za tisto, kar bi se moralo še zgoditi. Zato stalno »pridigam« vrnitev k pomladi, ne pa vrnitev k revolucionarnim vrednotam.

Upam, da se bo volja po preživetju izrazila tudi na volitvah.

»V zadnjem času srečujem mlade ljudi, ki jim ni vseeno …« FOTO: Tatjana Splichal

Toda ali se uresničuje?

V odgovor na vaš pomislek bom povedal nekaj, kar me v zadnjem času najbolj veseli: srečujem mlade ljudi, ki jim ni vseeno. Kar naenkrat so se pojavili mladi ljudje, nekateri že v referendumski kampanji, ki imajo bistre glave in jasen vrednostni sistem, ki želijo delati za življenje, za kulturo rasti. To mi vliva optimizem. Po vseh letih lahko zase trdim, da imam »senzorje« za to, kdaj se v družbi začne premikati. In zdajle se dogaja marsikaj dobrega – ne samo v pomladni generaciji. Ne gre za nostalgijo, prej za zavest o zgrešeni smeri. Ne čudim se, da se mladina pomika, kot govorijo raziskovalci javnega mnenja, na desno ali v konservativno smer. Veseli me poudarek na družini. Čedalje bolj se krepi zavest, da smo iztirili, da to, v kar nas silijo tisti, ki bi želeli biti abonirani na oblast, ni tisto, kar bi omogočilo preživetje. Upam, da se bo volja po preživetju izrazila tudi na volitvah.

Vesel sem, da sem doživel čas, ko sta se država in Cerkev srečali pri skrbi za iste ljudi, in bi si res želel, da se kulturni boj konča, ker nam ne prinaša nič dobrega

Za parlamentarne volitve so slovenski škofje napisali molitev, natisnjeno na podobici z Marijo Pomagaj. Ali ste jo morda te dneve kdaj vzeli v roke?

Prvič sem jo videl, ko sem bil na rehabilitaciji – v družbi škofa Jurija Bizjaka in gospoda Bojana Ravbarja in jo z veseljem zmolil v strunjanski cerkvi. Škofom sem hvaležen za to, da nas pozivajo k državljanski odgovornosti. Ne pozivajo strankarsko, temveč tako, kot je nekoč pozival nadškof Alojzij Šuštar, ki je natančno razlikoval poslanstvo Cerkve od poslanstva politike. Ko se je zavzel za človekove pravice, za človekovo dostojanstvo, za pravico do samoodločbe, za pravico do Evrope, se je popolnoma držal razmejitve med Cerkvijo in državo. Vesel sem, da sem doživel čas, ko sta se država in Cerkev srečali pri skrbi za iste ljudi, in bi si res želel, da se kulturni boj konča, ker nam ne prinaša nič dobrega – da smo končno veseli drug drugega in se skušamo zmeniti, kaj in kako delati skupaj.

Če skleneva še z eno temo iz polja kulture. Ali ste si ogledali film Exodus 1945: Naša kri?

Sem. In iz kinodvorane sem šel z zavestjo, da končno, 80 let pozneje, vendar dobivamo obdelave temeljnih dejstev iz naše bližnje zgodovine. Nimamo filma o Rogu – upam, da ga bo naredil David Sipoš ali kdo drug. Glejte, smo žrtve travme, ki je posledica tega, o čemer sva prej govorila. Kdor vidi film Naša kri – hvala Bogu, kinodvorane so razprodane! – , ne more ostati neprizadet. To je film o človeški stiski, ki so jo doživeli številni v Sloveniji ne krivi ne dolžni, ker jih je zgodovina »odkartala« sem ali tja. Film prikaže, v kakšni bivanjski stiski se lahko nekdo znajde, kako težko in zahtevno se je v njej odločati. Podoživel sem stisko svojega očeta, ki sta ga skoraj do smrti zmleli dve koncentracijski taborišči. Čestitam celotni ekipi ustvarjalcev za to, kar so naredili. Upam, da bodo deležni podpore, da se zgodita še dva dela načrtovane trilogije.

Mogoče šele sedaj prihaja generacija, ki bo zavzela očiščevalen odnos do tega, s čimer niso uspele že tri generacije. Mogoče bomo celo pokopali naše mrtve.

V Svetem pismu nekje piše: greh tvojih očetov se bo poznal sedem rodov. Prej sem vam govoril o mladih. Srečujem mnoge, ki se namenoma in zavestno ukvarjajo s preteklostjo svojih družin, ker se zavedajo, kako zaznamovani so oni sami in smo mi vsi s tistim časom. Generacija naših staršev je bila močno prizadeta; mi, prvi nasledniki, smo marsikdaj zaradi strahu ravnali taktično, naslednja generacija je padla na finto pozabimo preteklost, zakaj bi vznemirjali mlado generacijo; sedanja generacija, ljudje, stari 23, 24, 25 let, pa se zavedajo, kako jih je zaznamovala preteklost in se želijo tega rešiti. Močno si želim, da jim to uspe ob močnem veselju do življenja in sožitja. Mogoče šele sedaj prihaja generacija, ki bo zavzela očiščevalen odnos do tega, s čimer niso uspele že tri generacije. Mogoče bomo celo pokopali naše mrtve.

 Pogovor je bil najprej v nekoliko skrajšani obliko objavljen v 12. številki tednika Družina.