Zapri
Iskanje

Lora Klinc: »Ko Primož pade, nas vse boli«

Za vas piše:
Darja Ovsenik
Objava: 09. 10. 2021 / 00:30
Čas branja: 3 minute
Nazadnje Posodobljeno: 05.10.2021 / 10:32
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Lora Klinc: »Ko Primož pade, nas vse boli«

Lora Klinc: »Ko Primož pade, nas vse boli«
Pogovor z Loro Klinc, partnerko neustavljivega slovenskega kolesarja Primoža Rogliča. FOTO: Tissot.
Potrpežljivost skupaj z neutrudno vztrajnostjo in veliko življenjskega optimizma, ki pa raste na zelo realnih tleh, so lastnosti ženske, ki soustvarja zgodovino slovenskega kolesarstva na najboljši možen način.

Tako, da ljubi, ne da bi iskala odgovore na vprašanje: Zakaj? Vse to zelo iskreno in z dobršno mero humorja. Ta malce omili trdoto športa, ki mu mirno lahko damo vzdevek sodobno gladiatorstvo. Tik preden je Primož Roglič že tretjič zapored zmagal na Vuelti, dirki po Španiji, smo se za revijo Praznična pogovarjali z njegovo zvesto sopotnico Loro Klinc.

Kdo je Lora Klinc – kaj počne, ko ni na dirki ob Primožu Rogliču?

Vodim spletno trgovino, ustanavljam dobrodelno fundacijo Primoža Rogliča, ukvarjam se s kupom projektov, ki spadajo k takemu vrhunskemu športniku. Skušam čim bolj krmariti med sabo, otrokom in Primožem. Uživam v tem, kar počnem.

Je kdaj težko podrejati svoje življenje tako zahtevni partnerjevi karieri in ustvarjati svojo? Imate kdaj vsega »poln kufer« in si zaželite čisto običajno nedeljo na kavču?

Ja, seveda. V bistvu je tako, da v medijih vidimo samo boljše plati. Za doseganje velikih stvari običajno na poti naletiš na veliko relativno težkih stvari in teh je sigurno več kot dobrih, lepih in lahkih. Sploh na začetku, ko sem iskala svojo pot, svoje mesto. 

Zdaj pa trenutki slabosti enako hitro kot pridejo, tudi grejo. Je eno tako lepo ravnotežje vsega, da se izplača potrpeti. Ni mi lahko biti toliko dni na leto sama z otrokom, ampak so zaradi tega skupni trenutki toliko slajši. Je pa to potem prednost, ker se jih veliko bolj zavedamo, saj niso vsakodnevni. 

Seveda si pa tudi jaz včasih zamišljam, kako bi bilo v nedeljo, če ne bi bilo dirke. Ali pa za počitnice, praznike … Take normalne stvari. FOTO: Gregor Bohak.

Za nas normalne, za vas omejeni trenutki, ki se jih veliko bolj zavedate.

Ja. Ko smo skupaj, poskušamo zares biti čim bolj skupaj. (smeh) Tako nekako.

Kaj to pomeni »čim bolj skupaj« – da se umaknete od drugih? Kdaj je za vas praznik? Kaj počnete, ko imate te dragocene skupne trenutke?

To je malo drugače, kot si kdo predstavlja. To še vedno ne pomeni, da kolesa ni. Primož je samo malo manj na njem, kar pomeni, da imamo več od dneva. Ko smo tukaj v Monaku (kjer živijo večino leta, op. a.), gremo na plažo, v živalski vrt, na kosilo. To so trenutki, ki štejejo kot neke vrste praznik. 

Poskušamo praznovati čim več: rojstne dneve, zmage itn. Nihče od naju ni preveč zahteven glede tega. Sva kar hitro zadovoljna z enim mirnim dnevom, ko smo lahko skupaj in brez obveznosti.


Prebrali ste del članka, ki je bil najprej objavljen v reviji Praznična (jesen 2021). Praznična izide štirikrat letno, njeno vsebino narekujejo letni časi in z njimi povezani prazniki. Zajema iz bogate zakladnice naše zgodovine, kulturne dediščine in krščanstva ter išče navdihujoče zgodbe sedanjega trenutka. Sledite reviji Praznična tudi na Facebooku in Instagramu. 

Nalaganje
Nazaj na vrh