Med različnimi zbirkami, ki jih hrani Nadškofijski arhiv Ljubljana, je tudi fotografska zbirka okoli 80.000 enot, ki jo ureja in raziskuje mag. Blaž Otrin. 

Blaž Otrin in uršulinka s. Jasna Kogoj. FOTO: Tatjana Splichal 

Razstavo o Lorenzu in Rozi Krach je spodbudilo naključje: uršulinka s. Jasna Kogoj je Otrinu, ki ji je med popotnim pogovorom omenil to svoje področje dela, povedala, da v uršulinskem arhivu hranijo dve dagerotipiji iz leta 1850. 

O delu in zbirkah Nadškofijskega arhiva Ljubljana je na kratko spregovorila direktorica dr. Julijana Visočnik. FOTO: Tatjana Splichal

Za vodstvo po razstavi in informacije se lahko obrnete na avtorja razstave Blaža Otrina (blaz.otrin@rkc.si).

Ko si ju je pozneje prišel ogledat, je ugotovil, da gre za najstarejši datirani portretni fotografiji na Slovenskem, pri katerih je dodatno zanimivo, da vsebujeta vse podatke o času in kraju nastanka, pa tudi o portetirankah in avtorju. Ugotovil je, da je fotografiji posnel popotni fotograf Lorenz Krach, rojen leta 1815 v Münchnu, ki je deloval na Bavarskem in v Avstriji ter leta 1850 prvič prišel tudi v Ljubljano.

Fotoaparat s preloma z 19. na 20. stoletje, ki so ga v arhiv dobili z ljubljanske nadškofije; podobnega sta uporabljala tudi zakonca Krach. FOTO: Tatjana Splichal

Znano je celo, kje je od marca do septembra, ko se je mudil pri nas, bival: v tedanjem hotelu Avstrijski dvor v Mahrovi hiši, poleg Ljubljane je obiskal tudi Bled, kjer se je srečal s stanovskim tovarišem Janezom Puharjem.

Roza Krach je veliko odkritje raziskav Blaža Otrina. FOTO: Tatjana Splichal Ko se je leta 1854 vrnil v Ljubljano, se je tu ustalil in poročil. Fotografski atelje je imel na Starem trgu št. 15 (danes Stari trg št. 3). Morda najzanimivejše odkritje razstave je, da je po Lorenzovi smrti leta 1869 njegovo delo nadaljevala vdova Roza Krach, a skladno s kontekstom 19. stoletja v imenu ateljeja ohranila moževo: "L. Krach's Wittwe".

Prej so imeli do portretov dostop le premožnejši sloji prebivalstva, z nastopom fotografije pa so postali dostopni tako rekoč vsem. FOTO: Tatjana Splichal

Umetnost fotografije je nadaljevala kot njegova vdova. In, kakor je bilo za takratne fotoateljeje v navadi, ni delovala sama, ampak je zaposlovala več fotografskih pomočnikov.

Razstavo je odprl ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore, ki se je sodelavcem nadškofijskega arhiva zahvalil za njihovo delo, s katerim premoščajo stoletja. FOTO: Tatjana Splichal

Kakor njen mož se je tudi sama posvečala portretni fotografiji. Fotografirala je ljudi vseh slojev, med znamenitejšimi pa so njeni portreti Simona Jenka, Janka Kersnika, Janeza Bleiweisa, frančiškana patra Benvenuta Chrobatha, Pavla Kühnla, naredila številne družinske portrete ...

Pri pripravi razstave je sodeloval tudi fotograf in raziskovalec zgodovine fotografije Peter Škrlep. Na sliki z nadškofovim portretom, ki ga je ob odprtju razstave ustvaril po metodi, kot sta jo nekoč uporabljala Lorenz in Roza Krach. FOTO: Tatjana Splichal 

Blaž Otrin ugotavlja, da je bila zagotovo najpomembnejša fotografinja tistega časa na slovenskem ozemlju. Znano je, da je leta 1877 fotoatelje preselila v Knafljev prehod, ko je leta 1883 odšla v tujino pa je utonila v pozabo. 

Številni udeleženci odprtja razstave so dokaz, da je zanimanje za zgodovino fotografije tudi v današnji poplavi podob veliko. FOTO: Tatjana Splichal

Razstavo si je v Galeriji Družina mogoče ogledati do 10. aprila: od ponedeljka do petka od 9. do 17. ure in ob sobotah od 9. do 13. ure. Za vodstvo po razstavi in informacije se lahko obrnete na avtorja razstave Blaža Otrina (blaz.otrin@rkc.si).

1/15