»Iz nekega nepotrebnega bežanja in dokazovanja sem ob pol treh zjutraj, ko sem bil že dobro opit, stekel na plažo in skočil v morje, ne da bi preveril globino. Ko sem prišel prvič iz vode, sem prišel s prasko na čelu. Prijatelji so me takoj hoteli ustaviti: 'Luka, ne. Ustavi se!' Moj pijanski ego pa je rekel: 'Luka, moraš skočit še enkrat, ker oni mislijo, da zdaj ne znaš skočit, ker si tako pijan.' Ko sem skočil drugič, sem si zdrobil vratno vretence in obležal na vodi kot list in postal tetraplegik.«

Zgodila se je nesreča

Čeprav je bil aktiven športnik, se je njegova zgodba z alkoholom začela okoli trinajstega leta, ko sta se njegova starša ločila. Nikomur ni mogel zaupati, niti najti prave pomoči in predelati nastale situacije, prisluhnil pa je glasu v sebi: »Pojdi do starejših fantov, v moško družbo, kjer ni strahu, vsi so pogumni in boš šel z njimi skozi to bolečino.« Marsikdaj se je izmuznil med starejše in izkoristil, ko ni bilo nobenega pravega nadzora, ker sta bila starša ločena. Tako je imel že v srednji šoli težave z alkoholom. Pri sedemnajstih je, namesto da bi šel spat dan pred tekmo iz juda, popival s fanti do šestih zjutraj in šel naravnost na tekmo. Koleno ni zdržalo, poškodoval ga je in sledila je operacija … A do usodne nesreče v Portorožu se ni niti zavedal, da je zabredel v zasvojenost z alkoholom. »Po srednji šoli sem po odsluženem vojaškem roku vpisal študij na fakulteti za navtiko v Portorožu. Če je bilo v srednji šoli dva dni časa za alkohol – pet dni šola in treningi, vikend pa za pitje, se je na fakulteti za pomorstvo v Portorožu obrnilo: pitje je bilo od ponedeljka do petka, za vikende pa sem počival. Ob koncu drugega letnika, ko mi je manjkal še en letnik, da bi imel izobrazbo, poklic in zaposlitev, pa se je zgodila nesreča.«

Luka na invalidskem vozičku skrajno desno na nedavni novinarski konferenci ob začetku akcije 40 dni brez alkohola. FOTO: Marjan Pogačnik

Soočenje z lastno nemočjo

Postal je tetraplegik. V času soočenja z lastno nemočjo, ko se je zbudil iz kome, sta mu bila ob strani starša, stari starši, teta in prijatelj iz srednje šole. »Čeprav sem bil prej večkrat v življenju jezen na družino in sem staršem marsikaj zameril, še posebej ločitev, ki je nisem znal dobro predelati in jima odpustiti, sem po nesreči moral ponižno priznati, da sem hvaležen za vse. Tako za vse, kar je bilo prej, in da so ob meni. Ko sem prišel iz Rehabilitacijskega inštituta Soča v Ljubljani, sem šel nazaj v Celje k očetu, čeprav sem že pet let živel sam, in bil pri njem 6–7 mesecev, potem pa sem vpisal študij v Ljubljani. Na družbenih omrežjih sem namreč odkril, da je v Sloveniji zelo lepo urejeno za študente invalide, ki želijo študirati – na voljo so zelo ugodni domovi, asistenca 24 ur na dan. Študiral sem zgodovino in sem od leta 2018 hodil po različnih Erasmusovih projektih. Videl sem, da študij ni več na mojem abc seznamu, zato sem imel zadnja štiri leta svoj s. p. in bil zunanji sodelavec pri Zavodu Vozim, kjer sem bil ambasador in izvajal različne delavnice. Moj zadnji načrt pa je, da bi dokončal študij.«

Odločil sem se za borbo, kar pa ne pomeni, da ni bilo več težko.

Sine, ti si moj čudež!

Ni bilo enostavno. Prva kriza je nastopila že v bolnišnici, ko se je drugič prebudil iz kome. Spominja se, kako je bil utrujen, prazen, žalosten in obupan. Očeta je prosil, ali lahko izklopi aparate, ker bi rad šel spat. »Oče je ob meni jokal s krokodiljimi solzami, kot rečemo, in mi rekel: 'Sine, ti si moj čudež!' Zaradi teh njegovih besed sem lahko izstopil iz najtežje krize, ki sem jo doživel v življenju. Te besede sem razumel: 'Luka, ni čas za žalost. Zdaj je čas za borbo.' Odločil sem se za borbo, kar pa ne pomeni, da ni bilo več težko. Druga zelo močna kriza se je pojavila v Soči. V bolnišnici ves čas skrbijo zate in si kot pacient v ospredju, ko prideš v Sočo, pa vidiš, da ti je bila dejansko odvzeta svoboda, ker ne moreš poskrbeti sam zase, ko te drugi ljudje umivajo, oblačijo … Bila je vedno večja stiska. Tretja, najtežja kriza pa je nastopila, ko sem se vrnil domov, trajala je več kot leto. Zaprl sem se v sobo, vse mi je bilo muka, ko sem se soočil z realnostjo … Še dobro, da sem lahko urejal birokracijo, ki v Sloveniji ni prijazna in predstavlja svojstven napor.«

Lukovo pričevanje je del aktualne teme v zadnji številki tednika Družine. 

Priložnost za nekaj dobrega

»Zame je bistveno, da sem spoznal, da moja neizpolnjena pričakovanja niso poraz, in se po nepotrebnem ne jezim. V otroštvu sem na babičino željo prejel zakramente, nismo pa vere prakticirali. Ko sem se soočil z nemočjo, sem se spomnil molitev, ki jih je babica molila, in tudi sam molil Sveti angel. Hvaležen sem za njeno podporo, da je verna, da moli tudi zame in je v mojem življenju najbolj pomembna oseba.« Na vozičku je spoznal nove prijatelje, veliko prijateljstev, ki so bila površinska, pa je splahnelo. Krog prijateljev je zožen, a nanje se lahko zanese.

Ob letošnji akciji 40 dni brez alkohola z geslom Korak k človeku Luka iz lastne izkušnje pove: »Otrokom rad rečem: 'Imejte se radi! Imej se rad!' Če bi se imel bolj rad, zagotovo ne bi šel po poti, ki sem jo izbral.«