S pesmijo je večer otvoril študentski pevski zbor Vdih Univerzitetne župnije Maribor. Osrednja tema srečanja pa je bila naslovljena »Ti, v moji krvi«, ki je obravnavala vpliv alkoholizma in bolezni na posameznike ter njihove družine.

Žiga Kastelic je glas otrok alkoholikov

Žiga Kastelic je pri 22 letih napisal knjigo, v kateri je razkril svoje otroštvo in mladost v družini, zaznamovani z alkoholizmom staršev in mamino boleznijo. »Knjiga ni priročnik za življenje, temveč osebna izpoved,« je poudaril. Dodal je, da njegov namen ni bil poučevati, ampak omogočiti bralcem, da skozi knjigo bolje razumejo kompleksnost teh življenjskih okoliščin.

Gosta večera sta bila Sonja Gerič Bevec in Žiga Kastelic. FOTO: Domen Permozer 

»Vedno, ko govorim o svojih starših, poudarjam ljubezen, ki sta jo znala pokazati kljub težavam. Kot otrok seveda nisem vedel, kaj je normalno in kaj ne. Šele kasneje sem doumel, kako drugačna je bila naša družinska dinamika,« je pojasnil Žiga. Njegovo otroštvo je zaznamovalo soočanje z boleznimi, smrtjo in skrbjo za starše, a kljub temu pravi, da je bilo polno topline. Njegov oče je odraščal v sirotišnici, mama pa je bila s strani očeta in staršev nadlegovana. »Kljub vsemu temu sta dala vse, kar sta znala,« pove Kastelic.

Če odvzamemo alkohol iz celotne zgodbe, sem imel fantastično otroštvo. (Žiga Kastelic)

Knjiga je spomenik Žigovi mami 

Žigova knjiga je posvečena mami Dragici, alkoholičarki in rakavi bolnici. »Bila je čudovita starejša gospa, ki jo rad vidiš na vlaku ali v mestu. Oboževal sem jo,« je v knjigi zapisal Žiga. Sonja Gerič Bevec je ob branju knjige zaznala globoko spoštovanje in naklonjenost, ki jo je Žiga gojil do svojih staršev. Žiga pravi: »Alkohol je bil še zlasti pri mami vedno uporabljen kot blažilo bolečine. Alkohol je bil nekakšno orodje, s katerim sta si želela pomagati.«

Vesela in hvaležna sem, da v Sloveniji odpiramo prostor informacij, podpore in pomoči za otroke alkoholikov vseh starosti. (Sonja Gerič Bevec)

Pri otrocih alkoholikov je velikokrat prisotna misel, da bi lahko naredili še kaj, da bi staršem lahko pomagali. Žiga se je s tem s časom sprijaznil, danes pa na to gleda tako: »Vsak otrok, ki je v podobni situaciji, si želi v tej zgodbi postati junak. Moramo pa se zavedati, da so nekatere stvari v tej zgodbi globlje zakoreninjene. Morda sta me prav zaradi njunih križev naučila, kako pomembni so odnosi in kako dragoceno je to, kar imamo.«

Prepreke so lahko prehod v odraslost 

Kljub težkemu otroštvu je Žiga optimističen: »Kljub temu da nisem imel 'popolnega' otroštva, so prav te prepreke lahko prehod v odraslost in vpogled v to, kakšni bomo kot starši ter kaj bomo zapustili svojim otrokom in družbi.« Njegove življenjske izkušnje so ga oblikovale v premišljenega moškega, ki svojo zgodbo deli z iskreno željo po navdihu drugih. Pravi tako: »Že pri pisanju knjige mi je bilo jasno, da želim sporočiti, da bi ljudje v njej našli širši pogled na življenje in morda nekaj navdiha za svojo realnost.«

Žiga Kastelic. FOTO: Domen Permozer 

»Živi na način, ki ti bo prinesel več dobrega« 

Žiga se spominja številnih smrti v svojem življenju, pri čemer so bile nekatere izjemno boleče. Smrt strica zaradi samomora, drugega strica zaradi alkoholizma, babice in leta 2011 ob prehodu v srednjo šolo še smrt starejšega brata so bile prelomne točke v njegovem življenju. »Vse te smrti, ki so se zgodile, so posledično vodile v to, da imam z osebami, ki so ostale, čudovit odnos. Saj ko ti sporočijo, da osebe ni več, sledi milijon mejnikov v življenju, ki veš, da jih ne boš mogel deliti z njimi,« pojasni Kastelic. 

FOTO: Domen Permozer 

Z vsakim od teh dogodkov se je Žiga bolj zavedal, da nima nadzora nad tem, kaj se bo zgodilo naslednji dan. Lahko pa živi bolj polno in na način, za katerega ve, da mu bo v nadaljnjih letih prinesel več dobrega.

»Najhuje je, ko ugotoviš, da življenje teče naprej«

Pogosto se sprašujemo, kako se spoprijeti z žalovanjem. V sodobni družbi nam ni omogočeno, da bi si vzeli čas za žalovanje. Nekoč so obleke v črni barvi simbolizirale obdobje žalovanja, vendar danes v mnogih primerih ni več prostora za to. »Že kot otrok razmišljaš o tem, kako bi preživel, ko nekdo umre. Takrat misliš, da se bo cel svet ustavil, ker tiste osebe, ki si jo ljubil, ni več. Najhuje je, ko ugotoviš, da življenje teče naprej.«

Študentska pastorala v Mariboru ponuja varen prostor

Župnijski upravitelj Primož Lorbek, ki skrbi za študentsko pastoralo v Mariboru, je ob koncu Nikodemovih večerov povedal vsem študentom: »Univerzitetna župnija je kraj, kamor lahko vedno pridete in se zatečete. Skupaj z asistentko Simono Kovačec vam bova ponudila pomoč in pogovor. Želimo si, da bi bili z vami odprti za takšne tematike in ustvarili varen prostor.« 

Duhovnik Primož Lorbek in pastoralna asistentka Simona Kovačec sta študentom ponudila pomoč in podporo. FOTO: Domen Permozer 

Nato se je zahvalil vsem, ki so pomagali pri organizaciji Nikodemovih večerov in se zahvalil zbranim za velik obisk. »Še naprej naj vas spremlja medsebojni odnos, lepa beseda in molitev,« je Nikodemove večere zaključil Lorbek.