Romarski začetki tega milostnega kraja segajo v leto 1858, ko se je 11. februarja štirinajstletni Bernardki Soubirous iz Lurda prvič prikazala Marija v bližnji massabielski votlini, ko je s sestro Tončko Marijo in sosedovo Ivanko Abadie nabirala suhljad. Takrat še zanjo neznano Gospo je bilo dano videti samo Bernardki v osemnajstih prikazovanjih od 11. februarja do 16. julija 1958. K votlini jo je vsakokrat vodila neka notranja moč, tam je kleče molila rožni venec, potem pa v zamaknjenju gledala Gospo in se z njo pogovarjala.

Prijateljice, ki so jo spremljale k votlini ob drugem prikazanju, Marije niso videle. Ivanka je takole opisala Bernardko med videnjem: »Bila je kakor angel. Mislile smo, da je umrla. Vse smo jokale. Oči je imela uprte v votlino, ustnice so se rahlo premikale.« Ob tretjem prikazanju jo je k votlini po jutranji maši spremljala gospa Millet, ki je vzela s seboj pisalo in papir, da bi napisala sporočilo, misleč, da prihaja kaka duša iz vic. Na željo spremljevalk ji je Bernardka ponudila papir in pisalo, pa je list ostal prazen: »Ni potrebno, da ti napišem, kar ti imam povedati.« Jasno ji je tudi povedala, da ji ne obljublja sreče na tem svetu, a jo je zagotovila na onem. Na četrtem prikazanju Marija ni govorila, na petem pa je Bernardko naučila osebno molitev, ki jo je molila vsak dan do konca življenja. Na šestem prikazanju je Bernardki naročila: »Moli za grešnike!« Na sedmem ji je zaupala skrivnost, ki je ni smela nikomur zaupati, na osmem ji je zaupala drugo skrivnost, na devetem pa tretjo in ji pokazala izvir vode, ki še danes ozdravlja. Marija je na desetem prikazanju Bernardki naročila, naj moli za grešnike in dela pokoro, pa tudi, da naj duhovnikom pove, da želi, da se na kraju prikazanja postavi kapela.

Papež Pij XI. je 8. decembra 1933 Bernardko Lurško razglasil za svetnico.

Domači župnik je hotel vedeti, kdo je ta Gospa in dobiti znamenje. Po enajstem prikazanju (navzočih je bilo že dva tisoč ljudi) je Bernardko zaslišal preiskovalni sodnik. Na dvanajstem jo je Gospa opozorila, da ne moli na svoj rožni venec, temveč na tistega od bolne prijateljice, na trinajstem pa je ponovno naročila zidanje kapele in dodala: »Povej duhovnikom, naj ljudje sem prihajajo v procesiji.« Morala je k župniku, le-ta pa jo je imel za lažnivko in od nje zahteval, naj ne hodi k votlini. A se je zvečer znova vrnila k njemu, ker je dopoldne pozabila na vnovično naročilo glede kapele. Župnik ji je naročil: »Še enkrat vprašaj Gospo za ime! In ko ga bomo zvedeli, ji bomo sezidali kapelo, pa ne majhne, ampak veliko.« Na šestnajstem prikazanju je Marija končno povedala svoje ime: »Brezmadežno spočetje sem!« Po zadnjem, osemnajstem srečanju, 16. julija 1958, ko se Marija Bernardki ni več prikazala, je morala Bernardka veliko pretrpeti zaradi mnogih, ki so skušali dokazati »prevaro«, jo imeli za lažnivko in ji nastavljali pasti, ona pa je ob vsem ostala mirna, in je jasno in prepričljivo odgovarjala.

Umik vidkinje in razcvet svetišča

Bernardka si ni želela biti v središču, preprosto bi se najraje skrila. Želela je vstopiti h karmeličankam, a je niso sprejele, je pa vstopila k sestram usmiljenja v Neversu, kjer je kot sestra Marie-Bernard živela do smrti, 16. aprila 1879. Papež Pij XI. je 8. decembra 1933 Bernardko Lurško razglasil za svetnico.

Lurd – kraj prikazovanj je postal kraj molitve. Leta 1876 je kapelo, ki je bila na Marijino željo postavljena leta 1866, nadomestila veličastna bazilika Brezmadežnega spočetja (zgornja bazilika) v treh nadstropjih, leta 1958, ob stoletnici prikazovanj, pa je bila posvečena podzemna bazilika sv. Pija X. Leta 1988 so postavili nasproti votline cerkev sv. Bernardke na kraju, kjer je stala Bernardka ob zadnjem prikazanju, ker je bil dostop do votline zagrajen. Vsak dan pa smo lahko priča veličastni procesiji po vzoru prvih, kot je Gospa po Bernardki naročila domačemu župniku.

Osebna pričevanja slovenskih romarjev

Župljani Preske in Žirov so v Lurd poromali med lanskimi prvomajskimi prazniki. Kot so zapisali, jih je romanje povezalo v njihovi različnosti, bilo je priložnost za utrjevanje prijateljskih vezi, odpiralo je pogled na bistveno, osvetlilo molitev s srcem, utrjevalo v navezi z Božjo Materjo in konkretno spodbujalo za vsakdanje življenje na poti vere: »Bernardka nas je osvojila s svojo pristnostjo in preprostostjo, romanje v Lurd pa je utrdilo naše zaupanje v Marijo, po njej pa v njenega Sina.«

Kako bi pa to Marija rešila?

FOTO: Romarske poti/osebni arhiv

Majda Bobnar in Stanka Grah: S sestro sva se odločili za potovanje v Lurd predvsem zaradi doživetja Marijine bližine, ki naj bi okrepila najino vero. Po Mariji sva Bogu izročali tudi prošnje in molitve za vse domače in za vero našega slovenskega naroda, za vse bolne in trpeče ter za vse tiste, ki so na Boga pozabili. Posebno doživetje je bila »maša narodov« v Pijevi baziliki ter slovenska sveta maša pri votlini, kjer se je Marija prikazala Bernardki. Ko sem opazovala veliko množico ljudi, mladih, starih, vseh narodov, na invalidskih vozičkih, sem v njih zaznala veliko vero, ljubezni in spoštovanja do Marije. Pravzaprav je čudež že to, da človek ob bolezni najde moč v sebi in gre naprej. Ljudje iz Lurda odhajajo pomirjeni. Da, ko sem opazovala vse te invalide, sem pomislila, kako nehvaležni znamo biti ljudje. Smo zdravi, pa kar naprej tarnamo, se pritožujemo, obsojamo. Predvsem me je Lurd nagovoril, da moram biti hvaležna Božji Materi za vsak dan, za vse lepo, kar se mi dogaja. Saj ona ve, kaj je za nas najbolje. Do Marije imam že od otroštva globoko spoštovanje. Prav tako sem dolžna spoštovati vse ljudi, ne glede na njihovo prepričanje. Ob neprijetnih situacijah se bom od sedaj vedno vprašala: »Kako bi pa to Marija rešila?« in vem, da bom našla rešitev. Da, doživljanje Lurda bi vsi skupaj morali prenašati v svoja življenja.

Neizbrisen pečat

FOTO: Romarske poti/osebni arhiv

Darja in Damjan Jereb: Že več kot 30 let sem pevka v cerkvenem zboru Antona Jobsta v Žireh. Pristopila sem bolj zaradi veselja do petja kot pa zaradi vere v Boga. Sprva sem bila namreč mlačna kristjanka, a skozi petje se je v mojem srcu počasi rojevala ljubezen in gorečnost do Njega. Mož je vsa ta leta ostal nemi opazovalec mojega spreobrnjenja. Nič ni imel proti, za pa tudi ni bil. Želela sem si, da bi se Jezus dotaknil tudi njegovega srca. In zdi se mi, da je bilo prav najino romanje v Lurd tak nežen dotik Njega. Hvaležna sem Bogu, da sva se odzvala temu klicu, saj smo vsi dejansko romarji in iskalci vere. Nekaterih se dotakne bolj, drugih manj. Kot pravi Ignacio Larranaga: »Kdor išče, ta je že našel.«

Skupaj smo romali iz župnije Žiri in Preska pri Medvodah. Bili smo povezani kot ena velika, zdrava družina. Že na avtobusu naju je nagovorila duhovna priprava preškega župnika Jureta Koželja in domačega župnika Andreja Jemca, saj smo bili vsi na isti valovni dolžini. Brali smo hvalnice, molili rožni venec, gledali film o Bernardki, prisluhnili strokovnemu vodstvu Tadeja Jakopiča, ki je bil kakor živa enciklopedija. Se ne da primerjati z nobenim mojim romanjem doslej. Na koncu nam je bral knjigo o Bernardki, kar nas je še bolj pripravilo na srečanje z Marijo v Lurdu.

Marija, pomagaj tudi nama, da prideva do spoznanja, da človek najde, ko pozablja nase.

Procesija z lučkami je bila pravo doživetje. Rožni venec so molili v različnih jezikih, med njimi pa naenkrat zaslišiš našega duhovnika v slovenskem jeziku in slovensko pesem. Zvonovi zvonijo … Nedeljska maša v ogromni Pijevi podzemni baziliki, ki sprejme 25.000 vernikov, nama je pustila neizbrisen pečat. To je treba doživeti, saj se ne da opisati. Veličastna maša narodov in petje … na zaslonu predvajajo besedilo in lahko zraven poješ, da te kar ponese v višave. Pa popoldanski blagoslov s sv. Rešnjim telesom in blagoslovom bolnikov. Srce te zaboli, ko vidiš toliko gorja in trpljenja, pa vendar ne obupajo. Z zaupanjem se obračajo k Mariji po moč in pomoč. S hvaležnostjo v srcu sva občudovala sestre prostovoljke, ki žrtvujejo svoj dopust in pridejo v Lurd pomagat invalidom in bolnikom. Hvala Bogu za njihov čut. Pa votlina, kjer se je prikazala Marija. Življenje Bernardke prej in po srečanju z Marijo. Vse te skrivnosti bodo v nama še dolgo odzvanjale. Bernardka nama je dala vedeti, da imava pri sebi še veliko dela. Ona je umirala sebi in dala prednost Mariji. Ni hotela, da bi ljudje častili njo, zato se je umaknila v samostan. Povedala je, da je bila le orodje v Marijinih rokah, ki ga po uporabi pospraviš. Marija, pomagaj tudi nama, da prideva do spoznanja, da človek najde, ko pozablja nase.

Utrditev in spletanje prijateljskih vezi

FOTO: Romarske poti/osebni arhiv

Minka in Roman Mihovec: Oba z možem rada poromava v kakšno božjepotno svetišče. Župnijsko romanje je za mene poglobitev osebne vere, utrditev in spletanje prijateljskih vezi med romarji. Letos se je to še posebej pokazalo, saj smo romali skupaj z župnijo Žiri, ki jo vodi naš rojak župnik Andrej. Lurška Marija je moja nebeška zavetnica in sem želela poromati k njej v zahvalo za zdravje. Drugi namen pa je bila prošnja za milost svete vere za najino družino. Mariji sem izročila tudi vse bolne in vse, ki so me prosili za molitev. Bernardka me nagovarja s svojo preprostostjo, skromnostjo, pa tudi z vztrajnostjo in pobožnostjo. Tako kot je Marija svoje življenje popolnoma posvetila Jezusu, je Bernardka vso pozornost namenjala Božji materi Mariji, sama pa se je umaknila iz javnosti. S prošnjami se obračam k nebeški materi Mariji, da nam izprosi milosti, ki jih potrebujemo za vsakdanje življenje in da se ji bomo nekoč pridružili v nebesih.

Prispevek je bil prvič objavljen v publikaciji Romarske poti, vodniku po izbranih romarskih poteh tednika Družina.