Maksim Izpovedovalec (pribl. 580–662) je bil eden najsijajnejših mislecev univerzalnega krščanskega izročila. Bil je velikan bizantinske filozofije in teologije, ki je v zadnjih desetletjih splošno priznan kot ključna figura evropske misli.

Povzel je različne tokove zgodnje cerkvene duhovnosti

V svojih številnih spisih je povzel različne tokove zgodnje cerkvene duhovnosti in jih skladno združil z osebnimi uvidi v logiko asketskega očiščevanja in molitvenega življenja. Njegova misel se navezuje na najpomembnejše avtorje, ki so z močjo duhovnega izkustva krščanske vere preobrazili grško filozofsko mišljenje: na Origena, Ireneja, Atanazija, velike Kapadokijce (Gregorja iz Nazianza, Bazilija Velikega in Gregorja iz Nise), Makarija, Diadoha iz Fotike, Nemezija iz Emese, Janeza iz Skitopolisa, Leontija iz Bizanca in Cirila Aleksandrijskega. Nanj sta močno vplivala zlasti »filozof v puščavi« Evagrij Pontski in skrivnostni mistik Dionizij Areopagit.

V Izpovedovalčevi misli imamo ključ za teologijo cerkvenih očetov

Maksim je bil odprt tudi za teologijo latinskega Zahoda, s katerim se je usodno povezal v svojem spopadu z monoenergetsko-monoteletsko herezijo. V Izpovedovalčevi misli imamo zato nekakšen ključ za vso teologijo cerkvenih očetov.

Po besedah velikega katoliškega teologa Hansa Ursa von Balthasarja je imelo Maksimovo delo »v vseh svojih razsežnostih za svojo notranjo obliko sintezo, pa ne le sintezo tega, k čemur je Maksim zavestno stremel in kar je dosegel, ampak – zaradi njegovega svetovnozgodovinskega kairsa med Bizancem, Afriko in Rimom – sintezo med patristiko in bizantinsko-karolinškim srednjim vekom ter navsezadnje – v kristološkem boju, ki ga je sam odločil – med vzhodno in zahodno teologijo in duhovnostjo sploh«.

Maksimovo naziranje je zakoreninjeno v dialogu s Svetim pismom

Odgovori Talasiju Maksima Izpovedovalca so obsežna knjiga, v kateri lahko občudujemo avtorjevo povzemajočo, a obenem izvirno sintezo raznih tokov antične filozofske in patristične teološke misli, globino duhovnosti in intenzivnost mišljenja. Predvsem pa v tem delu pride do izraza dejstvo, da je Maksimovo naziranje zakoreninjeno v vseživljenjskem dialogu s Svetim pismom.

Med predstavitvijo knjige v knjigarni Celjske Mohorjeve družbe v Ljubljani 27. avgusta 2025: dr. Jan Dominik Bogataj, dr. Tadej Rifel, dr. Vid Snoj in dr. Gorazd Kocijančič. Z njimi se je pogovarjala urednica dr. Cvetka Rezar Mlakar. Foto: Ivo Žajdela

Maksimov slog v Odgovorih Talasiju je zahteven

Maksimov slog v Odgovorih Talasiju je zahteven, za marsikoga neprivlačen, vendar je s svojo labirintsko sintakso, prežeto z visoko pojmovnostjo, uspel izraziti osupljive razsežnosti najglobljih teoloških in duhovnih resnic krščanstva, ki ostajajo velik izziv za sodobno mišljenje. Vsekakor je to delo dobro brati brez naglice, pozorno, po kosih in meditativno, saj se tudi sámo rojeva iz kontemplativnega branja in okušajočega premišljevanja Božje besede.

Vrsta vrtoglavo drznih in presenetljivih kontemplacij

Odgovori Talasiju vsebujejo vrsto vrtoglavo drznih in presenetljivih kontemplacij, teološka in mistična motrenja težko razumljivih odlomkov Stare in Nove zaveze. Te kontemplacije – težko bi jih imenovali pojasnila, saj so pogosto vsaj tako težko razumljiva kot svetopisemska besedila, ki jih »razlagajo« – so s stališča sodobne biblične znanosti gotovo nenavadne ali celo bizarne, a imajo svojo globoko logiko.

Prevod in predgovor sta delo Gorazda Kocijančiča. Foto: Ivo Žajdela

Cilj vere je odrešenje duš

Odlomek iz knjige (str. 319): »Cilj vere« – njen cilj v polnem pomenu besede – »je odrešenje duš.« Cilj vere je namreč resnično razodetje Verovanega. In resnično razodetje Verovanega je neizrekljivo prehajanje Verovanega v vsakega človeka, sorazmerno z vero, ki je v slehernem človeku. Prehajanje Verovanega je povratek verujočih na Cilju k Počelu. Povratek verujočih na Cilju k lastnemu Počelu je izpolnjenje želje. Izpolnjenje želje je večno gibajoče se mirovanje želečih ob Želenem. Večno gibajoče se mirovanje je neprestano in nerazmaknjeno uživanje Želenega. Neprestano in nerazmaknjeno uživanje Želenega je deleženje v nadnaravnih Božjih resničnostih. Deleženje v nadnaravnih Božjih resničnostih je upodobitev udeleženih resničnosti po deleženih. Upodobitev udeleženih resničnosti po deleženih je dejavnostna istovetnost udeleženih resničnosti s Tem samim, v čemer so udeležene, kolikor je pač zanje mogoča istovetnost prek podobnosti.

Dejavnostna istovetnost udeleženih resničnosti s Tem, v čemer so udeležene – kolikor je zanje mogoča istovetnost prek podobnosti –, je poboženje tistih, ki so postali vredni poboženja. Poboženje je, na kratko rečeno, zaobjetje in meja vseh časov in vekov ter stvari, ki so v času in veku. Zaobjetje in meja časov in vekov ter vseh stvari v njih pa je enost čistega in polnopomenskega Počela s polnopomenskim in čistim Ciljem v odrešenih.