Ob stoletnici rojstva se spominjamo dddr. Maksimilijana Jezernika (22. 2. 1922, Gornja Ponikva pri Žalcu–21. 4. 2015, Celje), duhovnika, teologa, filozofa, misiologa, pravnika, univerzitetnega predavatelja, rektorja Papeškega slovenskega zavoda Slovenik v Rimu, voditelja tamkajšnje slovenske skupnosti ter velikega dobrotnika domače župnije Ponikva.

Knjigo je napisala prelatova nečakinja Andreja Štorman Vreg

Knjiga je luč sveta zagledala ob stoletnici smrti po zaslugi prelatove nečakinje Andreje Štorman Vreg, ki je pred leti začela zbirati in urejati gradivo o znamenitem »stricu Milanu« na željo sorodnikov. Pri tem jo je vodilo prepričanje, da poznavanje Jezernikovega družinskega ozadja ter otroštva in mladosti, torej razmer in časa, v katerem je rasla in se utrjevala njegova ljubezen do domačih, rojstnega kraja, slovenstva in Cerkve, omogoča celovitejše razumevanje njegovega izjemno prizadevnega in razvejanega delovanja.

V knjigi Jezernika spoznavamo kot duhovitega človeka plemenitega značaja, gorečega v služenju Cerkvi, vzorne narodne zavesti in privlačne radoživosti, ki je zvest samemu sebi v večnem mestu ostal Rimljan s slovenskim srcem.

Knjigo so 6. februarja v Ljubljani predstavili avtorica Andreja Štorman Vreg, dr. Janez Gril, dr. Bogdan Dolenc in dr. Dejan Pacek.

Maksimilijan Jezernik. VIR: knjiga

Pričevanje o Jezernikovi globoki veri in osebnostnem zorenju

Knjiga Rimljan s slovenskim srcem (397 strani) obsega pet sklopov. V prvem je avtorica predstavila Jezernikov rojstni kraj, Kresnikovo rodbino, ponkovško župnijo, šolstvo na Ponikvi, Jezernikovo šolanje pred študijem v Rimu, iz povojnega obdobja pa njegove stike in srečanja z domačimi, prek katerih si je prizadeval premagati razdaljo med večnim mestom in rodno Ponikvo. Besedilo je zastavila kot mozaik pisnih virov ter spominov sorodnikov in Ponkovljanov. Kjer je bilo le mogoče, je odstopila mesto Jezernikovim besedam, zlasti iz njegove knjige Ponikva in korespondence s sorodniki.

Drugi sklop obsega Jezernikov rokopisni dnevnik za obdobje od septembra 1941 do oktobra 1945. Zajema čas begunstva v Ljubljani, kamor se je kot mariborski malosemeniščnik zatekel ob nemški okupaciji in tam leta 1942 maturiral na klasični gimnaziji, ter nadaljnja tri leta bogoslovnega študija v Rimu. Dnevniški zapisi nam razkrivajo mladostnikovo notranje doživljanje, pogojeno tudi z nasilnostjo državljanske vojne. Predvsem pa so pričevanje o Jezernikovi globoki veri, osebnostnem zorenju in vztrajnem zasledovanju življenjskih ciljev.

Od domačih je bil ločen ves čas med letoma 1941 in 1960

Tretji sklop pred bralca prinaša Jezernikova pisma domačim. Iz njih vejejo pozornost, skrb in ljubezen do domačih, sorodnikov in sovaščanov, zanimanje za življenje doma in na vasi, predvsem pa velika želja po ponovnem snidenju. Jezernik je bil zaradi zunanjih okoliščin od domačih ločen ves čas med letoma 1941 in 1957, domovino pa je mogel obiskati šele tri leta pozneje. Najstarejše ohranjeno pismo je Jezernik pisal domačim tik pred mašniškim posvečenjem leta 1949. Zadnje ohranjeno je natanko pol stoletja mlajše, Jezernik ga je poslal domačim ob zlati maši leta 1999.

Zgoraj navedeno gradivo osvetljuje predvsem Jezernikovo zasebno življenje. Zato je v knjigo vključen prispevek Romana Starca, ki je na pregleden način predstavil njegovo rimsko obdobje (1942–2012), poklicno udejstvovanje na Papeški univerzi Urbaniani in misijonskem zavodu Propaganda Fide ter odločilen doprinos k razvoju Slovenika v romarsko, kulturno in znanstveno središče. V prispevku je nekaj prostora odmerjeno še dvema važnejšima področjema Jezernikovega delovanja v Rimu: duhovni oskrbi tamkajšnje slovenske skupnosti in vodenju postopka Slomškove beatifikacije.

Knjigo so 6. februarja v Ljubljani predstavili Janez Gril, Bogdan Dolenc, avtorica Andreja Štorman Vreg in Dejan Pacek, desno ravnateljica založbe Tanja Ozvatič. FOTO: Tatjana Splichal

Spomini odstirajo Jezernikovo večplastno osebnost

Knjigo zaokrožujejo osebna pričevanja. Zbrani spomini, največ so jih prispevali nekdanji gojenci Slovenika, bralcu odstirajo Jezernikovo večplastno osebnost. To so odlikovali plemenitost značaja, gorečnost v služenju Cerkvi in vzorna narodna zavest, pritegovala pa je tudi zaradi Jezernikove izrazite radoživosti in duhovitosti. Zvest samemu sebi in hkrati dostopen vplivom rimskega okolja je (p)ostal Rimljan s slovenskim srcem.

Spomine so napisali:

dr. Jurij Bizjak, koprski škof, Radoživ in igriv

dr. Bogdan Dolenc, V Rim je ponesel košček Slovenije

s. Božidara Goličnik, Marijina sestra, Zvest svojemu duhovniškemu poklicu in zaveden Slovenec

dr. Janez Gril, Človek Cerkve in ponosen Slovenec

Jože Kopeinig, Velik dobrotnik slovenskega naroda in misijonov

dr. Marijan Peklaj, Znanje, izkušnje in duhovitost

dr. Ivan Rojnik, Odličen vzgojitelj

dr. Anton Štrukelj, Zgled ljubezni do Cerkve in slovenskega naroda

s. Jerneja Žerjav, Marijina sestra, Uspelo mu je ustvariti vzdušje domačnosti.

Andreja Štorman Vreg in Dejan Pacek. FOTO: Tatjana Splichal

Človek Cerkve in ponosen Slovenec

Dr. Janez Gril je pod naslovom Človek Cerkve in ponosen Slovenec napisal, da se je prvič z Jezernikom v Sloveniku srečal že leta 1973. »Novomašniki smo poromali v Rim in bili prva večja skupina romarjev, ki je bivala v Sloveniku. V spominu so mi ostale navdušene besede, s katerimi nam je rektor razlagal pomen Slovenika za Cerkev na Slovenskem. V njem bodo lahko stanovali duhovniki, ki bodo študirali v Rimu; škofje, ko bodo obiskali vatikanske urade; in tudi slovenski romarji od vsepovsod, domači in drugi, ki živijo v zamejstvu in po svetu. Slovenik je njihov rimski dom.

Takrat se mi niti sanjalo ni, da bo čez nekaj let Slovenik postal tudi moj dom. V šolskem letu 1976/1977 nas je tja prišlo pet študentov. Poleg Jurija Bizjaka še Lojze Pirnat, Jožko Pirc, Tone Gradišek in jaz. Rektor Jezernik nas je sprejel z odprtimi rokami. Papeški zavod Slovenik je košček domovine pod okriljem Sv. Sedeža. Je dokaz, da smo Slovenci velik narod, ker imamo papeški zavod. Njegovo navdušenje je bil nalezljivo. Upravičeno. Še danes se spomnim srečanj in pogovorov z ljudmi, ki so prihajali v Slovenik. Številni med njimi so bili tudi politični preganjanci, ki niso smeli v Slovenijo. Partija jih je doma razglašala za zločince in sovražnike države, v resnici pa so imeli domovino zelo radi. V tujino so se zatekli, da so si rešili življenje. V Sloveniku so bili dobrodošli.«