Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Maksimilijan Kolbe, mučenec in Marijin otrok

Za vas piše:
Spletno uredništvo
Objava: 14. 08. 2026 / 05:30
Oznake: Duhovnost, God, Svetniki
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 12.08.2026 / 14:35
Ustavi predvajanje Nalaganje
Maksimilijan Kolbe, mučenec in Marijin otrok
Sv. Maksimilijan Kolbe je bil predan častilec Brezmadežne Device Marije. FOTO: arhiv Družine

Maksimilijan Kolbe, mučenec in Marijin otrok

V bogoslužnem koledarju se 14. avgusta spominjamo sv. Maksimilijana Kolbeja (1894-1941), poljskega minorita in predanega častilca Brezmadežne Device Marije, ki je v koncentracijskem taborišču Auschwitz daroval svoje življenje za bližnjega: na predvečer Marijinega vnebovzetja je prostovoljno prestal mučeniško smrt namesto družinskega očeta Frančiška Gajowniczeka.

Življenje sv. Maksimilijana priča o tem, da so čudeži ljubezni mogoči, če zaupamo v priprošnjo in posredništvo Brezmadežne. K njegovim zadnjim izpričanim besedam sodi stavek, ki je bil izrečen v peklu Auschwitza: »Sovraštvo ni ustvarjalna moč, ustvarjalna je le ljubezen!« Z velikodušno daritvijo svojega življenja je Kolbe v polnosti izpolnil Jezusove besede, zapisane v Janezovem evangeliju (15,13): »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo dá svoje življenje za svoje prijatelje.«

V njegovi pisani zapuščini beremo tudi naslednje besede: »Spominjajmo se, da ljubezen živi in se hrani z darovanjem. Zahvaljujmo se Brezmadežni za notranji mir, za navdušeno ljubezen, vendar ne pozabimo, da vse to, čeprav lepo in dobro, še zdaleč ni bistvo ljubezni. Ljubezen, nasprotno, popolna ljubezen obstaja tudi brez tega. Vrhunec ljubezni je na tisti stopnji, ki jo je dosegel Jezus na križu, ko je rekel: Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil! Brez darovanja ni ljubezni.«

Kolbe se je že od otroštva rad zatekal po nasvet k Mariji.

Tudi nas vabi k takemu zaupanju: »Povsod prižigajte ogenj ljubezni in zaupanja do Brezmadežne Device Marije in kaj hitro boste opazili solze v očeh zakrknjenih grešnikov, ječe se bodo izpraznile, povečalo se bo število poštenih delavcev, po domačih ognjiščih pa se bo širil prijeten vonj kreposti; mir in zadovoljstvo bosta razdejala nesoglasje in bolečino, kajti nastopilo je novo obdobje.«

Kolbe se je že od otroštva rad zatekal po nasvet k Mariji. Zgovoren in preroški je naslednji njegov spomin: »Pa sem šel vprašat Marijo, kaj bo iz mene – in tedaj se mi je Marija prikazala. V rokah je držala dva venca: belega in rdečega. Ljubeznivo me je pogledala in vprašala, katerega želim. Beli pomeni, da bom ostal vedno čistega srca, rdeči pa, da bom umrl mučeniške smrti. Odgovoril sem: Oba hočem! Nasmehnila se je in izginila.«

Mladi Kolbe. FOTO: arhiv Družine

Kolbejeva Vojska Brezmadežne

Zaradi njegovih prizadevanj svetnika imenujemo tudi apostol posvetitve Brezmadežni. Vrhunec tega prizadevanja je bila ustanovitev marijanskega gibanja, poimenovanega Vojska Brezmadežne, ki je bila odgovor na težka vprašanje družbenega, političnega, ekonomskega in verskega stanja tistega časa. To združenje Kolbeja in njegovih šestih tovarišev je izjemna svetla točka v času velike zamračitve, v katerem se je znašlo človeštvo v tistem trenutku.

Sam je pomen gibanja opredelil z naslednjimi besedami: »Cilj Vojske Brezmadežne je doseči ves svet, vsa srca in vsakega posamezno, za Kraljico, ne le neba, ampak tudi zemlje, ter podariti pravo srečo tistim nesrečnim revežem, ki jo iščejo v vsakdanjih nasladah tega sveta: glejte, to je naš cilj!«

Kolbe je od leta 1930 šest let deloval na Japonskem, kjer je v bližini Nagasakija ustanovil samostan in semenišče.

Kolbejev apostolat

Pri svojem apostolatu se je posluževal tiskane besede, radia, sanjal je celo o filmu. Leta 1922 je začel izdajati mesečnik Vitezi Brezmadežne. Leta 1927 je bilo poleg minoritskega samostana ustanovljeno kar pravo mesto: Niepokalanow – Mesto Brezmadežne, ki je postalo pomembno poljsko središče verskega, kulturnega in molitvenega življenja. Od leta 1930 je šest let deloval na Japonskem, kjer je v bližini Nagasakija ustanovil samostan in semenišče.

Kmalu po Kolbejevi vrnitvi v domovino se je začela morija druge svetovne vojne. Že februarja 1941 je bil Kolbe aretiran in maja poslan v taborišče Auschwitz kot zapornik s številko 16670. Dobra dva meseca pozneje je umrl v bunkerju smrti, ko je prostovoljno stopil na mesto drugega za smrt izbranega jetnika.

Papež Pavel VI. je Kolbeja leta 1971 razglasil za blaženega, papež Janez Pavel II. pa 10. oktobra 1982 za svetnika ter »zavetnika našega težkega stoletja«, in sicer ob navzočnosti še žive priče Frančiška Gajowniczeka. Beatifikacijo sta pospešila dva čudeža na Kolbejevo priprošnjo. 

Sv. Maksimilijana Kolbeja častimo kot zavetnika političnih zapornikov, novinarjev, radioamaterjev, odvisnikov od drog in družine.

Žvirče, podružnična cerkev sv. Maksimilijana Kolbeja. FOTO: Andrej Praznik.

Kolbe na Slovenskem

V Sloveniji sta sv. Maksimilijanu Kolbeju posvečeni dve podružnični cerkvi: v župniji Ribnica na Pohorju ob vznožju Janževskega vrha ter v Žvirčah pri Žužemberku. 

Kolbeja še posebej častijo njegovi duhovni bratje minoriti. Pri cerkvi sv. Petra na Trubarjevi cesti v Ljubljani je od leta 2011 Minoritski samostan sv. Maksimilijana Kolbeja. 

Nalaganje
Nazaj na vrh