Zapri
Iskanje

Sv. Bonaventura – Doctor seraphicus

Za vas piše:
Tereza Mohar
Objava: 15. 07. 2021 / 00:30
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 14.07.2021 / 18:53
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Sv. Bonaventura – Doctor seraphicus

Sv. Bonaventura – Doctor seraphicus
God sv. Bonaventure obhajamo 15. julija. FOTO: Wikipedija.
Sholastična teologija sloni na dveh stebrih, prvi je dominikanec Tomaž Akvinski, drugi pa današnji godovnjak, frančiškan Bonaventura.

Obema so zaradi njune izjemne teološke misli nadeli častni naziv po angelskih bitjih: Tomažu Doctor angelicus – Angelski učitelj, Bonaventuru Doctor seraphicus – Serafski učitelj.

Tri pomembna področja Bonaventurovega delovanja

Bonaventura se je rodil verjetno leta 1221 kot Giovanni Fidanza. Že zgodaj je vstopil v frančiškanski red, kjer je zapustil kot vrhovni predstojnik neizbrisne sledi s temeljito duhovno prenovo reda. 

Pridobil si je izčrpno izobrazbo in slovel kot odličen profesor na univerzah v Parizu in Oxfordu. Izredno pomembna je tudi njegova vloga v vesoljni Cerkvi, saj je kot kardinal in eden glavnih nosilcev koncila v Lyonu leta 1274 odločilno prispeval k temu, da je prišlo do podpisa o zedinjenju s pravoslavno Cerkvijo. 

Bonaventura je tik pred koncem koncila 15. julija 1274 Bog poklical k sebi, tako da za časa zemeljskega življenja ni doživel razočaranja, ker je dogovor o zedinjenju pravoslavne in katoliške Cerkve predvsem iz političnih razlogov kmalu klavrno propadel.

Od kod ime Bonaventura?

Legendarno poročilo o tem, kako je prišlo do njegovega imena Bonaventura, pravi, da ga je mati hudo bolnega pripeljala k Frančišku, da bi ga blagoslovil. Ko je ozdravel, se je prišla Frančišku zahvalit, ta pa je vzkliknil: »O, buona ventura« (kar bi lahko poslovenili: »O, kakšna sreča«). In od takrat se je dečka prijelo ime Bonaventura.

Cerkveni učitelj

Bonaventura je avtor številnih teoloških, filozofskih, duhovnih in mističnih del. Zato ga je Cerkev upravičeno uvrstila med cerkvene učitelje, kar se je zgodilo leta 1588, za svetnika pa je bil razglašen že leta 1482.

V svojem delu Potovanje duše k Bogu je Bonaventura zapisal tudi naslednje globoke misli o tem, kako razumeti skrivnost našega prehoda v večno življenje:

Kristus je pot in vrata. Kristus je lestev in vozilo, je kakor pokrov sprave, ki je bil nad božjo skrinjo, in skrivnost od vekov skrita. Kdor se ozre na Kristusa, ki je naša sprava, z vso pozornostjo, in premišljuje, kako je visel na križu, z vero, upanjem in ljubeznijo, s pobožnostjo, občudovanjem in veseljem, s spoštovanjem, hvalo in radostjo, z njim obhaja pasho, to je mimohod; s palico križa prebrodi Rdeče morje in iz Egipta pride v puščavo. Tam uživa skrivnostno mano in s Kristusom počiva v grobu kot na zunaj mrtev. Vendar čuti, kolikor je mogoče v tem življenju, tudi to, kar je bilo na križu rečeno razbojniku, ki se je obrnil h Kristusu: Danes boš z menoj v raju.

Če hoče človek, da bo ta prehod popoln, mora opustiti vsako razumsko razglabljanje ter se z vsem čustvovanjem okleniti Boga in ga v Bogu preoblikovati. To pa je skrivnostno in izredno dejanje, ki ga nihče ne pozna, razen kdor ga prejme; prejme ga pa le, kdor to želi; želi pa le, kogar do dna razvname ogenj Svetega Duha, ki ga je Kristus poslal na svet. Zato pravi apostol, da to skrivnostno modrost razodeva Sveti Duh.

Če bi rad vedel, kako se to dogaja, vprašaj milost, ne znanosti; hrepenenje, ne razuma; vzdihovanje v molitvi, ne prizadevanja v branju; ženina, ne učitelja; Boga, ne človeka; temo, ne jasnosti; ne tega, kar se blešči, temveč ogenj, ki človeka popolnoma razvname in prenese v Boga z izrednimi milostmi in najbolj gorečimi nagnjenji. Ta ogenj je Bog sam in to ognjišče je v Jeruzalemu in Kristus ga prižiga z žarom svojega najhujšega trpljenja. 

To pa resnično občuti le tisti, kdor govori: Križanje si je izbrala moja duša in smrt moje kosti. Kdor ljubi to smrt, more videti Boga, ker je brez dvoma res: Ne bo me videl človek in še naprej živel. Umrimo torej in vstopimo v temo, naložimo molk skrbem, strastem in domišljiji; pojdimo s križanim Kristusom s tega sveta k Očetu, da bomo, ko bomo videli Očeta, rekli s Filipom: Zadosti nam je; da bomo slišali s Pavlom: Zadosti ti je moja milost; in da se bomo veselili z Davidom govoreč: Telo in duša mi koprnita po tebi; ti, o Bog, si moj rešitelj in moj delež na veke.

Nalaganje
Nazaj na vrh