Sta zavetnika Ogleja, Ljubljanske nadškofije ter Mohorjeve založbe v Celovcu, Celju in Gorici. V Sloveniji jima je posvečenih sedem podružničnih in 21 župnijskih cerkva, med drugim največja cerkev na Slovenskem, v Gornjem Gradu. Med Slovenci sta posebej češčena, saj so ju pokristjanili misijonarji iz Ogleja.

Kip sv. Mohorja v Šmohorju ob Preseškem jezeru. FOTO: Wikipedia/Johann Jaritz

Kdo je bil sv. Mohor? 

Mohor je bil ugleden oglejski meščan. Leta 46 se je pridružil apostolu Marku, ki je v Ogleju oznanjal Kristusa. Pozneje ga je Marko vzel s seboj v Rim in ga izbral za svojega naslednika. Sv. Peter je Mohorja posvetil za prvega oglejskega škofa, Fortunat pa je postal njegov diakon.

V osemnajstih letih, kolikor je sv. Mohor vodil nadškofijo, je Oglej napredoval tako na gospodarskem kot na verskem področju. Desna roka pri njegovem misijonskem delu je bil njegov diakon sv. Fortunat. Leta 64 je v Rimu nastopilo krvavo obdobje preganjanja kristjanov, ki ga je izvajal cesar Neron. Umrla sta sv. Peter in Pavel, v Ogleju pa je cesarski namestnik Sebastes dal prijeti sv. Mohorja. Mučil ga je z bikovkami, natezalnico, železnimi ostmi in plamenicami, vendar mu ni mogel priti do živega. Ker se je zbal nemira, ga je dal zapreti v ozko, temno ječo. Takoj je sredi ječe zasvetila čudežna svetloba in zavel prijeten vonj, sv. Mohorju pa so se čudežno zacelile vse rane.

Sv. Mohorja in Fortunata običajno upodabljajo skupaj, največkrat kot priprošnjika: sv. Mohor je predstavljen kot škof v ornatu, sv. Fortunat pa kot diakon, v dalmatiki. V rokah držita palmovo vejico, znamenje mučeništva.

Zatem so se čudeži kar vrstili: najbolj znana sta ozdravljenje božjastnega sina oglejskega plemiča Gregorija in slepe gospe Aleksandre. Cesarski namestnik je zato kmalu dal zapreti še Fortunata, toda čudeži in spreobrnjenja kljub temu niso prenehali, bilo jih je vedno več. V strahu, da se o tej nenavadno hitri rasti krščanstva ne bi izvedelo po cesarstvu, je dal namestnik Sebastes neke temne noči oba v ječi obglaviti.

Sv. Mohorja in Fortunata običajno upodabljajo skupaj, največkrat kot priprošnjika: sv. Mohor je predstavljen kot škof v ornatu, sv. Fortunat pa kot diakon, v dalmatiki (diakonskem oblačilu). Oba v rokah držita palmovo vejico, znamenje mučeništva.

Župnijska cerkev sv. Mohorja in Fortunata v Gornjem Gradu. FOTO: Ivo Žajdela

Zavetnik založbe

Zakaj je bl. Anton Martin Slomšek leta 1852 za zavetnika Celjske knjižne založbe izbral ravno sv. Mohorja? Tako je zapisal: »Kar sta Čehoslovakom brata Ciril in Metod, to je nam Slovencem sveti Mohor. Bil je od samega svetega Petra v našem starodavnem Ogleju za škofa posvečen in iz Ogleja se je prisvetila Slovencem zveličavna luč svete krščanske vere ... Le v krščanstvu cveti in zori prava osrečilna omika; zatorej je prav in spodobno, da se društvo, ki nosi in širi med Slovenci pravo omiko, po tem apostoli prave omike tudi imenuje Društvo sv. Mohorja ...«