Mala šola političnih pojmov
Mala šola političnih pojmov
Celjska Mohorjeva družba je izdala knjigo dr. Aleša Mavra Za prgišče politike in prevod Razlag evangelijev Fortunacijana Oglejskega.
Dr. Aleš Maver Foto: Ivo Žajdela
Mala šola političnih pojmov
Noben volilni sistem ne more ustvariti politične kulture tam, kjer je ni, meni v knjigi Za prgišče politike, s podnaslovom Mala šola političnih pojmov, dr. Aleš Maver.
»Ko pričujočo knjigo izročam bralki in bralcu, sem je na tihem izjemno vesel. Seveda bi se je veselil tudi naglas, če se ne bi spraševal, ali bi me pravzaprav moralo biti sram. Ne zaradi knjige same, ampak zaradi njene osrednje teme,« je v knjigi z naslovom Za prgišče politike in podnaslovom Mala šola političnih pojmov (Celjska Mohorjeva družba) zapisal avtor Aleš Maver in dodal, da politika pač ni beseda, ki bi pri večini sprožila spontane ovacije.
Oddaljena se zdi njena povezava s staroslavnim grškim izrazom pélis, kar je označevalo 'mesto'. Politika je (bila) torej vse, kar zadeva skupne zadeve vsega mesta ali mestne in pozneje širše skupnosti. Za rabo besede v tem pomenu je veliko reklame naredil znani spis z njo v naslovu o sobivanju med ljudmi znotraj širših občestev enega vodilnih grških filozofov Aristotela.
Pogovori o politiki
»Danes si pod pojmom politika večinoma predstavljamo nekaj, čemur naj se poštenjak raje ogne. Politiki pa namesto skrbnih varuhov mest veljajo bolj za 'trote', ki nič pravega ne delajo, ampak se zgolj redijo na plečih tistih, za katere naj bi skrbeli. Skoraj ni moč verjeti, da so Grki nekdaj za »trote« šteli tiste, ki se za politiko niso nič brigali.
Zato je navdušenje nad njo javno kar malo težko priznati. Sam s pričujočo knjižico počnem prav to,« razmišlja avtor.
Osnovne politične pojme je avtor razgrnil skozi zgodovinsko-politično pripoved, ki bo v njegovi pričakovani humorni maniri pritegnila tudi mlado nastajajočo slovensko inteligenco in razjasnila marsikatero nerodnost v vsakdanjih političnih pogovorih – ali pogovorih o politiki.
Ko piše o zgodovini, ga rado zanese daleč v preteklost
Aleš Maver v nekoliko (samo)izpraševalnem in (samo)ironičnem slogu pisanja pronicljivo odstira koprene s političnih pojmov, ki jih pogosto uporabljamo vsi, ne da bi se zares spraševali o njihovih definicijah ali etimologiji.
Nekdaj živo navzočo željo, da bi se ukvarjal s politiko, je zaradi kroničnega pomanjkanja za to potrebnih močnih živcev usmeril v strastno spremljanje političnega dogajanja in pisanje o politiki.
Zamisel o možnosti izbire med več kandidati na volitvah ostaja glavni motor njegovega posvečanja politiki, kar preveva tako njegov razumski pristop kot tudi močno čustveno vpetost.
Ko namreč piše o zgodovini, rad vleče vzporednice s sodobnimi političnimi procesi; in ko se lahko posveti scela političnemu pisanju, ga zanese daleč v zgodovino. Ta neločljivi preplet obeh področij, ki ju pisec mojstrsko obvladuje, plemeniti tudi strani te knjige.
Spoznamo politično pahljačo med levico in desnico
Opredelitve političnih pojmov je avtor poskušal podati tako, da bi si lahko z njimi pomagal vsak bralec. Začne z razlikami med monarhijo ter republiko in izvemo, da čeprav je vsak kralj monarh, ni vsak monarh kralj.
Razjasni, kdo je kdo v državi; kateri je »osrednji papirček v državi«, in sprehodimo se po svetiščih demokracije in treh vejah oblasti. Z državne pokukamo tudi na lokalno raven.
Spoznamo politično pahljačo med levico in desnico ter zapletene razlike, ki to opredelitev določajo pri nas in v svetu. Največje avtorjevo veselje začutimo v preigravanju, kako iz glasov pridelamo stolčke.
Zaključna preglednica na strani 112, avtorjev eksperiment, kako bi bil videti slovenski parlament po državnozborskih volitvah iz leta 2018 glede na različne volilne sisteme po različnih metodah, pa osupljivo poplača tistega nekaj miselnega napora, ki je bil potreben za prebijanje skozi odseke odlične teoretične primerjave in ponazoritve različnih volilnih metod.
Eden njegovih najljubših konjičkov je spremljanje politike
Aleš Maver (1978) se je rodil v Mariboru in otroštvo preživel v Framu. V Mariboru je na II. gimnaziji tudi maturiral. Študiral je na Filozofski in Teološki fakulteti ljubljanske univerze, na kateri je ravno tako doktoriral iz zgodovine.
Večino časa se je poklicno ukvarjal s poučevanjem mladih upov, kar trenutno počenja kot docent za srednjeveško zgodovino in lektor za latinščino na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Mariboru.
Eden njegovih najljubših konjičkov je spremljanje politike. O njej večinoma piše v kolumnah, ki jih objavlja na spletnem portalu Časnik, v Večeru, Družini, Slovenskem času, Nedelji ali Dnevniku.
Pri Mohorjevi družbi je leta 2016 izdal zbirko latinskih pregovorov z naslovom Kapljica izdolbe kamen, leta 2018 pa pregled staroveške zgodovine Od klinopisa do Teodore, ki mu je posebej pri srcu.
V zborniku Z lepilom na podplatih (Celjska Mohorjeva družba in Zbor za republiko, 2020) je predstavil razvoj slovenskega strankarskega sistema od demokratizacije naprej.
Fortunacijan Oglejski: Razlage evangelijev
V zbirki Cerkveni očetje je izšel prevod dela Fortunacijana Oglejskega Razlage evangelijev. Gre za izjemno odkritje razlag evangelijev najzgodnejšega oglejskega očeta.
Po petnajstih stoletjih pozabe nam Fortunacijanovo delo, najdeno šele leta 2012, odkriva najzgodnejšega oglejskega očeta in prinaša verjetno najstarejši latinski komentar evangelijev.
Fortunacijanovo delo je izjemnega pomena za proučevanje začetkov latinske krščanske eksegeze, saj predstavlja verjetno najstarejši ohranjeni latinski komentar evangelijev, za katerega je doslej veljala kratka Hilarijeva Razlaga Matejevega evangelija, ki jo – poleg do zdaj nepoznanega Fortunacijanovega spisa in izgubljenega Viktorinovega dela – omenja tudi Hieronim.
Oglejska bazilika Foto: Ivo Žajdela
Slovenija je zgodovinsko močno povezana z Oglejem
Odkritje dela Razlage evangelijev odpira številne možnosti raziskovanja na različnih področjih. Slovenski prevod omogoča, da se bodo lahko tudi bralci v jeziku današnjih bližnjih sosedov Fortunacijanovega Ogleja srečali z bogato notranjostjo duhovnega sveta človeka, ki je živel in deloval v tako kritičnih in odločilnih časih ter v zgodovinsko-geografskem obzorju, ki je tako tesno povezano tudi z našim slovenskim prostorom.
Kot je zapisal akad. prof. dr. Jože Krašovec, je nedavno odkritje celotnega rokopisa dela Razlage evangelijev oglejskega škofa Fortunacijana iz sredine 4. stoletja »dragocena pridobitev za ves svet, še posebno simbolno vrednost pa ima za Slovenijo, ki je zgodovinsko močno povezana z Oglejem.
Fortunacijanova eksegetska terminologija in (bogata patristična) tipološko-figurativna metoda razlaganja odnosa med Staro in Novo zavezo se osredotočata na iskanje notranje skladnosti med 'figuro' Stare zaveze in izpolnitvijo v Novi zavezi.
Knjiga po zgledni znanstveni metodi izčrpno predstavi zgodovinske okoliščine škofovega delovanja in značilnosti njegove eksegeze.« Uredil jo je in spremno besedo je napisal br. Jan Dominik Bogataj.
Bil je eden prvih eksegetov v vrstah latinsko pišočih kristjanov
Dr. Aleš Maver pa je zapisal, da je v monografiji, ki predstavlja redko ptico celo v evropskem in svetovnem merilu, »s svojimi besedili in obsežno študijo prvič predstavljen oglejski škof in teolog Fortunacijan, eden prvih eksegetov v vrstah latinsko pišočih kristjanov, nekak nadaljevalec dela petovionskega predhodnika Viktorina.
Ustrezno in suvereno je podčrtana nujnost razlikovanja med teološkim in (cerkveno)političnim opredeljevanjem Fortunacijana in tudi drugih škofov.
Zaradi svoje pionirske narave bo znanstvena monografija nedvomno koristna za teologe, klasične filologe, zgodovinarje in cerkvene zgodovinarje, končno pa naj besedilo najde bralce tudi med širšim občinstvom.«
Znamenita podoba petelina in želve na talnem mozaiku v baziliki v Ogleju. Foto: Ivo Žajdela
