Foto: Tatjana Splichal

Ko je Sabina Kern pred 17 leti prišla v hišo skupnosti Cenacolo v Cherasco blizu Torina, je kmalu začutila, da ni prišla le na enomesečno izkušnjo. Učiteljica biologije in kemije je en teden pred začetkom novega šolskega leta poklicala v osnovno šolo, kjer je učila, in sporočila, da si bodo morali poiskati novo sodelavko.

»Našla sem zaklad, ki sem ga iskala, čeprav mu nisem vedela imena,« opisuje trenutek, ko je postala laiška misijonarka v Cenacolu. Pot jo je najprej vodila v Peru, kjer je skupnost odprla hišo za otroke s ceste, zdaj pa že sedem let skrbi za prav tako hišo v Liberiji. Slovenijo obišče le vsaka tri leta in v kratek čas obiska poskuša – tako kot v svojem misijonskem vsakdanu – strpati nemogoče veliko: obiske domačih in prijateljev, obiske vodstva Cenacola v Italiji, duhovne vaje in zdravniške preglede, izobraževanje in zbiranje učnih materialov za njene liberijske otroke. Da jo naporno delo globoko izpolnjuje in osrečuje, je jasno vidno z njenega žarečega obraza, s kakršnim nas je sprejela za pogovor.

Celoten pogovor si preberite v novi številki Družine.

Sabina, kakšne so vaše zadolžitve v misijonu v Liberiji?

Sem odgovorna na tem misijonu. Moja naloga so koordinacija hiše, stiki z ministrstvom in družinami naših otrok, blagajniški posli, pisanje projektov, nekaj ur na teden poučujem naše prvošolčke, pomagam otrokom pri domačih nalogah. Sem dežurna šoferka: otroke vozim v šolo, na preglede. Lani sem bila z eno od naših deklic dva meseca v bolnici.

Ker je šolstvo v Liberiji zelo slabo, smo se pred dvema letoma odločili, da začnemo večino otrok šolati doma. Zelo prav mi pridejo izkušnje iz šole, čeprav se moram trenutno bolj specializirati za opismenjevanje v angleščini in prilagojen program za otroke s posebnimi potrebami. Imamo dve učiteljici iz Liberije, ki pa prav tako potrebujeta nekaj pomoči in spodbud, ker je tudi šolanje učiteljev zelo skromno.

Kot laiška misijonarka imate torej pogosto povsem običajne materinske skrbi?

Že od nekdaj sem si predstavljala, da bi bila rada mama tistim otrokom, ki so rojeni, pa nimajo mame. Krivično se mi je zdelo, da so na svetu otroci, ki jih vržejo v smeti, medtem ko so bili mene starši ob rojstvu tako veseli. Ko sem bolj osebno spoznavala vero in Boga, se mi je zdelo, da če nekdo ni izkusil vsaj malo človeške ljubezni, verjetno tudi Božjo ljubezen težje prepozna. To me je tako močno nagovorilo, da bi kar šla in kaj naredila. Ko sem odkrila svojo poklicanost v skupnost Cenacolo, pa se je še ta želja uresničila v paketu. Sicer pa so moje skrbi seveda podobne materinskim skrbem in večji ko so otroci, večje so skrbi. Pri mlajših otrocih je več skrbi z zdravjem, pri starejših pa z vedenjem, kakšne izbire delajo, kako bi jim pomagali k samostojnosti, k odgovornemu življenju.

Celoten pogovor si preberite v novi številki Družine.