Minka Mehle ni mama, ki bi ob igrišču dajala navodila ali štela gole. Prepričana je, da je največji uspeh športa nekaj povsem drugega. To, da otrok postane odgovoren, vztrajen in dober človek. V iskrenem pogovoru za Družino govori o pritiskih na mlade športnike, utrujenosti, poškodbah, anekdotah, veri, družinskem življenju in lekcijah, ki jih šport daje tako otrokom kot staršem.

Spomnim se, da je Matej svojo enajstmetrovko uspešno izvedel. A namesto da bi se veselil svojega zadetka, je stekel k našemu vratarju, ga objel ter spodbujal in vratar je nato ubranil strel ter ekipi pomagal do uspeha. Takrat sem si rekla: »Evo, prav delam.« (Minka Mehle)

Kako so vaši otroci našli svojo športno pot? Ste pri njih že zgodaj opazili nadarjenost za določen šport?

Pravzaprav ne. Sama sem jih nekoliko bolj usmerjala v glasbo. Starejši sin je štiri leta igral fagot, mlajša hči pa več let klavir in violino. Šport je nato prišel povsem spontano. Sinova Miha (20) in Matej (18) sta se v osnovni šoli pridružila nogometnemu krožku, ki ga je organiziral bližnji nogometni klub. Najstarejši sin Miha je po udeležbi na lokalnem turnirju izrazil željo, da bi nogomet treniral bolj resno, zato smo ga vpisali v NK Brinje Grosuplje. Kmalu se mu je pridružil še mlajši sin, ki nogometu ostaja zvest še danes. Miha je v klubu treniral deset let, nato pa se je preusmeril v triatlon, s katerim se resneje ukvarja že dobro leto dni. Ema (13) je začela svojo športno pot nekoliko drugače. Zaradi določenih zdravstvenih težav je zdravnica priporočila šport, zato je obiskovala različne dejavnosti, med drugim gimnastiko, ritmično gimnastiko in atletiko. Pozneje se je skupaj s prijateljico vpisala v plesni klub, kjer jo je hip hop takoj navdušil. Približno tri leta je trenirala v Grosuplju, letos pa se je pridružila ljubljanskemu plesnemu klubu Artifex. Nič od tega ni bilo načrtovano ali vnaprej določeno. Otrokom sva želela predvsem omogočiti, da sproščajo energijo in se razvijajo skozi gibanje. 

Od leve proti desni: Matej, Miha in Ema. FOTO: Osebni arhiv

Se tudi z možem ukvarjata s športom? Je šport prisoten tudi širše v družini?

Moj oče je bil jugoslovanski podprvak v rokoborbi, vendar je moral po delovni nesreči športno pot zaključiti. Tudi sama sem bila kot otrok športno zelo dejavna, predvsem v odbojki, atletiki in plavanju oz. v vsem, kar je organizirala šola. Verjetno sem del te ljubezni do športa prenesla tudi na svoje otroke. Mož je bil v mladosti navdušen rolkar in deskar na snegu. Ker je odraščal na kmetiji, ni imel veliko možnosti za športno udejstvovanje, je pa izkoristil vsako priložnost za gibanje, tudi pozno v noč. V zadnjih letih se je, bolj zaradi poslovnih prijateljev, posvetil triatlonu in uspešno opravil več Ironmanov po svetu. Ko je najstarejši sin zaključil nogometno pot, se je pridružil očetu pri triatlonu. To je postala njuna skupna strast. Skupaj trenirata, spremljata največje kolesarske in triatlonske dirke in športna tekmovanja ter si izmenjujeta izkušnje. 

Starši pogosto naredimo napako, ko se postavljamo v vlogo trenerjev. Ob igrišču kričimo, kam bi moral otrok steči, komu podati žogo ali kaj bi moral narediti drugače. Potem pa ga po tekmi, utrujenega in razočaranega, še dodatno obremenjujemo z očitki in analizami. Tega kot starši ne bi smeli delati. (Minka Mehle)

Na katere športne dosežke otrok ste kot mama najbolj ponosni? 

Imam zelo skromne otroke, ki imajo pokale in medalje skrite v omarah, da jih ni možno videti. Nobenih pokalov in medalj ni po hiši.

Torej, če bi se jaz malo razgledala po hiši, ne bi ugotovila, da se vsi tako resno ukvarjate s športom?

Bi hitro ugotovili po številnih kopačkah, dresih, kolesarski opremi in dolgi vrsti nogometnih žog. Te brcajo skoraj noč in dan. Seveda sem ponosna tudi na njihove športne dosežke. Starejši sin Miha je bil kot nogometaš kadetski državni prvak z ekipo, s katero je nastopal na številnih mednarodnih turnirjih in dosegal odmevne rezultate. Bil je član reprezentance, vendar so žal covid časi in poškodbe naredile svoje in mu onemogočile vidnejši razvoj. Matej pa je že od 14. leta član reprezentance in ima za sabo več kot 30 reprezentančnih tekem mladinskih selekcij. Lani je bil z reprezentanco v Angliji, kjer so igrali kvalifikacije za evropsko prvenstvo proti Angliji, Severni Irski in Izraelu. Fantje so se zelo dobro borili, za napredovanje pa jim je na koncu zmanjkala le ena točka. Takrat so Mateja opazili tudi predstavniki iz drugih klubov. Kmalu zatem je prejel povabilo italijanskega kluba Napoli in pri njih en teden opravljal preizkušnjo. Meni osebno se je zdel največji dosežek to, da je bil pripravljen na takšen izziv oditi sam. Peljali smo ga v Zagreb, od tam pa je sam odletel v Italijo. Po prihodu je opravil zdravniški pregled, nato pa pet dni treniral s tujo ekipo. Matej ni znal italijansko, trenerji pa le nekaj angleščine, vendar se je znašel. Vključili so ga celo na pomemben turnir, na katerem so zmagali.

Minka Mehle z možem Jožetom po osvojenem Ironmanu. FOTO: Osebni arhiv

Kljub vsem rezultatom pa me kot mamo najbolj navdušuje njihov osebnostni razvoj. Šport jih uči samostojnosti, nastopanja, odgovornosti, vztrajnosti, discipline in spoštovanja drugih. Ponosna sem, ko vidim, da po porazu ne obupajo, ampak se vsak dan znova vrnejo na trening in poskušajo znova. Starši pogosto naredimo napako, ko se postavljamo v vlogo trenerjev. Ob igrišču kričimo, kam bi moral otrok steči, komu podati žogo ali kaj bi moral narediti drugače. Potem pa ga po tekmi, utrujenega in razočaranega, še dodatno obremenjujemo z očitki in analizami. Tega kot starši ne bi smeli delati. Mi moramo biti otrokom opora. Ko gremo domov, jih moramo poslušati, če želijo kaj povedati, če pa ne želijo, je tudi to v redu. Potem pridejo tudi uspehi. 

Najbolj ponosna sem bila ob spremljanju ene od tekem na turnirju v Srbiji, kjer so s klubom igrali proti Crveni zvezdi. Ker je bil rezultat izenačen, so o zmagovalcu odločale enajstmetrovke. Nekateri starši so bili tam v živo, jaz pa veliko tekem po navadi spremljam prek televizijskih prenosov. Spomnim se, da je Matej svojo enajstmetrovko uspešno izvedel. A namesto da bi se veselil svojega zadetka, je stekel k našemu vratarju, ga objel ter spodbujal in vratar je nato ubranil strel ter ekipi pomagal do uspeha. Takrat sem si rekla: »Evo, prav delam.« Otrokom vedno govorim: »Komunicirajte na igrišču, spodbujajte soigralce, poslušajte trenerja in ne prepirajte se med seboj in s sodniki.« Pomembno se mi zdi, da jih učim odgovornosti in spoštovanja avtoritete. Na igrišču nisi trener in nisi glavni, ampak del ekipe. 

Spomnim se, da je Matej na reprezentančni tekmi proti Češki pozabil ščitnike. Takrat si je pomagal po svoje in si jih izdelal iz kartona ter toaletnega papirja. Danes se takim dogodkom smejimo, vendar nas prav takšne situacije učijo iznajdljivosti. (Minka Mehle)

Spomnim se fanta s Poljske, ki je lani prišel v klub in Mateja vprašal: »Kje pa je tukaj cerkev? Kdaj bo kakšna maša?« Nato sta začela skupaj hoditi k maši. Šport povezuje ljudi različnih kultur in okolij. To je nekaj, kar mu bo koristilo vse življenje. Pri Emi me navdušuje predvsem njen odnos do plesa. Je zelo ustvarjalna in umetniška duša, ples pa je zanjo način izražanja in sproščanja energije. Ponosna sem na to, da ne meri vsega skozi rezultate. Če npr. doseže 39. mesto, je še vedno zadovoljna in je to ne potre. Prav v tem vidim uspeh starševstva – da otrok čuti, da je sprejet ne glede na to, ali zmaga ali izgubi.

Ponosna sem tudi na njihovo odgovornost za svoje stvari, da ni vedno vse odvisno od staršev. Rekla sva jim: 'Kar si pripraviš, to boš imel s seboj.' Seveda se je že zgodilo, da je kdo kaj pozabil, vendar so se vedno znašli. Spomnim se, da je Matej na reprezentančni tekmi proti Češki pozabil ščitnike. Takrat si je pomagal po svoje in si jih izdelal iz kartona ter toaletnega papirja. Danes se takim dogodkom smejimo, vendar nas prav takšne situacije učijo iznajdljivosti. V športu se moraš znajti, si včasih izposoditi opremo ali poiskati rešitev, ko gre kaj narobe. 

Matej Mehle v dresu mladinske nogometne reprezentance. FOTO: Osebni arhiv

Prilagodljivost, ki jo šport razvija, mi je všeč. Če je bil kdo poškodovan, je bil Matej brez težav na tisti poziciji. Sčasoma je osvojil več igralnih položajev in kamorkoli so ga postavili, je odigral svojo vlogo. Rezultati, medalje in priznanja se sčasoma pozabijo, ostane pa tisto, kar otrok odnese od športa. Ostanejo občutki napredka, vztrajnosti in sposobnost sprejemanja poraza. Spomnim se, da so nekoč v jesenskem delu izgubili eno tekmo z 10:0. Takrat bi se lahko skrili in obupali. Namesto tega so vztrajali, napredovali in v spomladanskem delu sezone istega nasprotnika premagali z 1:0. Takšne zgodbe povedo veliko več kot katerakoli medalja.

Imam zelo skromne otroke, ki imajo pokale in medalje skrite v omarah. (Minka Mehle)

Ali imate poleg naštetega še kakšno anekdoto ali nepozaben trenutek, ki ga je vaši družini prinesel šport?

Ko so bili pred kratkim v Angliji, so bili nastanjeni v hotelu, kjer so srečevali tudi člane angleške reprezentance. Fantje so tam srečevali igralce, ki jih sicer spremljajo le po televiziji. Matej mi je pripovedoval, da je bil prve dni tako navdušen, da se je komaj zbral na treningih. Posebej je občudoval Juda Bellinghama, ki je njegov vzornik. Ko ga je srečal v hotelu, ga je prosil za skupno fotografijo, Bellingham pa je z veseljem pristal. Ta fotografija ima danes posebno mesto na njegovi mizi. Je pravzaprav edina, ki jo ima na mizi. To so trenutki, ki otrokom ostanejo za vse življenje. Lahko pa povem še eno zanimivo prigodo. Ko nama je Matej poslal fotografijo z Judom Bellinghamom, sva bila takrat v Birminghamu in sva si želela ogledati to tekmo. Medtem sva se odločila, da si v prostem času ogledava še kakšen stadion v okolici. V bližini je bil stadion Aston Ville, zato sva se odpravila tja. Ko sva prišla, je bilo vse zaprto, vratar pa naju je vprašal: »Kaj pa vidva počneta tukaj?« Povedala sva mu, da sva prišla na tekmo, na kateri igra najin sin in mu pokazala fotografijo z Judom Bellinghamom. Ko jo je videl, je bil navdušen. Takoj naju je spustil v notranjost, nama prinesel kavo in nama omogočil ogled stadiona. Na koncu sva imela skoraj ves stadion zase. Prav smejalo se nama je. 

Starši se moramo zavedati, da pride trenutek, ko je treba sprejeti, da je otrok morda dosegel svoj razvojni vrh v določenem športu. Prav tako moramo sprejeti možnost, da bo nekoč rekel: 'Tega športa ne bom več igral.' (Minka Mehle)

Veliko ste že povedali o tem, česa ste skozi šport naučili svoje otroke, česa so se naučili oni sami. Česa pa ste se naučili vi od otrok?

Če pogledam naš primer: nismo bili nogometna družina. Ko se znajdeš v tem svetu, sprva ne veš natančno, kako ravnati. Poslušaš druge, ki imajo več izkušenj, in misliš, da moraš po vsaki tekmi analizirati igro, biti navzoč na vsaki tekmi, glasno navijati in ves čas dokazovati podporo. Če otrok sedi na klopi, se ti zdi, da je vse narobe in da bo njegova športna pot ogrožena. Z leti sem se naučila, da je šport otrokova pot, ne pot staršev. Naša naloga je, da mu stojimo ob strani in ga sprejemamo takšnega, kot je, ne glede na rezultate. Radi ga moramo imeti zato, ker je naš otrok, ne zaradi njegovih uspehov. Prav tako ne smemo prevzemati odgovornosti za vse, kar se bo z njim dogajalo, niti ga siliti v nekaj, za kar vidimo, da ne more. Zdi se mi, da je najpomembneje spremljati, ali otrok v športu še vedno uživa. Ali na treninge hodi z veseljem ali pa zato, ker čuti pritisk staršev, vrstnikov, trenerjev ali željo po dokazovanju. Kadar vidim, da je otrok utrujen zaradi številnih treningov, tekem, priprav in šolskih obveznosti, ga vprašam le eno stvar: 'Ali v tem še uživaš?' Ko izgine veselje do igre, gibanja, druženja in tekmovanja, potem šport izgubi svoj pravi pomen. 

Starši se moramo zavedati, da pride trenutek, ko je treba sprejeti, da je otrok morda dosegel svoj razvojni vrh v določenem športu. Prav tako moramo sprejeti možnost, da bo nekoč rekel: 'Tega športa ne bom več igral.' Tako je bilo pri starejšem sinu. Imel je veliko težav s poškodbami, hkrati pa je opazil, da poudarek ni več na razvoju igralcev, temveč predvsem na rezultatu. Zato se je odločil za individualni šport, ki prinaša veliko osebne odgovornosti in samodiscipline. Tam nimaš skupine, ki bi te nenehno spodbujala, niti soigralcev, ki bi te vlekli naprej. Trener pripravi program, potem pa moraš treninge opraviti sam. Miha in Matej sta si pri športu zelo različna. Miha išče meje svojih zmogljivosti, medtem ko Mateja motivirajo ekipni duh, tekme, rezultati in občutek lastnega napredka. Zdi se mi pomembno, da otrok svojo športno pot gradi sam, starši pa smo ob njem predvsem podporna ekipa. Sama sem se kot mama naučila, da moram bolj opazovati, kaj otrok potrebuje zunaj igrišča. Tam ima trenerja, klub, soigralce in navijače, doma pa potrebuje nekaj drugega: da je slišan, sprejet, sit in spočit. Tudi mi smo naredili nekaj napak. Ker je bil uspešen, so ga trenerji preveč obremenili. Z enega turnirja je odšel neposredno na reprezentančne obveznosti, nato pa še na ligaške tekme. Na koncu je bil popolnoma izčrpan, saj so pozabili, da mora tudi počivati, se najesti in regenerirati. 

NK Brinje Grosuplje. FOTO: Osebni arhiv

Poleg telesne pripravljenosti je izjemno pomemben tudi mentalni vidik športa, ki je v Sloveniji še vedno nekoliko zapostavljen. Veliko sem brala o tem, kako se soočati s tesnobo, razočaranjem, odporom do trenerja ali nesoglasji s soigralci. Spomnim se tekme proti konkurentu v ligi, ki so jo izgubili z rezultatom 4:0. Ko smo prišli domov, bi moral počivati, vendar je vzel žogo in še eno uro brcal v steno. Bil je tako razočaran. V takšnih trenutkih ne veš, ali otroka pustiti pri miru ali ga usmeriti k počitku in obroku. Zato se mi zdi pomembno, da vsakemu otroku omogočimo prostor, ki ga potrebuje za predelavo svojih občutkov, umiritev, počitek in nadaljnji napredek. Starši moramo predvsem prepoznati, kaj v posameznem trenutku potrebuje prav naš otrok. 

Ker sama nogometa ne poznam tako podrobno, se včasih pošalim in rečem: 'Ta ves čas samo hodi. Bo sploh kaj brcnil žogo?' Matej pa natančno ve, kaj opazuje. Razume, kdaj se mora igralec gibati, kdaj se umakniti in kako se postaviti na igrišču. Prav zaradi tega ga občudujem, saj zna prepoznati podrobnosti, ki jih sama ne opazim. (Minka Mehle)

Ob tem bi omenila tudi eno izmed prednosti telefonov. Danes je na spletu na voljo ogromno vsebin, iz katerih se lahko otroci učijo in črpajo navdih. Ema npr. spremlja plesne videoposnetke in nastope, Miha gleda triatlonske tekme ter analizira podatke o moči in obremenitvah tekmovalcev. Matej na telefonu redno spremlja treninge in tekme svojih vrstnikov iz tujine. Pogosto si ogleda treninge španskih nogometašev njegove starosti in primerja njihove metode dela. Včasih med tekmo spremlja le enega igralca in opazuje njegovo gibanje skozi celotno srečanje. Ker sama nogometa ne poznam tako podrobno, se včasih pošalim in rečem: 'Ta ves čas samo hodi. Bo sploh kaj brcnil žogo?' Matej pa natančno ve, kaj opazuje. Razume, kdaj se mora igralec gibati, kdaj se umakniti in kako se postaviti na igrišču. Prav zaradi tega ga občudujem, saj zna prepoznati podrobnosti, ki jih sama ne opazim. Zato menim, da mora biti starševska vloga predvsem v ozadju.

Kako v družini ohranjate ravnovesje med šolo, treningi in prostim časom?

FOTO: Osebni arhiv

Ravnovesja ni. So pa različna obdobja. Včasih prevladujejo priprave, treningi in tekme, kar pomeni veliko voženj, več pozornosti prehrani in organizaciji vsakdana. Drugič pride v ospredje šola in druge obveznosti. Trenutno je pri nas precej naporno. Matej ima še nekaj testov v šoli, hkrati pa že začenja treninge s člansko ekipo. Igra za NK Brinje Grosuplje, ki se je letos uvrstila v prvo ligo. Lepo je bilo spremljati razvoj kluba, saj so bili člani pred desetimi leti, ko so fantje začeli trenirati, še v četrti ligi. Postopoma so napredovale vse selekcije, skupaj s klubom pa so rasli tudi igralci. Usklajevanje urnikov je zahtevno, čeprav je danes nekoliko lažje. Starejši sin Miha ima vozniški izpit in se lahko na treninge in na fakulteto vozi sam, zato je z njim manj logističnih obveznosti. Matej trenira v bližini doma, zato ga lažje vozimo, poleg tega klub organizira prevoze na tekme. Pri Emi je nekoliko drugače, saj trenira v Ljubljani, vendar ta čas izkoristim zase – za sprehod, nakupovanje ali druge opravke. Pomembno se mi zdi, da šport ne prevzame celotnega družinskega življenja. Še vedno mora ostati prostor za skupne obroke, versko življenje, nedeljsko mašo, praznike in rojstne dneve. Pri nogometu je to včasih težko, saj zahteva veliko predanosti. 

Spomnim se obdobja, ko sta nogomet trenirala oba sinova, Ema pa je imela svoje dejavnosti. Takrat sem v enem tednu na treninge, tekme in druge obveznosti otroke peljala kar 24-krat. Bilo je zelo hektično in včasih sem se spraševala po zdravi pameti. (Minka Mehle)

Zaradi treningov in tekem smo izpustili kar nekaj rojstnih dni, dopustov in druženj. Danes se pogosto zgodi, da ko bi mi šli na dopust, se jim začnejo priprave na sezono. Zato so naši skupni trenutki največkrat doma. K temu prispeva tudi družinsko podjetje, ki od naju z možem zahteva precej prisotnosti doma v podjetju. Vse skupaj zahteva veliko organizacije in pogosto zmanjka časa za izlete ali oddih. Kljub temu pa je šport prinesel tudi nekaj zelo dragocenega – veliko časa smo preživeli skupaj. Spomnim se obdobja, ko sta nogomet trenirala oba sinova, Ema pa je imela svoje dejavnosti. Takrat sem v enem tednu na treninge, tekme in druge obveznosti otroke peljala kar 24x. Bilo je zelo hektično in včasih sem se spraševala po zdravi pameti. Potem pa vidiš rezultate tudi zunaj športnih igrišč. Otroci nimajo težav v šoli, znajo spoštovati druge, odgovorno uporabljajo telefone in razvijajo delovne navade. Takrat ugotoviš, da je bil ves ta trud vendarle vreden.

Matej Mehle med mladinci U19. FOTO: Osebni arhiv

Ste morali kdaj postaviti mejo otrokom pri športu?

Enkrat, in sicer pri Mateju. V približno treh tednih je odigral kar deset tekem. Na koncu je bil tako izčrpan, da je komaj hodil. Opravili smo preiskave in ugotovili, da je bil slabokrven, povišani pa so bili tudi nekateri kazalniki mišične obremenitve. Zdravniki so mu zato predpisali teden ali dva popolnega počitka. Takrat je moral počivati, čeprav sam tega verjetno ne bi izbral. Sicer je Matej alergik in astmatik, vendar zaradi redne športne aktivnosti praktično ne potrebuje zdravil. Njegova pljučna kapaciteta je nadpovprečna. Zato sem še toliko bolj prepričana, da šport pozitivno vpliva na zdravje in kakovost življenja. Po drugi strani pa je treba biti zelo pozoren, saj se lahko hitro pretirava. Prav zato sem se začela bolj poglabljati v področje prehrane in psihologije. Pomembno je, da znaš prepoznati trenutek, ko je naporov preveč in ko otrok potrebuje počitek in seveda pravočasno reagirati. Danes sem na to precej bolj pozorna. Posebej pri mladih športnikih, ki imajo status športnika, je treba upoštevati tudi pomen kakovostnega spanca. Če se tekma konča šele ob devetih ali desetih zvečer, otrok pa za regeneracijo potrebuje devet ali deset ur spanja, je včasih smiselno, da naslednje jutro v šolo pride nekoliko kasneje. 

Matej je v Neaplju videl precej skromne pogoje za trening mladih nogometašev – igrišča in garderobe niso bili niti približno takšni, kot bi si kdo predstavljal za tako velik klub. Takrat sem mu rekla: 'Poglej, kakšne pogoje imaš ti doma. Bodi hvaležen, da lahko treniraš v takšnem okolju.' Tudi ko molimo in gremo nato na trening, reče: 'Hvala, da grem lahko na trening.' (Minka Mehle)

Ker sem po izobrazbi farmacevtka, sem lažje razumela, kako jim pomagati tudi s prehrano in prehranskimi dopolnili, kadar je bilo to potrebno. Najpomembnejše pa je bilo vedno isto – ustaviti tempo, se odpočiti in nato nadaljevati. Opažam tudi, da moje otroke pogosto bolj utrudi šola zaradi sedenja kot šport. Matej se po pouku velikokrat vrne domov zelo izčrpan. Ko združuješ zahtevno šolo in resen šport, jih je treba spodbujati, da šole ne zanemarijo. V tujini imajo mladi športniki učitelje kar s seboj v ekipi, kadar nekam gredo z reprezentanco. Matej je bil na turnirjih pogosto eden redkih, ki je imel s seboj tudi šolske stvari in se je učil med prostim časom. Pri hčerki pa smo šele pred kratkim ugotovili vzrok za njeno stalno utrujenost. Več kot leto dni je po šoli prihajala domov popolnoma izčrpana in pogosto popoldne tudi zaspala. Ples jo je nekako držal pokonci, saj je v njem res uživala. Pred nekaj tedni so ji diagnosticirali skotopični sindrom, motnjo zaznavanja svetlobe, zaradi katere jo šolsko okolje – beli listi, črno besedilo in svetle površine – zelo utruja. Zdaj nosi posebna očala in ji je precej lažje. 

Včasih imam občutek, da imam doma same utrujene otroke. To je lahko zahtevno tudi za družinsko življenje. Živimo v hiši z velikim vrtom in seveda bi si želeli, da bi otroci doma pomagali še več, vendar ob šolskih in športnih obveznostih pogosto preprosto ne zmorejo. Tega ne razumejo vedno vsi, tudi stari starši ne, vendar se moraš sprijazniti, da vsem pričakovanjem ne moreš ustreči.

Hči Ema. FOTO: Osebni arhiv

Zdaj poteka svetovno prvenstvo v nogometu. Za katere reprezentance boste navijali? In za katere klube navijate pri vas doma?

Mi smo zelo slabi navijači. Nogomet spremljamo predvsem zaradi Matejevega zanimanja zanj. Jaz po navadi takrat likam in je nogomet le navijaško zakulisje. Mož se pošali, da bo navijal za Slovenijo, čeprav je sploh ni na svetovnem prvenstvu. Nimamo favorita, mi bomo bolj uživali ob gledanju. Matej drugače že nekaj let navija za Arsenal in letos ga je zelo razveselil uspeh kluba v angleškem prvenstvu. Rad spremlja tudi igralce, ki izstopajo z inteligentno in lepo igro nogometa, zato mu je všeč tudi Barcelona. Sama nimam posebne najljubše reprezentance. Bolj kot rezultat mi je všeč lep nogomet – takšen, kjer je manj grobe igre in več ustvarjalnosti, ekipnega duha ter veselja do igre. Rada vidim ekipe, pri katerih je opazno, da igralci uživajo in dobro sodelujejo med seboj. Brazilci radi kdaj zaplešejo zraven. 

Tudi pri klubih imamo različne favorite. Miha spremlja Manchester United – zaradi Benjamina Šeška –, Matej Arsenal in Barcelono, meni pa je všeč Manchester City, predvsem zaradi načina dela trenerjev, kako delajo z ekipo. Tudi trener Mikel Arteta mi je odličen. Nogomet vsak od nas spremlja z nekoliko drugačnega vidika. Spomnim se, da je Matej skozi leta igral v različnih selekcijah, jaz pa si do konca sezone pogosto nisem uspela zapomniti niti vseh fantov, s katerimi je igral. Še danes se mi kdaj zgodi, da vprašam, kdo je kateri igralec. Trudim se spremljati, vendar mi ne gre vedno najbolje. Zato menim, da ni nič narobe, če starši otrokovega športa ne spremljajo z enako vnemo kot on sam. Pomembno je, da ima otrok svoj šport, svoje veselje, starši pa ga pri tem podpiramo. 

Družina Mehle. FOTO: Osebni arhiv

Na svetovno prvenstvo imam tudi sama poseben spomin. Leta 2002, ko je Slovenija nastopila na svetovnem prvenstvu v Južni Koreji, sem bila ravno tam na turneji z Akademskim pevskim zborom Toneta Tomšiča. Kamorkoli smo prišli, so ljudje ob omembi Slovenije vzklikali: »Zahović, Zahović!« Vsi so poznali Zlatka Zahovića. Pozneje smo seveda spremljali tudi zaplete, ki so zaznamovali tisto prvenstvo. Takrat sem si rekla, da moji otroci nikoli ne bodo igrali nogometa. 

Se spomnite trenutka, ko je nogomet pri fantih postal več kot le otroška igra?

Moja prijateljica je bila enkrat izžrebana pri eni od zavarovalnic, da ima možnost ogleda treninga slovenske reprezentance na Brdu pri Kranju. Ker ni mogla iti, nam je ponudila karte. Takrat so bili tam Jan Oblak, Josip Iličić, Kevin Kampl, Miha Zajc in drugi reprezentanti. Fanta sta jih opazovala, se fotografirala z njimi in bila čisto prevzeta. Še danes imam te fotografije, na katerih sta jim segala komaj do pasu, danes pa sta že skoraj enako velika. Takrat sta prvič resno rekla: 'Midva bova nogometaša.' Zdi se mi, da so takšna srečanja z idoli za otroke zelo pomembna. Ne gre le za občudovanje igralcev, ampak tudi za spoznavanje njihovega načina življenja. Uspešni športniki so praviloma izjemno osredotočeni na svoj razvoj, disciplino in delo. Prav ta predanost je pogosto razlog za njihove uspehe. 

Kot mama pred tekmami pogosto preprosto rečem: 'Bog, tukaj ga imaš.' Ne morem vplivati na vse, kar se bo zgodilo, zato zmolim za zdravje in rečem: 'Naj se zgodi tvoja volja.' (Minka Mehle)

Matej je imel vedno zelo jasno zastavljene cilje. Že pri šestnajstih letih je dobil priložnost v članskem nogometu. Lani je bil npr. med najmlajšimi, ki so dobili priložnost za igro v drugi članski ligi. To je velik uspeh za sedemnajstletnika, še posebej zato, ker je do njega prišel postopoma in v okolju, ki ga pozna. Imel je tudi priložnosti za menjavo kluba, vendar se mi zdi pomembno, da mladi igralec najprej dozori v domačem okolju – čustveno, mentalno in življenjsko. Preden odide v tujino, mora znati poskrbeti zase, sprejemati odgovorne odločitve in se znajti v novih okoliščinah. Pomembno je, da zna ceniti priložnosti, ki jih ima. Spomnim se, da je Matej v Neaplju videl precej skromne pogoje za trening mladih nogometašev – igrišča in garderobe niso bili niti približno takšni, kot bi si kdo predstavljal za tako velik klub. Takrat sem mu rekla: 'Poglej, kakšne pogoje imaš ti doma. Bodi hvaležen, da lahko treniraš v takšnem okolju.' Tudi ko molimo in gremo nato na trening, reče: 'Hvala, da grem lahko na trening.' Prav tako jih moramo spominjati, da šport ni njihova edina identiteta. Poleg športnika so tudi sinovi, hčere, bratje, sestre, vnuki, prijatelji in sošolci. Vse te vloge so pomembne in jih je treba negovati. Zelo nevarno je, če rezultat tekme začne določati razpoloženje celotne družine. Če otrok izgubi, ne sme biti zaradi tega cela družina slabe volje. To je alarm. To je znak, da je šport dobil prevelik pomen.

Opažam tudi, da moje otroke pogosto bolj utrudi šola zaradi sedenja kot šport. Matej se po pouku velikokrat vrne domov zelo izčrpan. Ko združuješ zahtevno šolo in resen šport, jih je treba spodbujati, da šole ne zanemarijo. (Minka Mehle)

Večkrat ste omenili pomen vere v vašem družinskem življenju. Kako vera vpliva na njihovo ukvarjanje s športom?

Vera nas predvsem uči, da ni vse odvisno od nas. V športu pogosto govorimo o sreči, sama pa verjamem, da vera pomaga sprejeti stvari, ki jih ne moremo nadzorovati. Prav skozi zaupanje in izročanje športne poti v Božje roke smo srečali ljudi, ki so nam ob pravem času pomagali, in se znali izogniti tudi nekaterim odločitvam in osebam, ki bi lahko otrokom škodovale. Vera nas opominja, da šport ni vse in da se športna pot nekoč konča in da obstaja nekaj več od športa. Rada spremljam športnike, ki svojo vero živijo tudi javno in se je ne sramujejo. Npr. v Arsenalu veliko nogometašev nosi majico z napisom: »I belong to Jesus« (pripadam Jezusu) in tudi pridejo s Svetim pismom v garderobo in pred tem molijo. Tudi hrvaški reprezentanti s kapetanom Luko Modrićem na čelu so bili na praznik Svete Trojice pri maši. Meni je všeč, ko Matej pri maši sreča soigralca ali trenerja. Šport velikokrat ustvarja rivalstva, vera pa gradi skupnost. Kot mama pred tekmami pogosto preprosto rečem: 'Bog, tukaj ga imaš.' Ne morem vplivati na vse, kar se bo zgodilo, zato zmolim za zdravje in rečem: 'Naj se zgodi tvoja volja.'

Na blagoslovu kolesarjev in koles v Grosuplju. FOTO: Osebni arhiv

Pri nas imamo to prednost, da lahko izbiramo med dvema župnijama. Če je tekma dopoldne, gremo v nedeljo zvečer k maši v Grosuplje, kjer mašuje Martin Golob. Ker je Martin tudi navijač Brinja Grosuplje, se včasih malo pošalimo in pozdravimo. Če ni tekem, greva z Matejem kdaj k maši ob devetih zvečer k frančiškanom, včasih pa jo obišče tudi med tednom, če je ob koncu tedna zaradi tekem odsoten. Pomembno se mi zdi, da vidi, da ima versko življenje prednost in da ni vse podrejeno športu. Navsezadnje se mora človek v težkih trenutkih na nekaj opreti. Mama ne bo mogla biti vedno ob njem. Miha stalno nosi križ, Matej pa ga med treningi in tekmami ne more, ker bi ga lahko po nesreči strgali dol ali pa bi ga izgubil. Zdi se mi tudi, da vera pomaga ohranjati skromnost in ponižnost. Šport hitro prinese ego in občutek pomembnosti, vera pa človeka vedno znova spomni, da je del nečesa večjega in da njegova vrednost ni odvisna od rezultatov. 

Ko otroci odraščajo, menjajo klube ali celo opustijo šport in se te poti pogosto razidejo. Takrat ne izgubiš le skupine, v kateri je bil tvoj otrok, ampak tudi stike z ljudmi, s katerimi si več let delil velik del svojega časa. Tudi za starše je to lahko čustveno zahtevno obdobje in na nek način pomeni poslavljanje od pomembnega dela skupne poti. (Minka Mehle)

O otrokovih uspehih veliko govorimo. Kaj pa so tisti manj vidni izzivi, s katerimi se soočajo starši športnikov?

Na tekme sem pogosto hodila tudi takrat, ko Matej ni igral, predvsem zato, ker smo se starši med seboj zelo povezali in se družili zaradi tekem in turnirjev. Ko so bili otroci še mlajši, smo skupaj preživeli veliko časa in med nami so nastala prava prijateljstva. Ko otroci odraščajo, menjajo klube ali celo opustijo šport in se te poti pogosto razidejo. Takrat ne izgubiš le skupine, v kateri je bil tvoj otrok, ampak tudi stike z ljudmi, s katerimi si več let delil velik del svojega časa. Tudi za starše je to lahko čustveno zahtevno obdobje in na nek način pomeni poslavljanje od pomembnega dela skupne poti. Starši se moramo naučiti sprejemati te spremembe. V športu je veliko lepih trenutkov, so pa tudi obdobja, ko se kot starš sprašuješ, ali ravnaš prav. Kljub temu se odgovor največkrat pokaže skozi otroka samega. Ko vidiš, kako živi, kakšne vrednote razvija in v kakšnega človeka odrašča, ugotoviš, da si vendarle marsikaj naredil prav.