Nadaljevanje iz: Marija Gasser, komunistično nasilje, Rapalska meja, Davča, Selška dolina [14]

Umor Rudolfa in Venclja Freliha iz Davče januarja 1946

V januarju 1946 so umorili dva mlada fanta, Rudolfa Freliha (1921–1946) in Venclja Freliha (1921–1946), ki sta se peš več mesecev vračala z ruske fronte. Zakaj? Niso ju več pričakovali. Pavlinov Rudolf je prišel domov, družino so pred tem pregnali na Koroško, na njegovem domu pa so bili knojevci, ki so »varovali mejo«. Ubili so ju na območju Črnega vrha, kjer prehod ni bil možen oziroma je bil prepovedan. Strogo nadzorovana meja je bila tudi zato, da bi prikrili vojne in povojne zločine ter preprečili »pobege«. Ljudi je strla žalost. Rudolfov, p. d. Pavlinov oče je umrl kmalu po vrnitvi s Koroške, mati malo za njim.

Kot »koloniste« so jih poslali na Apaško polje in v Banat

V nemško vojsko so na Soriškem mobilizirali 50 mož, s front se ni vrnilo 26 mož, enega so domači terenci ugrabili na poti domov, na Roštu. Tri družine iz Davče so izgnali na Koroško v decembru 1945, skupaj z izgnanci s Soriškega. Davčarji niso bili nemškega rodu. Izgnali so jih zaradi imetja, njihove hiše so dobile druge stanovalce. V Pavlinovi hiši je bila postojanka knojevcev. Leta 1946 so pretentali ljudi na meji v Davči in jih kot koloniste poslali na Apaško polje in v Banat.

Izgnali so 189 ljudi, od tega 113 otrok

Ljudje, ki so leta 1945 in 1946 doživeli nasilni eksodus iz Davče (izgnani na Koroško in kolonizatorji), so živeli ob tej meji ali njeni neposredni bližini. Kolonistov je bilo najmanj 64, od tega 34 otrok, kar mi jih je uspelo evidentirati, bilo pa jih je še več. Če to poimenujemo kot skupni izgon iz zgornjega dela Selške doline po vojni, v t. i. svobodi, je bilo udeleženih 189 ljudi, od tega 113 otrok. Otroci so predstavljali 60 odstotkov izgnancev in kolonistov. Naj spomnim, da tu gre tudi za dojenčke, majhne otroke in starce.

V treh družinah je ostalo brez matere 21 mladoletnih otrok

Izgnanim na Koroškem je uspelo preživeti, Davča pa je med kolonisti dala velik davek. V Davči sta umrli dve materi ob vrnitvi s Koroške, ena od mater je umrla v Srbiji, ena si je v Srbiji v obupu sama vzela življenje (Kristina Čerin, 1905–1949). V Davči je v treh družinah ostalo brez matere skupaj 21 mladoletnih otrok. V Pavlinovi (Frelih) družini je kmalu po vrnitvi s Koroške umrl oče, nato še mati. Zapustila sta pet komaj polnoletnih otrok. Zelo huda izguba, večne bolečine in travme. Travme tudi za tiste, ki so jih povzročili. Med kolonisti sta umrla dva dojenčka. Zdravstvena oskrba je bila mnogo boljša na Koroškem pod zavezniki kot v novi Jugoslaviji.

Zakaj so izselili ljudi iz Davče pod Črnim vrhom?

Ljudi v zgornjem delu Selške doline je bilo treba odstraniti od meje zaradi močno varovanega, zamejenega območja, nedovoljenega prehoda čez Črni vrh. Na Davškem in tudi v drugih delih zgornjega dela Selške doline je tudi sicer več grobišč. Ljudi so močno ustrahovali in jim omejili gibanje. Drugi vzroki so bili del strateškega načrta nove države. S tega območja je tik pred koncem vojne in po vojni v kratkem času »izginilo« več ljudi. Ustreljene oziroma ubite pri prehodu meje so zakopavali na skrita mesta, a ljudje so o tem vedeli in o tem tiho govorili.

Za nasilje nad njimi niso dobili odškodnine

Zakaj so nastali »kolonisti«? Kakšna pretkanost oblasti o njihovem »prostovoljnem« odhodu. Območje so želeli imeti prazno, da ne bi pomagali pri prebegih, prehodih meje, da ne bi pričali, kar so videli, kaj se je v okolici in za Črnim vrhom dogajalo med vojno in po njej. Na tej meji je bilo po vojni veliko ubitih. Ljudje, ki so toliko pretrpeli, so bili dojemljivi za stisko drugih ljudi. Živeli so na meji oziroma so imeli svoja zemljišča na obeh straneh mejnega območja. Večini teh ljudi so porušili domove že med vojno zaradi nemške in italijanske meje.

Kolonisti naj bi in so naseljevali domove v takratni Jugoslaviji na posestvih izgnanih Nemcev ali nemškutarjev po Vojvodini in na Apaškem polju. Skoraj vsi so se po nekaj letih vrnili na svoje domove. Še danes zakonsko niso vojne žrtve, zato niso bili upravičeni do nikakršne vojne odškodnine.

Molk o komunističnem nasilju

Leta 2020 so posneli lep filmček o Sorici (Sorica/Zarz/Tsare) in njenih ljudeh. Snemala je avstrijska televizija. Predstavlja kulturno in naravno krajino ter izginotje jezika. Film je vsekakor vreden pohvale, a izognil se je bistva. Ljudem so odvzeli tisti del zgodovine, ki govori o povojnih pobojih, izgonu in trpljenju. Film ne govori niti o tem, kako je povojni čas vplival na delno izginotje jezika teh ljudi ter v kakšnem strahu so živeli in nekateri živijo še danes. Snemali so tudi na pokopališču, film govori o spomenikih in priimkih, nujno bi moral govoriti ali vsaj omeniti spominsko ploščo na cerkvi v Sorici, kjer so ti priimki napisani kot ubiti. Z molkom in prikrivanjem se povzročajo nove rane. Tako gre v svet polresnica.

Radi bi preprečili, da bi »grehi« njihovih dedov prišli v javnost

Rudolf Tršinar je v knjigi Da se duh osvobodi (2017, str. 545) zapisal: »Sorica /z okoliškimi vasmi, op. a./ je bila po vojni na Gorenjskem politično najbolj osovražen in zaničevan kraj: po krivici materialno in življenjsko zelo prizadet kraj.«

Najhujša je revščina duha. To so zgodbe tretjih, četrtih rodov po Sloveniji, ki bi danes radi preprečili, da bi »grehi« njihovih dedov prišli v javnost. Ali pa je njihovo vedenje in poznavanje zgodovine nično. Nihče ne obsoja niti nima pravice obsojati in s tem prelagati sovraštva na potomce. Vendar se čuti, da se nekateri res počutijo krive. Nočejo razumeti, da je danes drug čas. Potomci vedo in se bojijo, da bi ta grozodejstva prišla na dan v obliki imen ter priimkov. Ogrožene se počutijo, če se kdo s tem ukvarja.

Kako našo polpreteklo zgodovino zakrivajo in interpretirajo

Dolžnost človeštva v tretjem tisočletju je svetovni mir, odkrivanje prave resnice, ki odgovarja na vojno preteklost in nam omogoča svetlo prihodnost. Razmere se morajo odpreti in se odpirajo. Nekoč bodo poklicani na odgovornost vsi tisti, ki so to vedeli, in vsi tisti, ki so s tem povezani. Krivci so storilci, danes pa tudi tisti, ki prikrivajo. Ta krivda se širi in je vržena na široko. Zraven pa so še vedno mnogi, ki so izgubili očete, dede in sorodnike ter še vedno živijo v strahu. Vendar bodo zanamci razkrivali tudi čas, v katerem živimo danes. Tudi kako se naša polpretekla zgodovina zakriva in interpretira. Vse to se koti in ima temelje v povojnih pobojih. Za vse nas, ki to vemo in se tega zavedamo, pa ničesar ne storimo, je to skupna krivda. Povojni dogodki imajo še vedno vpliv na sedanjost. Vse to kaže, kako so bili dogodki iz preteklosti nenormalni.

Ljudi so uničili, izbrisali so jih fizično ...

Kaj je resnica, kaj je zločin, kaj je nenehno opravičevanje zločinov? Veliko nemoralnih dogodkov se je dogajalo po vojni. Tem zgodbam ni konca. Obtožujejo ubiti sami. Vplivajo na zavest in prebujajo vest, ki je najbolj trdovratna. Produkt človeškega uma za obvladovanje ljudi za doseganje političnih ciljev je tudi skrivanje medvojnih in povojnih pobojev ter njihovo konkretno razkrivanje in urejanje te problematike. Treba je tudi vedeti, da je srh do komunizma oziroma socializma na podeželju ostal tako močan, da tega ne bo nihče mogel spremeniti. Ljudi so uničili, izbrisali so jih fizično, mnoge njihove sorodnike so uničili moralno, vzeli so jim dobro ime. Ta vojna je v življenje navadnih ljudi prinesla bedo, revščino in poniževanje. Uničevanje je bilo popolno. Kako perverzno še vedno delujejo? Živimo, kot ustreza nekim ideološkim elitam, zgodovina se ves čas posodablja, šola je vedno bolj ideološka. Ne gre niti za vzgajanje, ampak za zavajanje. Stvari so etično, pietetno nemogoče in nerazložljive.

Da se že enkrat konča potvarjanje lažnive zgodovine

Grozovitosti, ki so se dogajale, so imele takšno stopnjo, da še danes ljudje o tem nočejo govoriti ali slišati, ali pa poskušajo storjena dejanja ublažiti. Strah pred zunanjimi vplivi popušča, resnica pa prihaja vse bolj v ospredje. Ljudje o pravi resnici spregovorijo šele takrat, ko so v taki fazi življenja, da se ne bojijo več vplivov od zunaj. Nekatere je grozno strah sprememb. Prenašajo okostenele vzorce, ki jih ne morejo preseči, ter vlečejo vso temo in probleme za seboj. Namen zgoraj navedene resnice ni obsojanje niti sovražnost, ki človeka izmuči in uniči, ampak zaradi trpljenja, stiske, izgubljenosti, ran, ki se vlečejo skozi rodove. Namen je tudi, da se že enkrat konča potvarjanje lažnive zgodovine in zavajanje šolske mladine.

Kadar človek poleg sebe vidi še koga drugega, je pravzaprav šele človek

Dr. Luka Sienčnik v knjigi Koroški plebiscit 1920, v uvodni besedi: »Narod, ki ne pozna svoje preteklosti, jo mora doživeti še enkrat. Kdo od Slovencev bi želel, da bi naš narod moral pretrpeti še enkrat, kar je že pretrpel? Zato se je potrebno potruditi in spoznati svojo zgodovino, da se bomo znali braniti in obdržati, kar so nam zgradili naši predniki.«

Od besede do besede se le počasi približujemo resnici. Kdor se v srcu ne spreobrne, tega ne more verjeti ne razumeti. Kdor se duhovno ne spreobrne, ne more razumeti naše stvarnosti, ne more sočustvovati ob teh povojnih tragedijah, ne more doumeti revolucionarnega pohoda partije po drugi svetovni vojni, posledično do današnjih dni. Kadar človek poleg sebe vidi še koga drugega, je pravzaprav šele človek.

Tretji del prispevka Rapalska meja je Marija Gasser prvotno objavila v reviji Zaveza (št. 126, december 2022).