Pri maši je s Terčeljevimi uglasbitvami pesmi sodeloval MePZ Župnije Železniki pod vodstvom Tomaža Močnika. Po maši so knjigo Selška dolina – zadnji dom Filipa Terčelja predstavili avtorica Marija Gasser, urednica Ines Cergol in oblikovalec Lucijan Bratuš. Avtorica je knjigo napisala in izdala (formalno je založnik Civilna iniciativa THB, Nova Gorica) ob 80. obletnici umora oziroma mučeniške smrti obeh duhovnikov ter z željo, da bi pripomogla k obnovitvi postopka za beatifikacijo Filipa Terčelja, v knjigi je objavila tudi nova pričevanja, predvsem ljudi iz Selške doline.

Mašo za oba umorjena duhovnika, Filipa Terčelja in Franca Krašno, je daroval župnik Tine Skok, somaševali so Tomaž Kete (župnik v Mostu na Soči), dr. Janez Juhant in prelat Anton Slabe. Foto: Ivo Žajdela

O Terčelju in Krašni je največ izvedela po letu 2010 od domačinov

Marija Gasser je dejala, da se je s Terčeljem srečala že v otroštvu. »Od očeta sem večkrat slišala, da so v Davči ubili dva duhovna. Mama pa je bila zaskrbljena, češ naj ne govori o tem, saj smo bili trije otroci. Tako sem že kot otrok vedela, da so nekje v Davči ubili dva duhovnika. Dosti drugega pa ne, nisem vedela za katera duhovnika gre. Kasneje sem slišala za nekatere mučitelje, saj se je govorilo ob njihovih samomorih.« O Terčelju in Krašni je največ izvedela po letu 2010 od domačinov, ki so ji pripovedovali o svojem otroštvu v vaseh pod Ratitovcem.

Po izidu knjige Vasi pod Ratitovcem skozi čas so se začeli pritiski

Povedala je tudi, da so se po odkritju spominske plošče v Sorici leta 2015 in izidu knjige Vasi pod Ratitovcem skozi čas isto leto začele razprtije zaradi določenih tem v knjigi, čeprav je bila v knjigi o tem le petina vsebine o drugi svetovni vojni in po njej. »Le dotaknila sem se problematik umora Filipa Terčelja, 'izginulih', izgnancev in druge svetovne vojne, vendar je tudi to bilo za nekatere nezaslišano. Knjiga je bila lepo sprejeta, a po drugi strani so se začela nasprotovanja. Prepričevali so me najprej zlepa, da prekličem objavljeno, me ustrahovali, dobivala sem pisma, blatili so moje ime. Psihične pritiske name so izvajali do decembra 2022, lani ob izidu zbornika o simpoziju pa so mi sporočili, da je dobro, da nisem več v šoli, ker bi zdaj šele videla.«

Knjigo o umoru Filipa Terčelja so predstavili avtorica Marija Gasser, urednica Ines Cergol in oblikovalec Lucijan Bratuš. Foto: Ivo Žajdela

Ker so se bali, so ji o duhovnikih sprva zelo malo povedali

Pojasnila je, da je najprej je zaradi nasprotovanj morala poiskati dokaze, da to, kar je v knjigi, drži. »Ob tem sem spoznavala tudi veličino Filipa Terčelja, domoljuba, kulturnika, velikega sina slovenskega naroda. Iskala sem in iskala ter ugotavljala, da imam prav. Ljudje so o duhovnikih sprva zelo malo povedali, ker so se bali, a izvedela sem veliko drugih zgodb. Prvo leto sem nabrala res veliko pričevanj in danes ugotavljam, da so to življenjske zgodbe ljudi iz socialnega dna, za katere je živel Terčelj. Tako sem začela zgodbe iz polpretekle zgodovine tudi objavljati, s čimer sem si povzročila precej dodatnih težav, kar je pomenilo tudi delno izključenost iz družbe oziroma okolja.«

Čeprav veliko objavlja, je v domačem okolju zamolčana

Opozorila je, da so nekateri še vedno prestrašeni in ne sprejemajo resnice. Ob tem je dejala, da že deset let objavlja, pa je niso v Selški dolini še nikoli nikamor povabili. Tak je tudi odnos do polpretekle zgodovine, o kateri večina ljudi ničesar ne ve oziroma noče vedeti.

Največ so ji pomagali pričevalci, preprosti ljudje, v zvezi s Filipom Terčeljem pa Bogdan Vidmar, sam pa je s tem našel tudi pot do pričevalcev, ki še niso bili slišani. »Pomoč sem dobila predvsem zunaj naše doline, spoznala sem čudovite ljudi, ki mi svetujejo in so naklonjeni resnici, pa tudi strokovno usposobljeni in tudi brezplačno veliko naredijo za to, da so prispevki objavljeni. Leta 2021 sem začela objavljati v reviji Zaveza. Vsi ti prispevki so brez honorarja, prav tako v selškem zborniku Železne niti, čeprav je s raziskovanjem kar precej stroškov.«

Terčelja na 80. obletnico ne smemo pozabiti

O tem, zakaj in kako je nastala njena najnovejša knjiga, de povedala, da sta se že dolgo z Bogdanom Vidmarjem menila, da Terčelja na 80. obletnico ne smejo pozabiti. Že leta 2024, ko je bil že bolan, je napisal predgovor glede na prebrano besedilo. Glavnino pričevanj o Terčelju in tudi drugih zgodb je zbrala do leta 2019. Pričevanja so prihajala do konca zaključka knjige in še vedno prihajajo. Vseh v knjigo ni vključila. Dodala je, da je bila knjiga o Terčelju timsko delo, vezni člen je bil Bogdan Vidmar, preko njega je spoznala Ines Cergol, preko nje pa oblikovalca knjige Lucijana Bratuša, večkrat se je obrnila na Ivana Albrehta, avtorja knjige o Terčelju. 

»Pri zadnjih dveh knjigah je bilo tudi zaradi občutljive problematike opravljeno veliko delo urednice Ines Cergol: kaj objaviti, kako povedati o teh strašnih dogodkih, kaj konkretno, da bodo ljudje razumeli, kako urediti, da bo vsebina tekla tekoče in kronološko ... Treba je bilo še marsikaj poiskati oziroma preveriti. Kljub temu, da sva knjigo delali do konca, še zadnje dneve sva kaj našli, jo je bilo potrebno zaključiti, da je izšla ob 80. obletnici.«

Občuduje Marijo Gasser, ki zavzeto in vztrajno raziskuje zgodovino Selške doline

V uvodu v knjigo je Bogdan Vidmar zapisal (25. 9. 2024), da občuduje Marijo Gasser, ki zavzeto in vztrajno raziskuje zgodovino Selške doline, o tem piše članke in izdaja knjige. »Še posebej veliko truda je vložila v raziskovanje zadnjih dni življenja po vojni umorjenih duhovnikov Filipa Terčelja in Franca Krašne. Tudi sam sem nekaj let pred dobrim desetletjem zahajal v Davčo, Sorico, Železnike in vasi pod Ratitovcem ter spraševal ljudi o spominih na Filipa Terčelja in Franca Krašno, zato razumem vprašanja, dvome in stiske Marije Gasser.

Postopek za beatifikacijo Filipa Terčelja se v resnici ni nikoli uradno začel. To, kar se je dogajalo, je bil predpostopek. Razlogov za to, da do procesa ni prišlo, je veliko. Ne poznam jih vseh, čeprav me je koprski škof Metod Pirih imenoval za vicepostulatorja. Vsekakor sta bila oba omenjena duhovnika člana ljubljanske nadškofije in sta bila umorjena na njenem ozemlju, četudi je res, da je bil Filip Terčelj rojen v Grivčah, v Župniji Šturje, ki danes spada pod Škofijo Koper. To samo po sebi ni ovira, da procesa ne bi prevzela Škofija Koper, potrebno pa bi bilo uradno dovoljenje ljubljanske nadškofije. Upoštevati je potrebno tudi dejstvo, da sta bila mučenca dva, v koprski škofiji nam je pri srcu Filip Terčelj, o Francu Krašni pa vemo zelo malo. Seveda pa proces lahko začne in vodi Nadškofija Ljubljana.«

Marija Gasser, ki mi je veliko pomagala pri raziskovanju

»Koliko je bilo razhajanje med pričevalci razlog za to, da do procesa ni prišlo, ne vem. Dejstvo je, da obstajajo pričevanja, ki so dokumentirana in se med seboj v določenih podrobnostih razhajajo. Po drugi strani pa je tudi res, da nihče ne zanika umora obeh duhovnikov. S tega vidika so razhajanja v pričevanjih in zdrahe, ki smo jih doživljali, lahko v prid postopka. Tudi nimam dokazov, da postopek preprečujejo 'strici', ki nočejo, da bi se govorilo o zločinskem umoru obeh duhovnikov, ki ga je v Davči zagrešila povojna komunistična oblast.

Moja naloga je bila, da intervjuvam tiste, ki so Filipa Terčelja poznali in srečali, ter tudi posredne priče, ki so povedale, kaj so o njem govorili drugi. Ivan Albreht je v svoji knjigi Filip Terčelj. Duhovnik v primežu dveh sve­tovnih vojn in treh zločinskih režimov predstavil celotno življenje Filipa Terčelja in tudi odprta vprašanja glede zadnjih dni zemeljskega življenja obeh duhovnikov.

Marija Gasser, ki mi je veliko pomagala pri raziskovanju, pozneje pa, potem ko sem prekinil z raziskovanjem, tudi sama odkrila še veliko novih pričevalcev, ima 'prednost domačega terena'. V tem zapisu je na kratko strnila bistvo dogajanja glede raziskovanja zadnjih dni obeh mučencev in predlaga postopek za njuno beatifikacijo. Podpiram njeno pobudo. Odločitev za začetek postopka pa je odvisna predvsem od tega, ali v Terčelju in Krašni prepoznavamo zgled za naše krščansko življenje in se jima priporočamo.«

1/3