Popotniku zaigra srce, ko se iz komendske ali vodiške župnije, širokega zlagoma vzdigujočega zelo rodovitnega polja bliža zatrepu pri Dvorjah in Gradu, se od tam lahko povzpne le še kvišku na Šenturško Goro, Stiško vas, Štefanjo Goro, Ambrož in, nazadnje, Krvavec, od koder se, prek Zvoha in Kalške gore, začenja kraljestvo Grintovcev.

Pred raziskovanjem tega visokogorskega sveta se mu pogled, pa tudi korak, ustavita sredi polja, od koder pri lepi kapelici ali znamenju, občuduje mogočno župnijsko cerkev Marije Vnebovzete v Cerkljah z visokim zvonikom pa tudi dokaj špičasto cerkveno streho, dvigujočo se nad visoko cerkveno kupolo. Preden vstopi vanjo, ga na trgu pred njo pozdravi spomenik znamenitemu skladatelju Davorinu Jenku, v sami cerkvi pa se zazre v mogočen glavni oltar iz leta 1790.

Malteški vitezi in dama, člani Malteške pomoči Slovenija, mininstranti
in izredni delivec obhajila, najprej pa domači župnik Martin Leban in
glavni kaplan SA SMVR Milan Pregelj na stopnišču pod glavnim oltarjem
Mariji Vnebovzeti v Cerkljah na Gorenjskem. FOTO: Gašper Jagodic

Domačin prof. Janez Močnik, tudi skladatelj, je v sijajni knjigi Podobe nekdanjih časov, ki je izšla ob 850-letnici praznovanja župnije (1154-2004; osrednjo slovesnost je 20. novembra 2004 vodil apostolski nuncij v Sloveniji nadškof Santos Abril y Castello) zapisal, da je to »ena najvidnejših rezbarskih stvaritev na Gorenjskem«, pri Layerjevi sliki Marije Vnebovzete pa poudaril, da je po sodbi umetnostnega zgodovinarja Franceta Steleta »za brezjansko najlepša Layerjeva Marijina slika«.

Dvoje Marijinih upodobitev: Layerjeve Vnebovzete na sliki v glavnem oltarju in Maše Bersan Mašuk v obliki ikone Device Marije iz Filerma. FOTO: Jožef Pavlič 

Člani Slovenske asociacije Suverenega malteškega viteškega reda (SA SMVR) in po dolgem času prvič z njimi tudi malteška viteška dama baronica Kristina Lazarini Stupica, ki se jim je pridružila kljub oslabelosti po hudi bolezni, ter člani Malteške pomoči Slovenija (MPS) se v nedeljo, 18. februarja, dopoldne niso zbrali v omenjeni imenitni cerkvi razsežnosti stolnice, ki jo je 7. kimavca 1783 posvetil goriški nadškof Rudolf Jožef Edling (arhitekt ni znan, pripisujejo jo Leopoldu Hoferju, vendar nedokazano), niti da bi občudovali Plečnikova dela, kaj šele primerjali obe Layerjevi upodobitvi Marije. Niti na misel jim ni prišlo, mogoče za hip pišočemu Marijinemu častilcu, da bi pridali še tretjo Marijino podobo – tokrat filermske Matere Božje – ki jo je v cerkev pred mašo v sprevodu prinesel postavni član MPS Robert Ferlan. Prišli so predvsem zaradi tega, da bi tudi »ta pravim Gorenjcem«, za kar imajo poznavalci ponosne Cerkljane, sprostili resne možate obraze v vsaj malce miline in sproščenosti Mediterana, še bolj Orienta, od koder prihaja izvirna ikona »Bogorodice s Filermosa«. To pa lahko naredi tudi Božja Mati, ki spreminja srca in obraze ljudi; predvsem zaradi podarjenih milosti. Postni čas je idealna priložnost za to. V Cerkljah deloma tudi zaradi poplav, ki so še posebej močno prizadele njihovo osnovno šolo s kulturnim hramom Ignacija Borštnika in Orglarstvo Močnik, ki med drugim izdeluje orgle za mengeško župnijsko cerkev pa tudi domačo.

Župnijska cerkev v Cerkljah je velika arhitekturna ter slikarska in rezbarska umetnina. FOTO: Jožef Pavlič 

Slovenska podoba, plod mojstrstva slikarke Maše Bersan Mašuk in srebrokovača ter zlatarja Christopha Steidla Porente, je priložnost za notranjo prenovo, spreobrnjenje in sprejemanje pokore nase ter odločnejšo pot navzgor, ki jo najvidneje nakazuje Layerjeva upodobitev Marije Vnebovzete v cerkvi; pot do nje pa križ s trnjevo krono pod oltarjem. 

Križ pod oltarjem s trnovo krono zgovorno kliče k osebni spreobrnitvi,
postu in pokori v postnem času. FOTO: Jožef Pavlič

Po besedah malteškega viteza Jožefa Ciraja pred mašo o SMVR in malteškega viteza Christopha Steidla Porente po maši, ko je predstavljal podobo filermske Gospe, pa povabilo, da se tudi Cerkljani srečajo z Gostjo od daleč (v mislih in predstavah z njeno izvirno upodobitvijo in na moč razgibano zgodovino), pa tudi od blizu, s slovensko podobo. Tisto, ki naj v prihodnosti Slovence privlači k čaščenju Božje Matere. Kot je poudaril Christoph: »možnosti za molitev in pridobitev notranjega miru«. Kaj vse je sam čutil, ko je izdeloval okvir zanjo, vanj dal več kot 1500 dragih kamnov, zanj porabil več kot 520 ur, je neopisljivo. Kot bo tudi tisto, kar bodo ob njej začutili v globini srca Marijini častilci v cerkljanski župniji. Samo njihovo. In – Marijino!

Marija, vse k Tebi hiti, Marija, pomagaj nam Ti ...
Tudi in predvsem v postnem času. FOTO: Jožef Pavlič

Člani SA SMVR in MPS so skupaj s cerkljanskimi župljani predvsem to, kar jim je o pomenu dobro izkoriščenega postnega časa v govoru med mašo priporočil mladi cerkljanski župnik Martin Leban: da je ta čas tudi nekakšen »duhovni servis« za vsakogar«, priložnost, da bo najprej pri sebi odkril, na »kaj vse je privezan in vezan«, bo po njem lahko, če ga bo dobro in prav izrabil, zaživel »bolj prijetno in svobodno«.

Christoph Steidl Porenta predstavlja, kako je izdelal okvir podobe filermske Marije. FOTO: Gašper Jagodic 

Post ni samo v odrekanju cigaretam, hrani, pijači, seksu in drugim užitkom, marveč lahko tudi v prenehanju opravljanja ljudi, kaj šele obrekovanja, videnju in upoštevanju drugega poleg sebe, vsak dan vsaj enemu dobremu delu. »Post je priprava našega srca, da bi bolj vzljubilo Boga, da bi v puščavi življenja, brez katere tega ni, našli pravo podobo svojega življenja, stopili v stik z Bogom, ga povabili v svoje življenje. Post nas postavlja na realna tla, pred vprašanje, kdo bo zmagal v mojem srcu. Sprejmimo ta izziv zase in naredimo kaj za skupno dobro z Bogom v tem postnem času,« je pozval župnik Martin.

Jožef Ciraj predstavlja Suvereni malteški viteški red.
FOTO: Gašper Jagodic

Podobno isto nedeljo v govoru pri jutranji maši v župnijski cerkvi sv. Petra v Komendi njegov duhovniški sosed p. Cristian Balint. Članom SA SMVR in MPS se je pri slovesu od milostne podobe Marije iz Filerma zahvalil, da je bila lahko en teden tudi med komendskimi župljani in jim tako nudila priložnost za osebno srečanje, molitev in spreobrnjenje.

Robert Ferlan, član Malteške pomoči Slovenija, prinaša k oltarju milostno podobo Marije iz Filerma. FOTO: Gašper Jagodic 

Cerkljanom, posebej sorodnikom 28-letnega Matevža Močnika, ki se je prejšnje noči smrtno ponesrečil pri vožnji z avtomobilom na poti domov pod Ambrožem, pa daje tudi moč in pomoč, da bodo laže preboleli to hudo izgubo. Koliko jih je videla »filermska Marija, zavetnica malteških vitezov, v njihovi več kot 900-letni zgodovini, jih nosila v svojem srcu in prosila Sina, naj potolaži žalujoče, ve le ONA. Res Mati Bolečin. Tega so se zavedali tudi malteški vitezi, ko so sorodnikom rajnega Matevža segali v roko in izrekali sožalje.

Visoki zvonik župnijske cerkve v Cerkljah. FOTO: Jožef Pavlič 

Tako zelo svetla cerkljanska cerkev je tega dne doživela še en lep in pomenljiv trenutek: krst novega člana župnijskega občestva. Novo upanje v vero v Križanega in Vstalega Kristusa v krajih pod Krvavcem, kjer marsikje to upanje tli, kje, v katerem od človeških sinov, je tudi ugasnilo. V malteških vitezih ni do danes. Za to so porok in priča že več kot 900 let. To so 18. februarja tudi potrdili z navzočnostjo in sodelovanjem pri nedeljski maši v svetlem hramu Vnebovzete, v katerem so se ena za drugo dvigale h Gospodu hvalnice ter prosilne in častilne pesmi izvrstnega domačega pevskega zbora pod taktirko zborovodje, organista in skladatelja Damijana Močnika in molitve številnih zbranih župljanov. Tokrat, to nedeljo, tudi šestih malteških vitezov in malteške dame in več članov in članic MPS.

Pogreli smo se pri prijaznem gostitelju Christophu Steidlu Porenti. FOTO: Jožef Pavlič 

In jim ni bilo čisto nič žal, da niso »nasedli belim skominam« vrh Krvavca, ki se je kot s sladkorjem potreseni vrh sladice belil visoko nad cerkljanskim hribovjem, zadaj pa še višji in še bolj beli Grintovec z družico Kočno. Raje so ostali pri Mariji Vnebovzeti, kot »varuhi« Marije iz Filerma, ponižni častilci Božje Matere in vsega, kar so veliki umetniki ustvarili v mogočnem cerkljanskem svetišču. In jim je bilo, čeprav je bilo v cerkvi zelo hladno, toplo pri srcu in duši. Kot da bi jih Vnebovzeta ogrnila s svojim plaščem. Jih je pa z duhovnim, dvigujoča se v nebo v Layerjevi upodobitvi nebeške glorije. Še više, v sami atiki svetišča. Začutili so, da je do te glorije tako daleč in obenem tako blizu. Tudi v upanju za rajnega Matevža, da bo nekoč deležen te glorije.