Nadaljevanje iz: Marija Jurić Pahor, Med krukastim in kljukastim križem, Avstrija, Nemčija, nacizem, Mohorjeva Celovec [1]

Razočaranost nad stanovsko ustavo in varljivost upov

Dr. Marija Jurić Pahor v knjigi Med krukastim in kljukastim križem. Koroški Slovenci v času zgodnjega nacizma ugovarja predpostavki, da je bilo vodstvo koroških Slovencev v času avtoritarnega režima idejno homogeno ali monolitno in da je zaradi dozdevno istega krščansko-socialnega nazora »stalo trdno v taboru avstrijskega kanclerja /Dollfußa/«. Pod vprašaj postavlja tudi tesno z njo povezano predpostavko, da je koroško slovensko vodstvo (potem ko se je po letu 1930 v njem uveljavila poudarjeno klerikalna smer) pozdravilo in lojalno podprlo avtoritarni »stanovski režim«, kar naj bi bil tudi sprožilni agens movens, da so se tako imenovani »napredno in demokratično« misleči Slovenci od tega vodstva polagoma ločili. Janez Starc je že 10. februarja 1935 (torej pred slovito kritiko monsignorja Valentina Podgorca proti koncu leta 1937) pod psevdonimom Dr. Cölestin Keutschacher objavil razpravo Die österreichische Bundesverfassung und die Minderheitenfrage (Avstrijska zvezna ustava in manjšinsko vprašanje), v kateri je izražal razočaranost nad stanovsko ustavo in varljivost upov, ki jih je gojil kot duhovnik in zastopnik pravic svoje narodne skupnosti; ocenil je, da ta ustava v primerjavi s predhodno pomeni poslabšanje položaja manjšinskih narodnih skupnosti.

Poljanca kot žrtev nacizma ni registriral noben seznam škofijskega ordinariata v Celovcu

Znotraj slovenskega vodstva je v tej knjigi mogoče zaznati raznolike idejne usmeritve in odtenke tudi znotraj krščansko-socialnega vodstva. Avtorica je prikazala, da strategija Katoliške akcije, ki sta jo uveljavljala Blüml in Zwitter, med koroškimi Slovenci ni naletela na zaželeni uspeh, nasprotno. Ordinariat je moral koroške slovenske duhovnike pozivati, »da naj resneje dela/jo/ v smislu navodil katoliške akcije«. Napet odnos med obema izkazuje tudi ugotovitev, da Poljanca kot žrtev nacizma »ne registrira noben seznam škofijskega ordinariata v Celovcu«.

Vinko Poljanec je kot žrtev izpadel celo iz poročila o nacistični represiji nad Slovenci na Koroškem, ki je bilo v prvih dneh maja 1938 prek ministra (in takratnega predsednika Katoliške akcije v Sloveniji) Mihe Kreka posredovano jugoslovanskemu zunanjemu ministrstvu. Poročilo, ki je verjetno nastalo v centrali Slovenske prosvetne zveze, je kot žrtve nacizma navajalo le Blümla in nekatere druge slovenske duhovnike, ne pa tudi Poljanca kot dolgoletnega predsednika in takrat podpredsednika zveze s slovesom izjemno priljubljenega narodnostnega voditelja. Vpliv Blümlove in Zwittrove struje je tudi med širšim koroškim slovenskim ljudstvom upadal, saj so od leta 1930 pridobivali tako socialdemokrati kot tudi komunisti (slednji zlasti po februarski vstaji 1934) na vplivu.

Ivo Žajdela, Značaj kakor čisto zlato, Vinko Poljanec, Družina, 9. 8. 2009Miran Černec, Pogled nazaj, Vinko Poljanec, Demokracija, 28. 3. 2019

Franc Wakounig, Razprava o Vinku Poljancu in proti pozabi, Marija Wakounig, Peter Gstettner, Novice, 8. 12. 2023Marija Wakounig, Vinko Poljanec, KKZ bilten, 12. 2018

Socialdemokrata Anton Falle in Ferdinand Wedenig

Porastu vpliva socialdemokratske in komunistične stranke se knjiga približa z analizo rezultatov deželnozborskih volitev leta 1930 in občinskih volitev leta 1932, zadnjih pred uveljavitvijo avtoritarnega avstrijskega režima. A tudi s pomočjo biografskega prikaza in političnega delovanja več vidnih in vidnejših socialdemokratov na Koroškem, med njimi državnozborskega poslanca in predsednika koroške socialdemokratske stranke Antona Falleja, ki se je javno priznaval za Slovenca, in sekretarja socialdemokratske stranke v velikovškem okraju Ferdinanda Wedeniga, ki prav tako nikdar ni prikrival svojih slovenskih korenin (po materini strani). Oba sta kot socialdemokrata tvorno sodelovala pri organizaciji februarske vstaje, Wedenig kot poveljnik okrajnega Schutzbunda, do katere pa na Koroškem ni prišlo, ker sta se dva pomembna strankarska kolega (namestnik deželnega glavarja Matthias Zeinitzer in celovški župan Franz Pichler-Mandorf) še pred začetkom vstaje dogovarjala z Dollfußovo vlado in takoj po začetku vstaje prestopila na vladno stran, kar je Falle označil kot »kravjo kupčijo« v škodo socialne demokracije, delavstva in razvoja avstrijske države. To stališče je zastopal tudi Wedenig, ki je bil po vojni vrsto let (1947–1965) deželni glavar. Tako Falle kot Wedenig sta bila odločna borca tako proti »črnemu« (avstrofašističnemu) kot tudi proti »rjavemu fašizmu« (nacizmu) in precej tesno povezana tudi s koroškimi Slovenci. Ob Wedenigovem odločnem protinacizmu se je 19. oktobra 1932 obregnil celo Koroški Slovenec.

Škocjan na Koroškem, spomenik, Vinko Poljanec in Anton Kutej. Foto: Ivo Žajdela

Aksiom o avstrijstvu kot delu nemške države in o Avstriji kot drugi ali boljši nemški državi

Po zatrtju februarske vstaje, ki jo je deloma že pred vstajo spremljalo razočaranje nad vodilnimi predstavniki avstrijske socialdemokratske stranke (z Ottom Baurom na čelu), je pridobila na pomenu tudi komunistična stranka, ki se je okrepila v vsej državi od prejšnjih 3.000 na 16.000 članov. Vanjo so se vključevali tudi koroški Slovenci (ob Karlu Prušniku - Gašperju denimo precejšen del poznejših »tigrovcev« v okolici Podrožce in Marije na Zilji, ki o imensko predstavljeni). Značilnost komunistične stranke je, da je delovala čezmejno, delno v akcijski enotnosti s socialdemokrati, za del koroških Slovencev pa je bila kot potencialna zaveznica zanimiva zlasti zaradi tega, ker je po julijskem sporazumu leta 1936, ko so namere Hitlerja po anšlusu Avstrije k nacistični Nemčiji postale že povsem očitne, kot prva in edina avstrijska politična stranka začela postavljati pod vprašaj aksioma o avstrijstvu kot delu nemške države in o Avstriji kot drugi ali boljši nemški državi. Alfred Klahr, glavni teoretik tega pristopa, ki ga je objavil spomladi 1937, ni hotel le razviti teorije proti anšlusu, temveč se tudi jasno ograditi od Dollfuß/Schuschniggovega režima, ki da se ima za branitelja samostojnosti Avstrije, pa čeprav je v resnici njen grobokop, saj izvaja represijo nad revolucionarnimi in demokratičnimi silami, ki so najodločnejše nasprotnice nacizma.

Škocjan na Koroškem, desno zadaj grob Vinka Poljanca. Foto: Ivo Žajdela

Leto 1938: germanizacija prebivalstva se je začela odvijati prek šolstva in otroških vrtcev

Navedena izhodiščni predstavljajo okvir za tematike, ki jih je avtorica v knjigi podrobneje predstavila in obravnavala tudi v širšem zgodovinskem in družbenopolitičnem kontektstu, in sicer v poglavjih I. Prolog v ne/premočrtno zgodovino anšlusa, II. Boj proti »črnemu in rjavemu fašizmu«; vloga delavskih in narodnih voditeljev; avstrijsko »domoljubje« in III. Ekspanzionistične/ kolonizacijske težnje, vprašanje neodvisnosti Avstrije, boj za koroško »mejno ozemlje.

Knjiga omogoča v poglavju IV. Ko je vkorakal Hitler ... tudi poglobljen vpogled v vzdušje, ki je zavladalo med pripadniki slovenske narodne skupnosti v času odstopa kanclerja Schuschnigga in nacističnega prevzema oblasti. Mešanica nasilja, obljub, propagande, navdušenja in skorajda brezhibno delujoča nacistična organizacija sta pripeljali do tega, da se je 10. aprila 1938 več kot 99 % avstrijskega prebivalstva, vključno s koroškimi Slovenci, pri »ljudskem glasovanju« izreklo za že izvedeni anšlus. Po hišah narodnostno zavednih Slovencev so »divjali gestapovci«, zapirali so ljudi, začeli s preganjanjem duhovnikov ter narodnih in političnih voditeljev in nasprotnikov, izločanjem Slovencev in slovenstva iz javnega in cerkvenega življenja. Avtorica je prikazala, da se je germanizacija in nacifikacija prebivalstva začela nemudoma odvijati prek šolstva in otroških vrtcev.

Škocjan na Koroškem, desno grob Vinka Poljanca. Foto: Ivo Žajdela

Hitlerjugend in Bund deutscher Mädel

Pomembno vlogo je pri tem odigrala Nacionalsocialistična učiteljska zveza (NSLB), katere predhodnico so na Koroškem ustanovili že leta 1924. Podrobneje so predstavljeni ustroj in vidni ali vidnejši koroški člani NSLB. Ponazorjeno je, da so na Koroškem večinoma prav učitelji že leta 1938 ustanavljali organizacije, kot sta Hitlerjugend (HJ; Hitlerjeva mladina) in Bund deutscher Mädel (BDM; Zveza nemških deklet). S temi organizacijami so terorizirali prebivalstvo, pri tem pa skrbeli za vzgojo mladine v HJ in BDM. Avtorica je prikazala, da so se koroški Slovenci včlanjevanju svojih otrok v te organizacije tiho, a tudi manj tiho upirali in bili zaradi tega deležni tudi hudih pritiskov in sankcij.

Protislovenca Alois Maier-Kaibitsch in Hans Steinacher

Z anšlusom so uveljavili nacistični sistem, ki so mu že leta pred tem pripravljali pot domači nacisti. Poudarjena je med drugimi vloga Aloisa Maierja-Kaibitscha, dolgoletnega vodje Kärntner Heimatbunda in osrednjega funkcionarja nacistične politike do koroških Slovencev (vključno z njihovim pregonom aprila 1942), in njegovega tesnega sodelavca Hansa Steinacherja (zlasti pri vprašanju naseljevanja rajhovcev in nakupu zemljišč na koroškem mejnem ozemlju), ki je za razliko od denimo Falleja, Wedeniga, Haderlap(p)a, Justa in drugih, vselej s »popolno jasnostjo razumel, da se plebiscitni boj na Koroškem nikoli ni vodil za priključitev območja k Avstriji, temveč s ciljem zagotovitve velikonemške prihodnosti«.

Škocjan na Koroškem, grob Vinka Poljanca. Foto: Ivo Žajdela

Ko je telovadno društvo Deutscher Turnverein postalo lastnik Zablatniškega jezera

Na Koroškem si je Steinacher še posebej prizadeval, da bi ves tamkajšnji nemški nacionalni tabor (tudi znotraj strank) pripeljal na linijo avstrijske nacistične politike. Zlasti v III. poglavju so ob obeh omenjenih predstavljene še druge ključne osebe nacistične politike na Koroškem, med katerimi so Friedrich Rainer, Karl Fritz in Karl Hönck. Slednji je bil znan tudi po tem, da je postalo telovadno društvo Deutscher Turnverein v Volšperku – uradno prek društva Kärntner Grenzland – lastnik Zablatniškega jezera, kar je ostalo vse do danes; leta 1932 so jezero preimenovali v Turnersee, jezero telovadcev. V tem kontekstu so v knjigi ogovorjene tudi tajne ponudbe koroških nacistov o odstopitvi (nekdanjega) plebiscitnega ozemlja Jugoslaviji v primeru, da ta pristane v anšlus Avstrije k Nemčiji.

Anšlus v spominu koroških Slovencev

V poglavju V. Izkustvo nedomačnega, varljivi upi, preganjanje Judov je avtorica ponazorila, da je anšlus predstavljal dogodek, ki je v spominu koroških Slovencev še desetletja pozneje povezan z zaznavo občutja lastne nezaščitenosti ter obče človeške izpostavljenosti, ki implicira travmatično zarezo in slike, ki ne zbledijo (»flashbulb spomine«). Marsikdo si je »s prihodom Hitlerja« obetal odrešitev iz gospodarske stiske in zadolžitve. Posebno pozornost je tu avtorica posvetila odzivom koroških Slovencev na preganjanje in odstranjevanje (ne le) judovskega prebivalstva iz javnega, socialnega in gospodarskega življenja in tematizira v tem kontekstu tudi njihove neposredne stike z judovskim prebivalstvom (že v letih pred anšlusom) ter vprašanje antisemitizma tudi znotraj lastnih vrst.

So pokušali utišati vse kritične in protestne glasove?

Poglavje VI. Med mimikrijo in uporom: strategije preživetja koroških Slovencev ob »anšlusu« in po njem prikazuje, da so bili koroški Slovenci po anšlusu postavljeni pred dejstvo, da ob padcu Avstrije brez boja (upora), pasivnosti zahodnih sil in popolnem nacističnem prevzemu oblasti tudi s strani jugoslovanskih (slovenskih) oblasti ni pričakovati nobene pomoči. Kot trdi avtorica so slednje »zaradi prijateljske politike nacistični režim celo podpirale, se mu prilagajale in skušale utišati vse kritične in protestne glasove«. V to pretiravanje in posploševanje avtorice lahko podvomimo.

Dodala je »Vsakršno odkrito nasprotovanje bi nacističnemu režimu samo dalo priložnost, da bi koroške Slovence 'likvidirali že takoj, leta 1938'. Tako so se po navodilih vodstva odločili za strategije preživetja, ki jih to poglavje v navezavi na postkolonialnega teoretika Homija K. Bhabho obravnava pod oznako 'mimikrija': pod masko videza prilagojenosti – na primer za skoraj 100-odstotnim 'da-jem' pri glasovanju 'za anšlus', izjavo lojalnosti, ravnanjem 'kot da' – se skriva implicitni upor, ki je po napadu na Jugoslavijo aprila 1941, pregonu koroških Slovencev leto dni kasneje in razvoju partizanov polagoma prešlo v eksplicitnega.«

Avtorica je podatke črpala iz številnih virov

Knjiga se tematiki koroških Slovencev v času zgodnjega nacizma približuje na podlagi obsežnega (avto)biografskega gradiva: spominov, pričevanj, dnevniških zapisov, biografij in zbornikov o sodobnikih (kot so Blüml, Zwitter, Vinko Poljanec, Joško Tischler, Milka Hartman, Tomaž Holmar, Janko Ogris, brata Kristo in Mirko Srienc) ter literarnih besedil. Med spomini in pričevanji velja ob številnih knjižnih publikacijah (vključeni so tudi koroški slovenski avtorji, ki so po plebiscitu živeli v Sloveniji, ter spomini nekdanjega kanclerja Kurta von Schuschnigga in njegovega iz Koroške izhajajočega ministra Guida Zernatta, ki so bili objavljeni leta 1937 oziroma 1938) posebej izpostaviti 59 intervjujev in pričevanj, ki so jih v okviru Avstrijskega dokumentacijskega arhiva avstrijskega odporništva vodili Mirko Messner, Andreas P. Pittler in Helena Verdel in so osredinjeni na obdobje 1920–1945 (v knjižni obliki so v slovenščini izšli leta 1991, v nemščini pa leta 1990), ter okoli 150 življenjepisov, ki so med letoma 1993 in 2004 izšli v 12 knjigah serije Tako smo živeli in jih je v sklopu Krščanske kulturne zveze in Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik v Celovcu uredila Marija Makarovič. Ti življenjepisi so zasnovani z etnološke perspektive in se nanašajo na celotno življenjsko obdobje pričevalcev, zato je čas nacizma v njih obravnavan le v primeru, če so ga tematizirali.

Skladatelja in pevovodja Pavle Kernjak in Anton Nagele

Avtorica je upoštevala tudi razne dokumente, uradna poročila, ki jih je pridobila zlasti po spletu, a tudi gradivo iz zapuščine Julija Felaherja, po rodu Ziljana, ki ga je v svoji temeljitih monografijah o dveh pomembnih koroških slovenskih skladateljih in pevovodjih Pavlu Kernjaku in Antonu Nageletu vključila in delno objavila Jasna Nemec Novak in hkrati omogočila širši vpogled v življenje slovenske narodne skupnosti na Koroškem (tudi v času zgodnjega nacizma). Raziskava ob navedenih (avto) biografskih virih temelji tudi na dokumentarnem in časopisnem gradivu: v celoti je upoštevala časopis Koroški Slovenec, ki je izhajal med letoma 1921 in 1941, v raziskavo pa je vključila tudi časopisje, ki je izhajalo na Koroškem in širše v Avstriji ter v Sloveniji.

Nekateri pomembni arhivi se niso ohranili

Avtorica se je v knjigi lotila tematike, ki je bila doslej znanstveno obravnavana le bolj obrobno in fragmentarno. Temu botruje ob osredinjenju raziskovalnega dela zlasti na čas plebiscita (1919–20) ter pregona in upora koroških Slovencev (od aprila 1942 dalje) tudi pomanjkanje arhivskih virov. »Marsikateri odtenek notranje slovenske dinamike« (v tem primeru tiste, ki se nanaša na koroške Slovence v prvem letu nacistične vladavine v Avstriji, širše pa tudi medvojnega časa) bo, tako Teodor Domej, »za vedno ostal zastrt, ker ni ohranjen niti arhiv Slovenske prosvetne zveze, tedaj najvažnejše slovenske organizacije na Koroškem, niti arhiv Političnega in gospodarskega društva za Slovence na Koroškem«. Enako velja za arhive slovenskih prosvetnih in drugih koroških slovenskih društev v medvojnem času, ki jih je po anšlusu prav tako zasegel Gestapo. Tako se raziskave, ki se v tej ali drugi obliki nanašajo na vprašanje koroških Slovencev v medvojnem času, opirajo zlasti na časopis Koroški Slovenec in na nemško koroško publicistiko.

Avtorica je velik pomen pripisala (avto)biografskim virom

Avtorica je zato velik pomen pripisala (avto)biografskim virom, ki so v tej knjigi prvič v obsežni obliki upoštevani in analizirani v luči aktualnih znanstvenih spoznanj. Ta metodološki pristop, kot je zapisala, omogoča možnost prevpraševanja zgodovine oziroma prevladujočih interpretacij historiografije in družboslovja glede na predmet raziskave. »Prispeva pa tudi k celovitejši seznanitvi s subjektivnim doživljanjem zgodovine, k bolj poglobljenemu poznavanju posameznikovih izkušenj, pa tudi k analizi osebnih in ponotranjenih vrednotenj prostora in časa, v katerem so posamezni akterji in akterke živeli in delovali. Ta pristop kritično reflektira tudi tiste bolj redke raziskave na temo avtoritarne »stanovske države« in zgodnjega nacizma, ki se opirajo predvsem na Koroškega Slovenca, ki ga je 'po letu 1930' ključno oblikoval in idejno preoblikoval Vinko Zwitter. In to v prid nosilcev režima, Cerkve in družbene moči, ki so skušali nadzirati pretok idej in omejiti vpliv tistih, ki bi lahko škodile njihovim interesom. V tem smislu knjiga odpira tudi prostor za vpogled v družbeno resničnost, ki je bila zastrta v prevladujočih zgodovinskih interpretacijah in razlagah.«

Marija Jurić Pahor, Med krukastim in kljukastim križem – kazalo in uvodDr. Marija Jurić Pahor, avtorica knjige Med krukastim in kljukastim križem.

Od leta 1999 je zaposlena na Inštitutu za narodnostna vprašanja v Ljubljani

Marija Jurić Pahor (dekliški priimek: Korenjak) se je rodila leta 1956 v Šmarjeti v Rožu na avstrijskem Koroškem. Na Univerzi v Celovcu je leta 1985 diplomirala iz pedagogike. Doktorat znanosti s področja sociologije je pridobila leta 1998 na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Nekaj let je bila tajnica in nato raziskovalka Slovenskega znanstvenega inštituta v Celovcu. Leta 1989 se je preselila v Trst, kjer je skoraj deset let sodelovala s tamkajšnjim Slovenskim raziskovalnim inštitutom. Od leta 1999 je zaposlena na Inštitutu za narodnostna vprašanja v Ljubljani, od leta 2011 kot znanstvena svetnica. Bila je nosilka več nacionalnih (avstrijskih, slovenskih) in sonosilka enega mednarodnega raziskovalnega projekta. Njeno raziskovanje je tesno povezano s sodobnimi zgodovinskimi raziskavami vojne, preganjanja in odpora ter s transkulturnimi in manjšinskimi študiji. Posebno pozornost posveča tudi tematiki travm in memorije v povezavi s fašizmom in nacizmom ter narodni in narodnostni identiteti v sodobnem globaliziranem svetu. Geografsko se njeno delo osredotoča na čezmejni prostor med Avstrijo, Italijo in Slovenijo.

Raziskovalno se težiščno ukvarja z naslednjimi tematskimi sklopi: manjšine, narod-identiteta-spol, transkulturnost, memorija in spomin v povezavi z masovnimi travmami. Objavila je številne znanstvene publikacije na te teme, med katerimi so tudi knjige: Zweisprachigkeit und Identität, Klagenfurt/Celovec 1988 (soavtorica); Narod, identiteta, spol, Trieste/Trst 2000; Auf der Suche nach hybriden Lebensgeschichten: Theorie, Feldforschung, Praxis (ur. skupaj z Elko Tschernokoshewo), Münster-New York-München-Berlin 2005; Das Gedächtnis des Krieges: Die Isonzofront in der Erinnerungsliteratur von Soldaten und Zivilisten, Klagenfurt/Celovec-Ljubljana/Laibach-Wien/Dunaj 2017.

1/4