Dr. Marija Jurić Pahor v knjigi Med krukastim in kljukastim križem. Koroški Slovenci v času zgodnjega nacizma na podlagi obsežne »spominske literature«, ki vključuje tudi pričevanja, dnevnih in tedenskih časopisov, dokumentarnega gradiva ter relevantnih znanstvenih objav ponazarja, da vzpostavljanje nacizma in nacistične oblasti na Koroškem ni sovpadalo le s stopnjevanjem diskriminacije koroških Slovencev, temveč tudi z načrtnim podžiganjem teženj po odstranitvi vsega, kar je bilo povezano s slovenskim jezikom in kulturo.

Strategije preživetja in odpora koroških Slovencev po anšlusu

Anšlus 1938 so pripravljali v ozračju preobrazbe Avstrije v avtoritarno »stanovsko državo« s fašističnimi značilnostmi. Avtorica piše, da se je ta država imela za »krščansko« in v primerjavi z nacistično Nemčijo za »boljšo nemško državo« in da je našla svoj ustrezen izraz tudi znotraj slovenske narodne skupnosti. Knjiga omogoča tudi poglobljen vpogled v udejstvovanje raznolikih idejnih, političnih in drugih akterjev ter v strategije preživetja in odpora koroških Slovencev po anšlusu (do leta 1942). V spomin priklicuje tudi osebnosti, ki so danes komaj še znane.

Krukasti ali krščanski križ, nemško Kruckenkreuz, znak Domovinske fronte

Kot je pojasnila Marija Jurić Pahor v uvodu v knjigi, se naslov knjige Med krukastim in kljukastim križem nanaša na dva simbola: na svastiko ali kljukasti križ, ki sta ga nacistična stranka (Nacionalsocialistična nemška delavska stranka – NSDAP) in nacistična oblast uporabljali kot simbol nemškega nacionalnega ponosa, rasne večvrednosti in zastraševanja, ter na krukasti ali krščanski križ, nemško Kruckenkreuz, kot emblem Domovinske fronte (Vaterländische Front), ki so ga leta 1934 postavili v srčiko avstrijske državne zastave. Domovinsko fronto so ustanovili maja 1933, kmalu zatem, ko je zvezni kancler Engelbert Dollfuß razglasil avtoritarno vodenje avstrijske države; že dva meseca pred tem, marca 1933, je izključil avstrijski parlament.

Kruckenkreuz (krukasti križ), znak Domovinske fronte (Vaterländische Front).

Krukasti križ je predstavljal krščansko nemštvo v nasprotju s kljukastim križem

Po izključitvi parlamenta in polagoma tudi vseh političnih strank, omejitvi svobode tiska in vrsti zasilnih odredb je Domovinska fronta delovala po zgledu fašističnega ustroja v Italiji in nacistične stranke v Nemčiji kot enotna stranka z monopolnim statusom. Njen simbol, krukasti križ, so podobno kot kljukasti križ povezovali z nemštvom, vendar s poudarkom na Avstriji kot katoliški in »boljši nemški državi«. Krukasti križ je v tem smislu predstavljal krščansko nemštvo v nasprotju s kljukastim križem, ki je bil stereotipno potisnjen na stran poganskega nemštva.

Dopisnik ljubljanskega dnevnika Slovenec je ta pojav 15. maja 1934 zaobjel takole: »Iz kljukaste Nemčije – v katoliško Avstrijo! Avstrija danes je in hoče biti katoliška država. /.../ Kakor ima Nemčija v svoji zastavi kljukasti križ, tako ima Avstrija v svoji rdeče-belo-rdeči pravi krščanski križ. Ne sramuje se ga in ga ne skriva. /.../ Dollfuß /.../ misli s krščanstvom resno – ne kakor v Nemčiji, kjer imajo krščanstvo tudi na jeziku, v resnici mu pa kopljejo grob.«

Šlo je za destruiranje Avstrije kot demokratične republike

Rdeče-belo-rdeče zastave s krukastim križem so stopile na plano 12. februarja 1934, na dan ko sta socialdemokratska stranka in njena že od marca 1933 prepovedana paravojaška veja Republikanischer Schutzbund začela oboroženi upor proti Dollfußovemu režimu, ki so se mu pridružili od maja 1933 prepovedani komunisti. Z zastavami in portretom Dollfußa so vladne sile zato še istega dne prekrile Spomenik republike z doprsnimi kipi Viktorja Adlerja, Jakoba Reumanna in Ferdinanda Hanuscha. Šlo je »za mistično posthumno obglavljenje duhovnih voditeljev avstrijske socialne demokracije«, a hkrati za destruiranje Avstrije kot demokratične republike.

Kruckenkreuz (krukasti križ), znak Domovinske fronte, Kurt Schuschnigg govori v Bundestagu 24. 2. 1938. Foto: ONB

Po zatrtju februarske vstaje se je dokončno uveljavil avstrofašizem

Upor, znan kot februarska vstaja ali tudi državljanska vojna, so po treh dneh zatrli. K temu je soprispevala tudi drža socialdemokratskega vodstva, ki si je do zadnjega prizadevalo, kot je februarja 1934 iz eksila sporočil njegov podpredsednik in vodilni ideolog Otto Bauer, za »mirno rešitev« konflikta in zato bilo »pripravljeno zmeraj bolj popuščati« Dollfußovi vladi. Po zatrtju februarske vstaje se je dokončno uveljavil oblastni sistem, ki ga nekateri (ustrezno takratni uporniški dikciji) imenujejo »avstrofašizem«. Koroški Slovenec je 21. februarja 1934 zapisal: »O zmagi ni bilo dvomiti. /.../ /N/a poslopjih socialistične stranke /na Dunaju/ so zavihrale zastave domovinske fronte in Heimatschutza. /.../ Organizacija in oborožena moč avstrijskega socializma je s tem razbita« in s tem tudi »najmočnejša protinacistična sila v Avstriji«.

Poskus državnega udara in umor kanclerja Dollfußa

Krukasti križ so v času avtoritarne Avstrije uporabljali tudi kot znak boja proti priključitvi Nemškemu rajhu in proti nacizmu, pa čeprav vseskozi s poudarkom, da so Avstrijci del nemškega naroda in da je Avstrija nemška država, ki je tesno povezana z Nemčijo. Ko se je Dollfuß 27. maja 1932 predstavil državnemu svetu kot novi zvezni kancler, je naglasil, da mora svet razumeti, »da smo si kot samostojna nemška država – nemška po krvi, zgodovini in po zemljepisni legi naše domovine – svesti najtesnejše povezanosti in prijateljstva z Nemškim rajhom, prijateljstva, ki nalaga pravice in dolžnosti«. Ta miselna usmerjenost je prišla do izraza tudi v času pred 25. julijem 1934 in po njem, ko so pripadniki ilegalne SS-Standarte 89 poskušali izvesti državni udar, ki je bil zatrt in v tem poskusu je bil umorjen kancler Dollfuß.

V znamenju krukastega križa je nemški viteški red tujim narodom prinašal nemško kulturo

Cilj nacističnega puča je bil nasilna priključitev Avstrije Nemškemu rajhu oziroma tako imenovani Anschluss (poslovenjeno anšlus). Tudi na Koroškem, še posebno v Labotski dolini, so bili na delu nacisti in pučisti, ki so si s stopnjevanjem nasilja in terorističnih napadov prizadevali za anšlus, kar je bil povod, da se je 24. junija 1934 zbralo v Volšperku okoli 800 pripadnikov Ostmärkische Sturmscharen (OSS), to je katoliško usmerjene paravojaške formacije, ki je takrat tesno sodelovala z avtoritarnim avstrijskim režimom. Na Koroškem ji je načeloval Igo Tschurtschenthaler, ki je bil med letoma 1934 in 1938 tudi član avstrijskega državnega sveta. Prisotne OSS je pozival k uporu in dal vedeti, da je bil krukasti križ prvotno, v času križarskih vojn, simbol nemškega viteškega reda (znan tudi kot tevtonski viteški red). Skliceval se je torej na star, bojevit in zmagovit krščanski simbol, ki je imel prepoznavni učinek, vendar naj bi se pojavil v novi podobi: »V znamenju krukastega križa, simbola zmage, je nemški viteški red tujim narodom prinašal nemško kulturo, danes pa je krukasti križ bojni znak proti nekulturi kljukastega križa.«

Prinašalci germanske kulturne misije na slovanskem vzhodu

S »tujimi narodi« so bili prvotno mišljeni tako imenovani poganski ali baltski Prusi (skupni naziv za več ljudstev), pozneje tudi Rusi, Litvijci in Poljaki, ki jih je veljalo pokristjaniti. Pod vplivom nacionalizmov so nemški viteški red v nemškem govornem prostoru stilizirali v prinašalca in nosilca germanske kulturne misije na evropskem (slovanskem) vzhodu in jugovzhodu. Tudi Tschurtschenthaler je uporabil to dikcijo, ko je novembra 1934 na prireditvi OSS Dollfußu v čast krukasti križ povezal z osvajanjem in pokristjanjevanjem »takrat še slovanskih in poganskih Prusov« ter z Dollfußom, ki je ta križ vzpostavil kot emblem nove Avstrije.

Krukasti križ kot »prvi resnični skupni germanski simbol«

Zgodovinar in politični publicist Konrad Josef Heilig, ki si je prav tako zelo aktivno prizadeval v prid Dollfuß/Schuschniggovi Avstriji, je krukasti križ označil kot »prvi resnični skupni germanski simbol« in mu posvetil temeljno monografijo, ki je izšla leta 1934 v prvi in leta 1936 v drugi nakladi: »Krščanska vera in skupna krščanska kultura sta bila zgodovinska pogoja za nastanek velikega nemškega naroda. Ta enotnost je utelešena v krščansko-germanskem križu, ki je na zastavah krščansko-nemške Avstrije.«

Leta 1938 so krukasti križ zamenjali s kljukastim križem

Enajstega in 12. marca 1938 so z anšlusom Avstrije k nacističnemu Nemškemu rajhu in nastopom nacistične oblasti krukasti križ zamenjali s kljukastim križem. Že februarja 1938 se je pod pritiskom nacističnega režima v Nemčiji začela mobilizacija avstrijskih nacistov, ki so nastopali vse bolj odkrito. Kancler Schuschnigg se je 24. februarja v zveznem svetu odzval z govorom, ki ga je končal z vzklikom: »Do smrti rdeča-bela-rdeča! Avstrija!« (»Bis in den Tod Rot-Weiß-Rot! Österreich!«). Toda v Gradcu, kjer so nacisti na ulicah že prevladovali, so demonstranti zažgali avstrijsko zastavo. Nacisti so kvazirevolucionarno prevzemanje oblasti do 11. marca 1938 še stopnjevali – ob Štajerskem zlasti na Koroškem, kjer so »jamčili za kontinuiteto protislovenskega delovanja«. Že v prvih urah in dneh nacistične oblasti se je »velikega dela koroških Slovencev polotil globok preplah«.

Dr. Marija Jurić Pahor, avtorica knjige Med krukastim in kljukastim križem.

Vsenemška orientacija je bil aksiom

V knjig Med krukastim in kljukastim križem se je dr. Marija Jurić Pahor osredinila na temo zlasti narodnostno opredeljenih koroških Slovencev v času zgodnjega nacizma. Pojem »zgodnji nacizem« se okvirno nanaša na obdobje Hitlerjevega vzpona na oblast v Nemčiji (že 14. septembra 1930 je prišla nacistična stranka v parlament kot druga najmočnejša stranka) in vključuje čas Hitlerjeve ekspanzionistične politike od anšlusa do začetkov druge svetovne vojne in napada nacistične Nemčije na Jugoslavijo 6. aprila 1941.

Upoštevala je tudi obdobje po prvi svetovni vojni, saj se je prav leta 1918 okrepila težnja po priključitvi Avstrije k Nemčiji. Ime Nemška Avstrija (Deutsch-Österreich), ki ga je mlada republika sprejela 12. novembra 1918, je bil eden od izrazov te težnje. Vsenemška orientacija je bil aksiom, ki so mu bile takrat zavezane vse avstrijske politične stranke vključno s komunistično stranko.

Tudi krščanski socialci in socialdemokrati niso bili imuni pred nacističnim navalom

S Hitlerjevim prihodom na oblast v Nemčiji se je razpoloženje strank do »anšlusa« znatno spremenilo. Razlog je v tem, da je NSDAP, ki je bila do leta 1930 v Avstriji le nepomembna skupina na skrajni desni strani političnega spektra, že spomladi 1932 dosegla svoj preboj kot množična stranka. Veliko funkcionarjev in privržencev velikonemške misli se je priključilo nacistični stranki. Tudi krščanski socialci in socialdemokrati niso bili imuni pred nacističnim navalom, vendar so »paragraf o anšlusu« leta 1933 iz svojih strankarskih programov črtali.

Pristaši nacistov so bili delno celo slovenskega rodu

Tudi med koroškimi Slovenci so najkasneje od tega leta dalje svarila pred nacizmom sovpadala z ugotovitvami, kot je sledeča, ki je v tej knjigi deležna večje pozornosti: »Tudi pri nas jih /nacistov/ ne manjka. Javljajo se z mazanjem kljukastih križev, s trošenjem letakov protidržavne vsebine. Njihovi pristaši so delno celo slovenskega rodu /.../.« V (pod)poglavju Nacistični julijski puč, je avtorica to ugotovitev tudi podrobneje ponazorila in eksplicirala.

Dollfuß je vodil vojno na dveh frontah, proti socialdemokratom in proti nacistom

Izjemen porast nacističnih glasov je bil tudi povod, da je Dollfußova vlada prepovedala nadaljnje razpisovanje volitev. 19. maja 1933 pa je nacistično stranko prepovedala. Do skupnega protinacističnega odpora ni prišlo, ker je Dollfuß izključil parlament in vzpostavil avtoritarni režim. Dollfuß je vodil vojno zlasti na dveh frontah – proti socialdemokratom (in komunistom) in proti nacistom. Zavračal je pogajanja in ponudbe socialdemokratov za sodelovanje proti nacistom in si zadal kot glavni cilj, da spravi na kolena marksiste, da ne bi imeli več političnega vpliva in moči, kar mu je z zatrtjem februarske vstaje 1934 tudi uspelo. Boj proti nacizmu si je Engelbert Dollfuß zamišljal kot imitacijo močnejšega, da bi se tako pred njim zaščitil in znebil »socijev«. Hkrati si je prizadeval za »rekatolizacijo družbe«, ki jo je povzdignil v neposredni državni program.

»Še danes nas boli, da se takrat, marca 1938 ...«

»Leta 1933 se je političnemu katolicizmu v Avstriji zdelo, da je prišel čas za novo ofenzivo, za nov križarski pohod, za novo protireformacijo, ki jo je, kot nekoč, od zgoraj nadzorovala država.« Cerkev in katoliška vera naj bi pri udejanjanju Dollfußovega vladnega programa imeli ključno vlogo in avstrijski škofje so ta program 21. decembra 1933 v skupnem božičnem pastirskem pismu tudi podprli in menili, »da stoji Avstrija danes v središču svetovnega interesa kot vzor in primer krščanskega državnega reda«.

Ne glede na to pa so se avstrijski škofje tej dikciji ob anšlusu odrekli in ga s slovesno izjavo povsem odkrito pozdravili in tudi pozneje delovali med zadržano lojalnostjo in previdnim odporom. »Še danes nas boli,« bodo osemdeset let pozneje zapisali, »da se takrat, marca 1938, in v sedmih turobnih letih, ki so sledila, kristjani – tudi in zlasti škofje – niso odločneje zoperstavili moči sovraštva, nečlovečnosti in diktature«.

V prid Dollfußovega režima in Avstrije kot neodvisne »krščansko-nemške države«

Okrepljeno delovanje Cerkve v avtoritarni Avstriji ni bilo namenjeno le notranjecerkveni skupnosti, temveč celotni družbeni skupnosti. Cilj rekatolizacijskih prizadevanj je bil, prek države in njene birokracije doseči tudi vsakdan ljudi. Kot je ironično pripomnil Sigmund Freud: »Kajti tukaj živimo v ozračju strogega katolicizma.« Po Ernstu Hanischu je treba v tem dejstvu ali natančneje v Katoliški cerkvi kot zaveznici avtoritarnega režima videti določeno oviro pred popolno uveljavitvijo fašizma v Avstriji.

Leta 1933 je avstrijski episkopat odkrito opozoril vlado, »da obstajajo določene nevarnosti za udomačitev /Einbürgerung/ fašističnih idej po italijanskem vzoru. /.../ Fašizem kot ›uvoženi izdelek‹ za naše razmere ne pride v poštev.« V božičnem pastirskem pismu pa je istega leta v prid utrditve Dollfußovega režima in Avstrije kot neodvisne »krščansko-nemške države« obsodil tudi nacizem in z njim povezani radikalni rasni antisemitizem (ob hkratni legitimaciji tradicionalnih cerkvenih protijudovskih predsodkov), ekstremni narodnostni princip ter stremljenje po ustanovitvi nemške nacionalne Cerkve.

Prizadevanje Rudolfa Blümla in Vinka Zwittra

Avtorica je v knjigi izčrpno in na več mestih ogovorila in ponazorila, da sta si za rekatolizacijo koroških Slovencev vodilno, sistematično in v personalni uniji prizadevala Rudolf Blüml in Vinko Zwitter. Blüml je bil v avtoritarni »stanovski državi« zastopnik škofa in Cerkve v koroškem deželnem zboru in svetovalec deželnega glavarja za manjšinska vprašanja, obenem pa je bil (od leta 1927 dalje) vodja koroških slovenskih duhovnikov, medtem ko je imel Vinko Zwitter vodilno vlogo pri laikih in bil kot organizacijski tajnik Slovenske krščansko-socialne zveze za Koroško (leta 1934 preimenovane v Slovensko prosvetno zvezo) ter publicist in urednik (od leta 1936 tudi založnik in izdajatelj) Koroškega Slovenca ena osrednjih osebnosti slovenske manjšine na Koroškem. Obadva sta vodila in sooblikovala tudi slovensko Katoliško akcijo (KA), organizacijo za sodelovanje laikov v apostolskem delu Cerkve, ki je bila neposredno podrejena škofom in je zahtevala popolno predanost ne le cerkvenemu nauku, temveč tudi novemu avtoritarnemu režimu. Vsa katoliška društvena in organizacijska dejavnost naj bi bila zato povezana in poenotena v Katoliški akciji. In to po analogiji z Domovinsko fronto, ki se je kot ena in edina državna stranka opredeljevala kot povezovalna sila in v katero naj bi se, tako avstrijski episkopat, včlanjevali tudi pripadniki katoliških organizacij in društev in sploh vsi katoliki.

Nova država bo nemška in ne internacionalna

Koroški Slovenec je ustrezno težnji po uveljavitvi Dollfußovega režima in predvsem mlade radikalne katoliške politične struje okrog Blümla in Zwittra znotraj manjšinskega vodstva (pospešeno se je začela uveljavljati od leta 1930 dalje) marca 1934 zapisal: »Po stari poti ne gre več, /.../ Nove poti je treba.« Specifika te »nove poti« se je kazala tudi v tem, da je ob verskem začela poudarjati posebno (nesebično) »nemško poslanstvo« »stanovske Avstrije« in žigosati njene liberalne in socialistične prvine. Koroški Slovencec je temu ustrezno postuliral: Nove Avstrije ne gradi liberalizem vojnih let in ne socializem minulega desetletja /.../. Nova država bo nemška in ne internacionalna, ker je kancler in nemški ostali nositelji krščanskega socializma v državi. Vendar nemška tako, da bo priznavala tudi drugim narodom njihov narodni značaj in pravico narodne samobiti. Zakaj bi dvomili o iskrenosti kanclerjevih besed /.../ Dvignite glave! Proč s kratkovidno kritiko in morečim malodušjem! Strnite vrste /.../.

Duhovnik Vinko Poljanec, prva žrtev nacizma med koroškimi Slovenci

Duhovnik Vinko Poljanec, ki velja za prvo žrtev nacizma med koroškimi Slovenci, je bil nedvomno tudi žrtev tovrstnih pogledov, kar je avtorica v tej knjigi kar se da skrbno in podrobno eksplicirala. Njena predpostavka je, da tako kot deželni poslanec Franc Petek (1923–1934) tudi Poljanec (deželni poslanec med letoma 1921–1927, od leta 1927 predsednik Slovenske krščansko-socialne in od leta 1934 do 1937 Slovenske prosvetne zveze) ni soglašal z režimsko in »Blümlovo ordinariatsko linijo« in videl »možnost reševanja manjšinskega vprašanja samo na demokratični podlagi, ne pa na kakršni koli fašistično avtoritativni«. Prikazala je, da je Poljanec postal predsednik Slovenske krščansko-socialne zveze leta 1927, to je prav v letu, ko mu je škofijski ordinariat kandidaturo v državni in posledično tudi deželni zbor prepovedal in »poskusno« dovolil kandidaturo bolj prilagodljivemu slovenskemu župniku Janezu Starcu (deželni svetnik je bil med letoma 1927–1933, nakar ga je do leta 1934 nasledil »laik« Janko Ogris), medtem ko je kandidaturo brezpogojno omogočil vodilnemu, izrazito nemškonacionalno usmerjenemu kandidatu Krščanske socialne stranke na Koroškem monsignorju Michaelu Paulitschu. Leta 1927 so v vodstvo Slovenske krščansko-socialne zveze izvolili tudi Milko Hartman, ki ji je avtorica knjige (ob drugih, danes komajda še znanih, narodnostno aktivnih ženskah) prav tako posvetila večjo pozornost.

Vinka Poljanca je leta 1937 nasledil Joško Tischler

Izvolitev Poljanca (a denimo tudi Milke Hartman) na predsedniški oziroma ožji vodstveni položaj Krščansko-socialne zveze daje prej kot na »stališča od zgoraj« misliti na solidarno podporo »od spodaj«. Na to napeljuje tudi podatek, da je bil

tudi Joško Tischler, ki je leta 1937 nasledil Poljanca kot predsednika Slovenske prosvetne zveze, na to funkcijo imenovan z določeno koncesijo, ki ni ustrezala zahtevam »od zgoraj«, temveč »dejanskemu razpoloženju ljudi na podeželju, ki absolutne spojitve z VF niso hoteli«. Na to je napeljeval tudi zgodovinar Avguštin Malle, ko je zapisal, da je Blüml med laiki »očitno zaupal le Vinku Zwittru in puščal ob strani Joška Tischlerja«, ob njem pa denimo tudi deželnega svetnika Janka Ogrisa.

Konec v: Marija Jurić Pahor, Med krukastim in kljukastim križem, Avstrija, Nemčija, nacizem, Mohorjeva Celovec [2]