Dr. Joško Tischler je bil vodilna in ključna osebnost Slovencev na Koroškem v zelo zahtevnih časih prve avstrijske republike in tretjega rajha, med drugim je deloval kot predsednik Slovenske prosvetne zveze, dokler ga ni nacistični režim iz narodnopolitičnih razlogov kot gimnazijskega profesorja kazensko premestil s Koroškega na Predarlsko. Po osvoboditvi se je ponovno aktivno vključil v politično življenje, bil je predsednik Osvobodilne fronte za Slovensko Koroško, član provizorične koroške deželne vlade, ustanovitelj in predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev. Bil je tudi odličen pedagog. Na področju izobraževanja se je zapisal v zgodovino koroških Slovencev kot glavni avtor odredbe o obveznem dvojezičnem šolstvu na narodnostno mešanem ozemlju Koroške (sprejete leta 1945) in kot »oče Slovenske gimnazije«, s čimer si je pridobil velike zasluge v prizadevanjih za emancipacijo slovenske manjšine na Koroškem. Kljub jasni svetovnonazorski opredeljenosti je bil tudi v času najhujšega ideološko pogojenega razhajanja za ogromno večino koroških Slovencev verodostojen človek integracije in sodelovanja. Zanj je bila značilna lojalnost do države, v političnem delovanju pa so ga odlikovali pogum, vztrajnost in nesebičen idealizem.
Dr. Teodor Domej

Dr. Andrej Rahten se je tokrat lotil biografije dr. Joška Tischlerja, ene izmed osrednjih osebnosti koroških Slovencev 20. stoletja. Ob njegovem življenju nas popelje tudi skozi preizkušnje, katastrofe, krize in uspehe koroških Slovencev, ki jih je po letu 1920 začrtana meja ločila od matičnega naroda na drugi strani Karavank. Obe zgodbi, Tischlerjeva in zgodba koroških Slovencev, sta – kot nam prepričljivo pokaže Rahten – neločljivi. Tischler je živel in se za pravice koroških Slovencev boril v spreminjajočih se državnih okvirih, menjajočih se režimih in ob sodelovanju, zaničevanju ali zatiranju nosilcev različnih ideologij. Vse do konca je užival podporo somišljenikov in spoštovanje drugače mislečih, ker je pokazal nenavadno visoko mero strpnosti, potrpežljivosti, pa tudi prepričanja, da je treba, ne glede na okoliščine in občasno na videz nepremostljive ovire, z nasprotno stranjo voditi dialog. Kot politik in sogovornik je iskal poti do kompromisnih rešitev, a zanje ni bil pripravljen žrtvovati svojih temeljnih izhodišč. Bralec knjige spoznava Tischlerja kot močno osebnost s stališči in vrednotami, ki niso na prodaj za pritlehne cilje, kot nasprotnika ekstremizmov in kot človeka dialoga, ki išče rešitve tudi v navidezno brezizhodnih situacijah. Torej kot osebnost, ki jo v današnji politiki stežka najdemo.
Dr. Aleš Gabrič