Vsak človek nekaj »prinese s seboj«, oblikuje pa ga tudi okolje – prav primarno mu da pomemben pečat. Iz kakšne družine izhajate, kakšno popotnico ste prejeli doma?

Prihajam iz gorske kmečke družine v Podnu/Bodental v mestni občini Borovlje/Ferlach na avstrijskem Koroškem. Imam šest bratov in eno sestro. Kot drugi najstarejši otrok sem morala že od malih nog prevzemati različna družinska opravila. V otroških letih sem se soočala s starimi kmečkimi deli, kot so oranje, spravljanje sena in hlodov z voli oz. s konjem, setev, žetev s srpom, peka kruha v črni kuhinji idr. V mojih predšolskih letih nismo imeli niti elektrike niti telefona. V družini smo govorili slovensko v našem rožanskem narečju, nemško še nismo znali. Vedno smo morali pomagati pri delu, živeli smo skromno. Mojo poklicno pot je nedvomno oblikoval domači kmečki svet. Zelo sem hvaležna našim staršem, ki so mi omogočili obisk Slovenske gimnazije v Celovcu in študij na Univerzi v Gradcu.

Tischlerjeve zasluge za dvojezično šolstvo in ustanovitev Slovenske gimnazije, pa tudi na političnem in kulturnem področju so neprecenljive in osrednjega pomena za našo narodno skupnost na Koroškem.

Kaj vas je vodilo pri izbiri kar treh študijskih smeri?

Študij slavistike, etnologije in prevajalstva na Univerzi v Gradcu prvotno ni bil načrtovan. Moja favorita sta bila angleščina in glasba pedagoške usmeritve. Iz družinskih razlogov sem morala opustiti idejo študija angleščine, zaradi težav z glasilkami pa sem morala po enem letu opustiti še študij glasbe. 

47. Tischlerjeva nagrajenka dr. Herta Maurer-Lausegger s pevci iz Ziljske doline. FOTO: Vincenc Gotthardt

Študijska kolegica mi je priporočila, naj namesto angleščine izberem slovenščino. Tako sem prišla do študija slovenistike. Namesto glasbe sem želela študirati etnomuzikologijo, a ker tega programa v Gradcu ni bilo, sem se odločila za etnologijo, ki pa je ni bilo mogoče študirati kot pedagoški predmet. Zato sem morala slovenistiko zamenjati s študijem slavistike. 

Mladi dvojezični ljudje bi se morali bolj zavedati svoje skupne odgovornosti za ohranjanje slovenščine v cerkvenem življenju na južnem Koroškem.

Tretjo smer, študij prevajalstva, sem si izbrala na posebno željo profesorja, ki je bil pristojen za slovenistiko. Pridobil je nas, študente, da smo vpisali prevajalstvo, da so lahko na graški univerzi uvedli študij prevajalstva iz slovenščine.

Kako ste se odločili, da svoje raziskovalno delo posvetite narečjem in kulturni dediščini?

V začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja je Inštitut za slavistiko Univerze v Gradcu pripravljal raziskovalni projekt o slovenskih narečjih na Koroškem. Med semestrskimi počitnicami me je profesor poslal na Koroško, kjer sem začela dokumentirati rožansko narečje. 

Na slovesnosti ob podelitvi nagrade z družino in mag. Martino Piko-Rustia s Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik. FOTO: Vincenc Gotthardt

Profesor etnologije se je zanimal za snovno kulturno dediščino Koroške, zato sem v okviru njegovih seminarjev začela raziskovati mline in kmečko arhitekturo. Ti dve področji sta se združili v moji doktorski disertaciji o mlinarski terminologiji v slovenskih narečjih na Koroškem in me odtlej spremljata vse življenje.

Študij slovenistike je nepogrešljiv temelj za dobrobit slovenske narodne skupnosti na Koroškem.

Pri tem delu ste uvedli pomembne novosti, saj vas je že na začetku kariere pritegnilo v svet filma kot metode avdiovizualnega dokumentiranja. V čem vidite njegove prednosti in na kakšen sprejem je naletel pri ljudeh?

Srečno naključje je bilo, da sva leta 1993 v Slovenjem Plajberku/Windisch Bleiberg in Podnu/Bodental z našim nekdanjim učiteljem Kristijanom Zeichnom z amatersko filmsko kamero posnela prve domačine, ki so nam pripovedovali o svojem življenju. Takrat so se uporabljali v glavnem fotoaparati, ne pa filmske kamere. Presenečena sem bila, da so bili ljudje pripravljeni govoriti pred filmsko kamero. 

Na slovesnosti ob prejemu Tischlerjeve nagrade s snemalcem Ivanom Klaričem. FOTO: Vincenc Gotthardt

Na Univerzi v Celovcu, kjer sem od leta 1984 delovala na Inštitutu za slavistiko, sem leta 1994 začela sodelovati s takratnim Inštitutom za medijsko komunikacijo. Porodil se je moj dolgoročni, interdsciplinarni filmski projekt »Dokumentacija stare ljudske kulture v narečju«, ki sem ga leta 2000 preimenovala v »Avdiovizualna dialektologija – Dokumentacija stare ljudske kulture«. V letih od 1994 do 1996 so nastale moje prve filmske dokumentacije o rožanskem narečju in koroški nemščini. Od leta 1998 redno sodelujem s profesionalnim filmskim podjetjem Artis Filmproduktions-GmbH iz Celovca. V prvih letih avdiovizualnega dokumentiranja, ko je bilo vzdušje glede dvojezičnosti napeto, smo imeli nekaj težav z zadržanostjo govorcev, pozneje pa ne več.

Vsa leta svoje dejavnosti na slavističnem inštitutu sem se zavedala velike odgovornosti za kvalitetno delo na najvišji ravni.

Imela sem priložnost sodelovati v več profesionalnih filmskih produkcijah (v dokumentarnih in celovečernih filmih) in v timu prevzeti različne naloge. S temi izkušnjami sem pridobila poglobljeno znanje o filmski stroki; sicer se ne bi bila lotila avdiovizualnega snemanja narečij in produkcije filmov.

Dr. Herta Maurer-Lausegger. FOTO: Vincenc Gotthardt

Katero srečanje ali spomin bi posebej izpostavili?

Veliko lepih spominov imam na simpozije in kongrese doma in v tujini. Posebej so me prevzele strokovne razprave o avdiovizualni dialektologiji na simpoziju 2004 v Tokiu na Japonskem. Naš metodološki pristop dokumentacije narečja in kulture je posebej navdušil profesorja iz Afrike, ki je v razpravi izjavil, da bi bilo treba po našem vzorcu dokumentirati tudi govore avtohtonih jezikovnih manjšin v Afriki. Nato se je oglasil japonski profesor, raziskovalec jezika avstralskih staroselcev, ki ga je navdušil naš metodološki pristop. Vprašal me je, ali bi ga želela spremljati v Avstralijo, da bi tudi na tamkajšnjem terenu napravili filmsko narečno dokumentacijo. Bil je presenečen, kako naravno učinkujejo govorci v naših filmih. Vse to me je pozitivno presenetilo.

Z državno sekretarko na Uradu Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu Vesno Humar in predsednikom Narodnega sveta koroških Slovencev dr. Zdravkom Inzkom. FOTO: Vincenc Gotthardt

Že kmalu po zaključenem študiju leta 1980 ste začeli tudi kariero univerzitetne predavateljice – od asistentke do profesorice in predstojnice …

Spomladi leta 1984 me je moje raziskovanje slovenskih narečij na Koroškem v Avstriji potegnilo v akademski svet. Na razpis delovnega mesta za slovansko jezikoslovje na Inštitutu za slavistiko Univerze v Celovcu se od ostalih 43 kandidatov in kandidatk nihče ni ukvarjal s slovenskimi narečji na Koroškem. Tako me je življenjska usoda vodila na univerzo. Iskreno povedano, tega nisem pričakovala. Skozi vsa leta svoje dejavnosti na slavističnem inštitutu sem se zavedala velike odgovornosti za kvalitetno delo na najvišji ravni. Študij slovenistike je nepogrešljiv temelj za dobrobit slovenske narodne skupnosti na Koroškem.

Slovesnost v Tischlerjevi dvorani je glasbeno obogatil nastop Moškega pevskega zbora iz Slovenjega Plajberka. FOTO: Vincenc Gotthardt

Po končanem študiju na Univerzi v Gradcu sem bila v letih 1981–1983 strokovna sodelavka v raziskovalnem projektu graške slavistike Inventarizacija slovenskega ljudskega jezika na Koroškem, kjer sem bila zadolžena predvsem za terensko delo na južnem Koroškem. Ker v projektu ni bilo dovolj sredstev za kritje stroškov, se je moja projektna dejavnost končala. Na srečo je Krščanska kulturna zveza v Celovcu ustanovila poseben etnološki oddelek, kjer sem lahko leto dni z magnetofonom dokumentirala koroška slovenska narečja, ljudske pesmi in ljudsko kulturo. Na podlagi graškega projekta sem izdelala vprašalnike za terensko delo in fototeko za dokumentiranje starih fotografij. Hitro se mi je odprla nova poklicna pot, kariera na univerzi. Od 1. marca 1984 do 30. septembra 2019 sem bil asistentka, od leta 1995 pa asistenčna profesorica za slovansko jezikoslovje in kulturne vede na Inštitutu za slavistiko Univerze v Celovcu. Raziskovanje in dokumentacija slovenskih narečij na Koroškem sta postala težišči mojega dela.

V otroških letih sem se soočala s starimi kmečkimi deli, kot so oranje, spravljanje sena in hlodov z voli oz. s konjem, setev, žetev s srpom, peka kruha v črni kuhinji …

Predavate pa ne le slovenskim in avstrijskim slušateljem v Celovcu, ampak po vsem svetu. V čem so téme vašega raziskovanja univerzalno zanimive?

Kombinacija dialektologije in etnologije ter vključitev interdisciplinarnega pogleda na raziskovalni predmet z uporabo sodobne komunikacijske tehnike je zahtevna. Takšno delo zahteva obsežno praktično in teoretsko znanje. Univerzalno zanimive so predvsem teme naših filmskih dokumentacij, ki beležijo snovno in nesnovno dediščino iz časa pred tehnologizacijo. Na primer peka kruha v črni kuhinji, mletje žitaric v kmečkem mlinu na vodni pogon, obdelava in predenje volne na kolovratu, staro kmečko orodje, tradicionalni običaji, pripovedi iz ljudskega izročila idr. Ni naključje, da so me filmi popeljali po strokovnih simpozijih in kongresih po svetu. 

Nagrajenko in njeno delo je predstavila mag. Martina Piko-Rustia. FOTO: Vincenc Gotthardt

Začelo se je tako: Univerzitetna profesorica iz Tokia, ki je dolga leta preučevala kulturo kruha v Lesni dolini/Lesachtal na Koroškem in na Južnem Tirolskem, je v vseavstrijskem katalogu ScienceWeek @ Austria 2000 odkrila moj narečni film o peki kruha. Obiskala me je na Univerzi v Celovcu in me leta 2000 povabila, da bi v Tokiu predavala in predvajala filme. Leta 2001 sem sledila njenemu povabilu na Japonsko, kjer sem imela več nastopov s predavanji in filmskimi predstavitvami, med drugim tudi v znanem muzeju zgodovine Edo-Tokyo-Museum in na Slovenski ambasadi v Tokiu, kjer sem bila prijazno sprejeta.

Zahvala nagrajenke ob koncu slovesnosti. FOTO: Vincenc Gotthardt

Za svoje delo ste prejeli številne nagrade – za življenjsko delo zdaj tudi Tischlerjevo nagrado, ki jo podeljujeta Narodni svet koroških Slovencev in Krščanska kulturna zveza. Kaj vam pomeni?

Ugledna Tischlerjeva nagrada mi pomeni izjemno veliko. Vidim jo v eni vrsti s počastitveno nagrado za ljudsko kulturo Dežele Koroške 2023 in priznanjem Zveze društev Slavistično društvo Slovenije 2023. Obe priznanji, pa tudi Kugyjevo nagrado skupnosti koroških Slovenk in Slovencev iz leta 2012 in nekaj drugih priznanj, ki sem jih že prejela, vidim kot nagrado, ki ne gre le meni, ampak tudi vsem tistim ljudem, brez katerih ne bi bilo mojih filmov in dokumentacij. Posebej se moram zahvaliti filmskima strokovnjakoma Ivanu Klariču in Foltiju Čertovu ter sodelavcem iz podjetja ARTIS v Celovcu. Od leta 1998 smo v rednem sodelovanju razvili različne metode avdiovizualne dokumentacije narečij, ki so našle posnemalce doma in v tujini.

V družini smo govorili slovensko v našem rožanskem narečju, nemško še nismo znali.

Dr. Joško Tischler je bil vaš profesor – kako se ga spominjate?

Našega ravnatelja in profesorja na Slovenski gimnaziji, dr. Joška Tischlerja, imam v dobrem spominu. Za nas dijakinje in dijake je bil zgled in ugledna osebnost. Njegove zasluge za dvojezično šolstvo in ustanovitev Slovenske gimnazije, pa tudi na političnem in kulturnem področju so neprecenljive in osrednjega pomena za našo narodno skupnost na Koroškem.

Nagrajenki je čestital tudi krški škof dr. Jože Marketz. FOTO: Vincenc Gotthardt

V čem pa vidite pomen Cerkve za narodno skupnost?

Cerkev, ki je bila stoletja ključna opora, spodbujevalka in ohranjevalka slovenščine na južnem Koroškem, se danes sooča z velikimi izzivi. Primanjkuje slovenskogovorečih duhovnikov, število dvojezičnih župljanov v mnogih krajih hitro upada, medtem ko število nemško govorečih župljanov narašča. Zaskrbljujoče je, da je cerkveno življenje – razen ob večjih praznikih in posebnih dogodkih – pogosto omejeno predvsem na starejše ljudi. Cerkev se mora prilagajati potrebam časa in si na vso moč prizadevati za ohranjanje slovenskega jezika, kjer koli je to mogoče. V mnogih župnijah je slovenščino že nadomestila nemščina. Mladi dvojezični ljudje bi se morali bolj zavedati svoje skupne odgovornosti za ohranjanje slovenščine v cerkvenem življenju na južnem Koroškem.