Razstava, ki je nastala ob 45. obletnici Tischlerjeve smrti (leta 2024) in na predvečer 50. obletnice selitve Slovenske gimnazije v nove prostore, je bila koncipirana v sodelovanju Zgo­dovinskega inštituta Milka Kosa Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani in Mohorjeve družbe v Celovcu. Temelji predvsem na ar­hivskem gradivu družine Tischler, ki ga je raziskovalcem dala na razpolago njegova vnukinja Marica Hartmann.

Razstava na desetih panelih predstavlja Tischlerjeva mladostna leta in šolanje, vodenje Slovenske prosvetne zveze, medvojno internacijo v Bregenzu in konec nacističnega režima, povojni optimizem in politično stvarnost, ignoranco velesil in nacionalistične pritiske, ustanovitev Narodnega sveta koroških Slovencev in Slovenske gimnazije, razočaranja v drugi republiki in zadnjo vrnitev v politiko.

Razstava na desetih panelih predstavlja Tischlerjevo življenjsko pot. FOTO: Jože Potrpin

V imenu kuratorskega odbora je imela pozdravni govor predstojnica Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU dr. Petra Svoljšak. Poudarila je Tischlerjevo vlogo pri izjemnem oblikovanju preteklosti in vpliv tudi na sedanjo slovensko skupnost na Koroškem, učinkovito sodelovanje deležnikov pri nastanku razstave, širši projekt, ki zajema izdelavo biografije Joška Tischlerja, digitalizacijo arhiva, ki bo sčasoma dostopen na spletu ter postal središče, križišče srečevanja strokovne in druge javnosti.

Pozdravni nagovor dr. Petre Svoljšak. FOTO: Jože Potrpin

Razstavo je odprl župan Mestne občine Celje Matija Kovač. Med navzočimi so bili tudi gostje s Koroške, med njimi donedavni ravnatelj Mohorjeve založbe Celovec Franc Kelih in član kuratorskega odbora Franc Tomažič.

Razstavo je odprl župan Mestne občine Celje Matija Kovač. FOTO: Jože Potrpin

Po odprtju je sledil pogovor z avtorjem razstave – tudi lansko leto pri Mohorjevi Celovec izdane knjige Tischler. Življenjska pot vodilnega politika in šolnika koroških Slovencev – zgodovinarjem in raziskovalcem Tischlerjeve družinske dediščine dr. Andrejem Rahtenom, ki je obenem praznoval svoj rojstni dan: z njim se je o življenju in delu dr. Tischlerja pogovarjal direktor MnZC dr. Tonček Kregar.

Z avtorjem razstave dr. Andrejem Rahtenom se je pogovarjal direktor MnZC dr. Tonček Kregar. FOTO: Jože Potrpin

Politik in šolnik dr. Joško Tischler (1902–1979) je s svojim dolgoletnim delovanjem v času avstrijske stanovske države, nemškega rajha ter prvih desetletij druge republike močno zaznamoval koroško družbeno dogajanje. Tischler je v svoji bo­gati poklicni karieri kot učitelj matematike in fizike poučeval v Celovcu, štajerskem Furstenfeldu, Beljaku, med drugo svetovno vojno pa v Bregenzu. Že v drugi polovici tridesetih let 20. stoletja je pustil pomemben pečat v družbenem delovanju koroških Slovencev, od leta 1937 je bil namreč predsednik Slovenske prosvetne zveze. 

Joško Tischler je bil leta 1949 med ustanovitelji Narodnega sveta koroških Slovencev, ki ga je kot predsednik vodil do leta 1960, nato pa še v letih 1972–1976.

Leta 1949 je bil med ustanovitelji Narodnega sveta koroških Slovencev, ki ga je kot predsednik vodil do leta 1960, nato pa še v letih 1972–1976. Velja za »očeta Slovenske gimnazije«, od leta 1957 do leta 1967 je bil namreč njen ustanovni ravnatelj. Njegov zgodovinski pomen potrjujejo tudi Tischlerjeva nagrada, ki jo podeljujejo zaslužnim posameznikom, ulica z njegovim imenom v Celovcu ter trajen vpliv na slovensko narodno skupnost na avstrijskem Koroškem.

Po besedah dr. Rahtena je bil čas po razpadu monarhije in čas po plebiscitu za slovenske narodnjake in manjšino na Koroškem depresiven, težak in izjemno zahteven. Tischler in še nekateri iz tega kroga so si zadali kot glavni cilj svojega delovanja, da se, ko doštudirajo, posvetijo življenju v narodni skupnosti. Nadaljeval je tam, kjer je Janko Brejc končal s koncem prve svetovne vojne, ko se je umaknil v Ljubljano. Poskušal je obnoviti krščansko-demokratsko bistvo slovenskega narodnega gibanja na Koroškem in se seveda tudi takoj vključil v te obstoječe slovenske inštitucije. Pridobil je moralno avtoriteto, da se je lahko izkazoval tudi v času nacističnega režima kot osebnost, ki so jo morali vsi spoštovati. To je bil razlog, da po vojni postane tudi predsednik Osvobodilne fronte na Koroškem.

»Ko so iskali šefa, so hitro ugotovili, da ne more biti nekdo iz komunističnega jedra, graditi politiko po vojni je potrebno za celotno prebivalstvo. In če je kdo imel še vedno avtoriteto, je to bil to Tischler. On, ki je tudi obratno razmišljal, čeprav je bil krščanski demokrat po srcu, je razumel, zdaj moramo v Slovenci skupaj delovati, moramo biti v enotni.« Ampak ta povojna slovenska enotnost se je relativno hitro končala. Pride do neke vrste ponovne delitve duhov in leta 1949 je Tischler tudi ustanovni predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev, torej politične stranke, ki pravzaprav izhaja iz temelja predvojne avstrijske oziroma slovensko-koroške krščanske demokracije v državi. Sicer ni imel nekih predsodkov, sodeloval je z eno in drugo stranjo, socialističnimi oblastmi in politično emigracijo. »Uspelo mu je ohraniti krščansko demokratski profil in to so spoštovali tudi v Beogradu. Ker so vedeli, da ni samo krščanski demokrat v svojem nazoru, ampak je lider in to več desetletni Slovenske Koroške skupnosti, ki nima nikogar, ki bi se lahko po zaslugah kakorkoli z njim premerjal… Torej, imate politika, ki je na prvo mesto postavil narodni postulat, in seveda uspel nekako koroške Slovenke in Slovence v tistih najtežjih časih vendarle mobilizirati v tem, da se ohrani to zavest. Ne samo, da se ohrani, menim, da je Tischler s slovensko gimnazijo ustvaril valilnico slovenske politične elite na Koroškem. To je nekaj, kar se ne da izmeriti. To je nekaj, kar presega generacije. Iz te gimnazije imate toliko in toliko učiteljev, umetnikov, intelektualcev, pisateljev in tako naprej. To pove vse, to je njegova dediščina.«

Razstava bo na ogled do 19. marca letos. FOTO: Jože Potrpin

Razstava, ki pomeni pomemben prispevek k poznavanju širše narodne zgodovine, bo na ogled do 19. marca 2026.