Nagovor nadškofa Zoreta na Brezjah

Dokler bomo spreminjali svet, ki je tam daleč, nekje zunaj, toliko časa se ne bo nikjer nič spremenilo. Dokler bomo govorili samo o tem, kakšen je naš sosed, bodo zidovi med nami z vsako besedo postali nekoliko višji.

Usmiljeni pogled se mora najprej obrniti vase. Namesto govorjenja o tem, kaj vse bi morali storiti drugi, se mora vsak človek, ki resnično želi spremeniti ta svet, najprej vprašati, kaj je pripravljen narediti sam. Ne, kaj lahko naredi sam. Sam pri sebi mora ugotoviti, kaj je pripravljen narediti sam. Kaj je pripravljen narediti za večje spoštovanje do stvarstva in kaj je pripravljen narediti za večje spoštovanje do človeka.

Marija se v življenju namreč ni spraševala, kaj bi lahko ali kaj bi morali storiti drugi. Kako bi morali drugi izpolniti Božjo voljo. Kako bi morali drugi uresničevati svoje poslanstvo. Ne. Ona je sebe in vse svoje življenje v neizmernem zaupanju izročila Bogu in njegovi besedi. Njeno življenje je tako postalo čudovito rodovitno.

Nagovor nadškofa Cvikla na Ptujski Gori

V jubilejnem svetem letu usmiljenja nas Marija še posebej vabi, da se podamo na pot vere, k njenemu Sinu, da bi začutili in dojeli, kaj je Bog za nas storil in kako se je za nas zavzel, da bi nas iztrgal iz neštetih ujetosti, v katere smo se zapletli in nas popeljal na pot svobode. On ponuja vsakemu od nas roko in nas vabi, »da postanemo njegovi prijatelji«. Človek je v svojem bistvu iskalec Resnice, ali si to prizna, ali ne, vedno išče odgovore na nešteta vprašanja svojega bivanja in želi biti srečen. Srečni pa smo lahko šele takrat, ko začutim, da smo sprejeti, da smo ljubljeni. Cilj svetega leta je prav v tem, da bi vsak od nas doživel in začutil, da me Bog ljubi in sprejema, in to kljub moji nevrednosti, grešnosti in slabotni veri. Božja logika je drugačna od naše. Ljudje težko odpustimo in izrečemo besedo »oprosti«. Bog pa nas vabi, čaka, sprejema, da bi nam odpustil in nas oblekel s svojim usmiljenjem, da bi bili tudi mi po Božjem zgledu sposobni vstopiti v logiko odpuščanja.

Nagovor škofa Štumpfa v Turnišču

Marijino Vnebovzetje pomeni dan Marijine smrti. Vendar Marijina smrt ni žalostna smrt, ampak je veličastna smrt. Bog je Marijo ob njeni smrti vzel k sebi z dušo in telesom. V vzhodnih Cerkvah zato današnji praznik obhajajo kot praznik Marijinega zaspanja. Marijino telo ni prepuščeno trohnobi v grobu, temveč ga je Bog poveličal v nebesih. Marija torej v nebesih resnično živi z dušo in s telesom. Praznik Marijinega Vnebovzetja ali praznik Marijinega zaspanja je zato veličastni praznik za Cerkev, ki še potuje na zemlji in za Cerkev svetih, ki je že poveličana v nebesih. Poleg Kristusa je samo še Marija v nebesih poveličana tudi s telesom. Po smrti vsak človek doživi poveličanje duše v nebesih ali pa obsodbo duše v pogubljenje. Ob drugem Kristusovem prihodu bo to doživelo tudi telo vsakega človeka. Praznik Marijinega Vnebovzetja je zato za vse nas praznik velikega upanja in molitve, da bi z Marijino pomočjo tudi mi doživeli poveličanje naše duše in našega telesa v nebesih.

Nagovor škofa Piriha v Logu pri Vipavi

Marija je mati usmiljenja, ker nam je vedno blizu in nam pomaga. Ona je mati usmiljenja, ker nenehno moli in prosi za nas. Ona je mati usmiljenja, ker nam jo je Jezus na križu izročil za svojo mater: Sin, glej tvoja mati. Marija je mati usmiljenja, ker nam pomaga ne le v naših različnih zadevah, temveč tudi v stalnem spreobračanju v spremenjene, drugačne, spreobrnjene in prenovljene ljudi in kristjane.

Imenovati Marijo kot mater usmiljenja je popolnoma upravičeno, saj to izhaja iz Svetega pisma.

Marijo kot mater usmiljenja so zgodovinarji začeli imenovati na začetku 2. tisočletja, cerkveni učitelji pa že poprej.

V svetem letu Božjega usmiljenja bomo v podobi loške matere Božje in v vsaki drugi podobi gledali predvsem mater usmiljenja. Marija je spočela, rodila in vzgojila tistega, ki se je človeškega rodu usmilil tako, da ga je s svojo smrtjo na križu odrešil.
Marija Vnebovzeta nam pridobiva potrebne milosti in kot usmiljena mati vedno prosi za Božje ljudstvo, dokler tudi za nas ne pride Gospodov dan (prim. 2 Pt 3, 10).

Nagovor škofa Lipovška v Petrovčah



Danes, na slovesni paznik Marijinega Vnebovzetja, se ne želimo vrteti le v teminah tega sveta, ampak prižigati luči. In ta luč je, smo že rekli, Jezus Kristus, ta luč je Božja Mati Marija. Ta luč ste vi, dragi Marijini častilci, ta luč ste vi, dragi in spoštovani zakonci in starši, očetje in matere, možje in žene, ki ste odkrili zaklad in vrednoto lepega, urejenega domačega, z zakramentom sv. zakona in z vašo molitvijo posvečenega družinskega življenja. Ta luč ste vi, spoštovani starši, ki sprejemate in vzgajate otroke, ki ste kljub vsem nasprotnim trendom in tokovom odkrili zaklad, bogastvo in vrednoto večjega števila otrok, ta luč ste vi, spoštovani stari starši, dedki in babice, ki, če je treba, znate potrpeti, razumeti in predvsem pomagati otrokom, vnukom in pravnukom pri vzgoji in premagovanju vseh mogočih ovir in težav na poti življenja. Ta luč ste mladi, ki stopate življenju naproti in ste izpostavljeni mnogim negativnim vplivom okolja ter pritiskom brezverske in uživaške kulture. Vi ste luč in upanje, če znate izbirati in, če je potrebno, tudi plavati proti toku, ko gre za temeljne vrednote življenja, še posebej za vašo pripravo in zorenje za življenjsko poslanstvo, za poklic, ki ga boste opravljali.

Nagovor škofa Bizjaka v Strunjanu

Tudi današnja slavljenka Devica Marija je do svojega poveličanja hodila po poti usmiljenja. Poleg njene hvalnice, ki jo je že kmalu po izvolitvi za svoje poveličanje vnaprej zapela Gospodu, je vsem dobro znana tudi naša ljudska pesem 'Marija sedem bridkosti,' ki v celoti razodeva, koliko usmiljenja in odpuščanja je bilo potrebno, da je izvoljenka Gospodova prišla do napovedanega poveličanja: »Marija sedem bridkosti, velike tvoje so skrbi. Za prvo bol se dvigne meč, jo rani Simeon preveč. Za drugo bol čez dol in breg že s Sinom mora v nočni beg. Za tretjo bol se Jezus tvoj za tri dni skrije pred teboj. Četrta bol: ti za slovo podal je žalostno roko. Za peto bol se srečata in žalost si povečata. Za šesto bol: na križ razpet umira Sin za grešni svet. Za sedmo bol čez grob ihti Marija sedem bridkosti.« Marija je Mati usmiljenja, ker je Mati bridkosti! Marija je Mati poveličanja, ker je Mati odpuščanja! Kraljica Vnebovzeta – prosi za nas.

Nagovor škofa Glavana na Zaplazu



Marija je bila brez madeža izvirnega greha spočeta. Ker je bila obvarovana izvirnega greha in s tem tudi posledic trohljivosti, ni mogla ostati v stanju smrti do konca sveta. Njena popolna svetost od prvega trenutka njenega bivanja je zahtevala, da je bila z dušo in telesom vzeta v nebeško slavo.

Marija je gledala svojega sina na križu v največjem ponižanju in trpljenju. Njeno srce je presunil meč bolečin, kot je napovedal starček Simeon, zato je bilo primerno, da gleda zdaj Sina povišanega in sedečega na Očetovi desnici.

Skrivnost Marijinega poveličanja pa nam daje razumeti načrt Božje previdnosti tudi glede na končno srečo izvoljenih. Razodeva tudi dostojanstvo človeškega telesa, ki je od Boga poklicano orodje svetosti. Ob zrenju Marije vnebovzete odkrivamo vrednost lastnega telesa, ki je po božjem načrtu namenjeno vstajenju in poveličanju ob koncu časov.

Foto: Tatjana Splichal, Jože Potrpin