Vinko Kržišnik se je rodil leta 1908 pri Brezarju na Selu pri Žireh. V Kraljevini Jugoslaviji je odslužil vojaški rok. Kako je preživljal drugo svetovno vojno in čas po njej, je kasneje, ko se je ustalil v Kanadi, opisal v svojih spominih. Zapisal je življenjepis svojega begunstva in ga izročil prijatelju Matiji Sedeju, Petrčevemu z Vrha Svetih Treh Kraljev, ki tudi živi v Kanadi. Njegov rokopis je Matija jeseni 2023 izročil Mariji Treven z željo, da ga dobijo v roke in preberejo njegovi sorodniki in prijatelji. Zaradi lažje razumljivosti je rokopis ponekod nekoliko dodelan.

Življenjepis mojega begunstva 

Victoriaville, Kanada, 18. 6. 1948. Leta 1943, v noči na 11. junij, so me odgnali partizani. Odgnal me je bratranec. Bil sem med prvimi mobiliziranimi. Z drugimi so nas odgnali v Žirovski Vrh, od tam pa v Zalo. Pri njih sem ostal do 21. junija. Ob treh popoldne tega dne pa nas je osem pobegnilo. Razdelili smo se v dve skupini, v prvo pet, v drugo trije. Po enournem begu je druga skupina že naletela na nemško stražo. Enega so ujeli, druga dva sta splezala na zaraščeno smreko. Ujetega so zaprli v Žireh v občinskem domu, ponoči pa so ga partizani že osvobodili ter odgnali nazaj med svoje tovariše. Še danes je med živimi z lepo pokojnino (1980). Druga dva pa sta se srečno rešila na italijansko stran.

Partizani niso upali streljati za nami, da s streli ne bi izdali sebe

Za našo skupino se je takoj spustila partizanska straža v upanju, da nas bodo prehiteli na nevarnem prehodu, a jim ni uspelo. Mi smo šli pod vrhom hriba, kajti po Žirovskem Vrhu je bilo vse polno Nemcev, pred katerimi smo bili ravno tako v smrtni nevarnosti. Edino to nas je rešilo, da si partizani niso upali streljati za nami, da s streli ne bi izdali sebe. V zelo težak položaj smo prišli tudi mi. Preiti je bilo treba precejšen kos goličave, planote brez vsakega kritja. Naredili smo kratek oddih. Prešli smo jo posamično in srečno prispeli do varnejše točke ter nadaljevali beg z največjim naporom. Velika ovira v goščavi so nam bili nahrbtniki, saj nismo mogli hoditi po poteh in stezah. Vsi premočeni od znoja, strahu in pripekajočega sonca, ki je neusmiljeno žgalo, smo prišli na razhodno točko.

Zdelo se nama je, da sva kakor zver, ki jo preganjajo psi

Kar popadali smo po tleh, izmučeni do skrajnosti. Po enournem odmoru se je naša skupina razdvojila, trije v eno smer, dva v drugo. S kolegom sva se spustila po hribu v globino Račevske doline. Tam sva morala počakati, da se je naredil mrak. Z velikim strahom sva opazovala mimoidoče nemške straže v spremstvu policijskih psov. To čakanje je postajalo neznosno. Tolažil naju je močan veter, ki je pihal po dolini, v katerem sva imela še edino upanje, da naju psi zaradi vetra ne bodo izvohali. Straža se je vrnila nazaj proti Žirem. Končno se je tudi zmračilo in tako smo lahko potovali dalje.

Prav po tiho sva se splazila do prvih hiš ter z lahkimi koraki prek potoka in doline. Močno nama je utripalo srce, ko sva si spet oddahnila v bližnjem gozdu. Zdelo se nama je, da sva kakor zver, ki jo preganjajo psi, ko postoji za trenutek vsa preplašena, s katere strani bo nanjo udaril strel iz bližnje lovčeve puške. Brez besede sva nadaljevala pot po hribu proti Goropekam. Za vasjo sva se ustavila za kake četrt ure in opazovala. Poiskala sva si najbolj zaščiteno pot do velikega kmeta, mojega sorodnika /Kokljeva kmetija, op. M. T./. Imel je zelo dobro urejeno skrivališče, za katero sem tudi jaz vedel.

Vinkova starša pred domačo hišo pri Brezarju, Janez Kržišnik in Frančiška Kržišnik, roj. Kopač. Vir: M. M. T.

Iskal me je glavni partizanski morilec v tem okolju G... Pavle iz Gorenje vasi

Najinega prihoda v vas ni nihče opazil. Ko sva stopila v hišo, so bili vsi presenečeni. Od kod sva se vzela? Po kratkem razgovoru in okrepčilu nama je bilo odkazano skrivališče. Tako sva ostala prikrita teden dni.

Naj še to omenim, da sta se še tisto noč na našem domu na Selu oglasila glavni partizanski morilec v tem okolju G... Pavle iz Gorenje vasi in njegov spremljevalec Janov iz Žirov, misleč, da sem se doma skril. Z bajonetom sta pretaknila vse kote in očeta mučila, da naj pove, kje sem skrit. Ko oče tega ni mogel pojasniti, sta končno le uvidela, da me ni tam. Oče še vedel ni, da sem pobegnil, mati pa potem, ko so me partizani odgnali, ni več spala doma /Vinkova mama Frančiška in Marija Kopač – Kokljeva mati iz Goropek sta bili sestri, Beštrovi iz Žirov, op. M. T./.

Ta dobra mati oz. kmetica mi bo ostala za vedno v spominu

Na praznik sv. Petra in Pavla naju je v zgodnjih jutranjih urah spravil sorodnik po smrtno nevarni zaminirani meji na italijansko stran. In kaj zdaj? Brez vsake lire v žepu? Napotila sva se proti Svetim Trem Kraljem na Vrh. Pri bližnjem kmetu sva potrkala na okno. Vsa prestrašena gospodinja nama je odprla vrata, bila je na pol napravljena za k maši. V kratkih besedah in hitro sva sporočila, kdo in kaj sva, da se naju ni treba bati. Ta dobra mati oz. kmetica mi bo ostala za vedno v spominu zaradi njene pomoči in dobrote. Njeni sinovi so bili vsi pri domobrancih. Šest jih je bilo in vse so ji ubili, ko so jih vrnili iz Vetrinja /bila je Dolinska mati, op. M. T./.

Ko je šla k maši, sva jo prosila, da bi obvestila tam kakšnega komandirja vaške straže, ako bi naju sprejeli na postojanko. In ta dobra mati nama je vse uredila. Takoj sva se zglasila pri njem.

Ali nazaj k domobrancem ali pa po svoji poti

Tam sva ostala do italijanske kapitulacije. Zopet se nas je zbralo pet skupaj. Zapustili smo postojanko in se nastanili za teden dni pri tej dobri kmetici. Nastopil je trenutek, ko se je bilo treba odločiti, ali nazaj k domobrancem ali pa po svoji poti. Soglasno smo se odločili na spet smrtno nevarno pot na nemško stran. Kot nalašč je bila tako temna noč, da nisi videl za korak pred seboj. Izginili smo v noč.

Kot vodnik sem šel naprej, ker drugim ni bil znan teren. Kar naenkrat mi je zmanjkalo tal pod nogami in v tistem trenutku sem bil prepričan, da sem zašel v bližnji prepad. Hitro sem se spravil na noge, da bi dal znak tistemu, ki je hodil za menoj. A bilo je prepozno. Padel je poleg mene. Imela sva srečo, saj se nisva poškodovala. To je bil le visok obronek ob poti. Ker nam je naša dobrotnica pripravila tudi nekaj popotnice in zraven še steklenico domačega žganja, je bila prva skrb, če je v mojem nahrbtniku ostala steklenica cela. Hvala Bogu, ni se razbila. Ko smo se vsi o tem prepričali, smo pot nadaljevali proti Žirem. Tam so imeli Nemci svojo postojanko v župnišču poleg cerkve.

Treba je bilo prečkati polje, na katero so bili usmerjeni žarometi

Prišli smo do najnevarnejše točke, katero je bilo treba preiti in postaviti svoje življenje na tehtnico. Straža je šla mimo in usodni trenutek je bil tu. Neslišno sem se prvi priplazil med hišami do ceste, misleč prečkati cesto, pa sta se s kolesi pripeljala mimo mene dva Nemca. Še danes ne vem, kako je bilo, da sem se tako hitro stisnil za bližnje drevo, da me nista opazila. Treba je bilo prečkati polje, na katero so bili usmerjeni žarometi iz cerkvenega stolpa. Poleg so bile postavljene strojnice. Žarometi so se od časa do časa prižigali in osvetljevali polje, tako da je bilo res skoraj nemogoče neopazno prečkanje. Drug za drugim smo prečkali cesto. Komaj smo bili mimo prvih hiš, pa je zalajal pes. Lastnik tiste hiše je pogledal, kaj je. Ko nas je zagledal pri odprtih vratih v medli svetlobi, je takoj poklical psa k sebi, misleč, da smo partizani. Za pretvezo smo imeli na glavah titovke. Prva nevarnost je bila mimo. Dokler nas je zakrivala njiva koruze, je še šlo. Na koncu njive smo se ustavili. Kako naprej? Splazili smo se na tla in po trebuhu nadaljevali pot. Naša sreča je bila v tem, da so bili ta večer Nemci v službi precej pijani in so pozabili na žaromete. Čez kake pol ure smo bili že vsi iz največje nevarnosti. Naša tovarišija se je morala ločiti. Sklenili smo, da gre vsak na svoj dom, kjer se bomo skrivali, dokler se bo dalo.

Ni mi preostalo drugega, kot da se prijavim Nemcem

S prijateljem sva se kar skupno skrila pri nas doma /pri Brezarju na Selu, op. M. T./. Čez tri dni mi je prijatelj rekel: »Veš kaj, jaz pa grem nocoj k mojemu dekletu, jo moram obiskat. Jutri zvečer se vrnem.« Preden sva se poslovila, sem mu še prav posebej naročil, če slučajno kje pade Nemcem v roke, da jim ne pove, kje je zdaj, in da svojemu dekletu ja ne bo zinil niti besedice o tem. Ni se več vrnil. Ostal je pri dekliču.

To prikrito življenje je postalo iz dneva v dan bolj neznosno. Čez dan so prihajali v hišo Nemci, ker smo živeli ob cesti. Ponoči pa so imeli partizani zelo ugoden prehod mimo naše hiše proti Cerknemu, ker je bil pri sosedih most čez Soro. Za hišo pod podom so se ponoči tudi sestajali. Moje skrivališče pa je bilo tik nad podom in z najmanjšim šumom bi se lahko izdal. Ni mi preostalo drugega, kot da se prijavim Nemcem.

Ko sem bil še pri Svetih Treh Kraljih, so se pri nas shajali Nemci in so moji materi svetovali, naj se vrnem. Nemški vojaki so bili v večini Korošci in so govorili slovensko. Mati me je obiskala in mi povedala, kako so ji Nemci svetovali. Končno me je oče rešil skrivanja, ko me je šel prijavit Nemcem, da sem se vrnil. To je ostalo tajno.

Vinko Kržišnik Vir: M. M. T.

Dal sem vedeti, da nazaj k partizanom nič več

Naslednji dan so točno opoldne Nemci obkolili hišo in mene prignali na dan. Kot pravega razbojnika, neobritega, so me posadili v vojaško prikolico, da me bodo odpeljali v Žiri na svojo postojanko. Ko so me pripeljali do srede naše vasi Selo, sem jih pregovoril, da me niso peljali naprej skozi druge vasi. Šel sem peš ob spremstvu dveh stražarjev po travnikih tik ob Sori, kjer drži steza prav do župnišča. Tako sem se izognil vsem vasem in radovednežem. Kljub temu so bili gošarji takoj obveščeni, da so me Nemci dobili v roke. Po zaslišanju so me spustili, da sem se lahko zglasil pri znancih, ki so stanovali v bližini cerkve. Po kurirjih sem dobil sporočilo, da naj zaprosim za delo v Kranju, da me bodo tam lahko nazaj dobili in dali v krojaško delavnico v Cerkno. Tam blizu je bila na skrivnem tudi bolnica Franja. To sem takoj odklonil in dal vedeti, da nazaj k partizanom nič več. Na vsak način so hoteli preprečiti, da bi me naslednjega dne gestapo odpeljal iz Žirov. Ponoči so šli na Fužine in zaminirali galerijo, da je razneslo cesto. Tako je bil promet za nekaj časa ukinjen. Tako sem moral še eno noč prespati v župnišču. Drugi dan so se Nemci odločili, da me bodo peš pospremili do Trebije. Naredili so zasedo nad Fužinami. Šli smo po drugi strani Sore, ne po cesti. Nisem pa dovolil nobenega spremstva poleg sebe, da če bi napadli z nasprotne strani, da ne bi bil ustreljen poleg mene še kak Nemec. To je bilo 6. oktobra 1943.

Rešil sem se pekla in prišel v vice

V Žireh je bilo župnišče takoj, ko je bil odpeljan takratni župnik v žirovski fari, gospod Pečnik, zasedeno od Nemcev. Drugo popoldne smo se odpravili na pot in brez vseh težav so me prignali v Gorenjo vas.

Pojavilo se je vprašanje, kako priti naprej v Škofjo Loko, saj me nobeden od Nemcev ni hotel spremljati. Ponudila se mi je sreča, ki pa je bila zelo tvegana. Ravno takrat je šel Furlan s svojim tovornjakom v Loko in me je vzel v avto ter me odpeljal. Nihče drug si ni upal po tej poti, razen Furlana, ki je bil partizanom vedno v pomoč, zato se je brez skrbi podajal na to pot. S Furlanom sva se dobro poznala, saj je imel v naši veži večje zaloge bele moke, da bi šla od nas potem čez mejo v Italijo. Kljub temu pa sem bil v dvomu, da bi me na dolgih travnikih zopet izročil partizanom, ker jim je šel vedno na roko. Zopet sem srečno prispel v Škofjo Loko, za kar sem še vedno hvaležen gospodu Furlanu, da sem se rešil pekla in prišel v vice.

Po mojem odhodu je morala moja uboga mati občutiti marsikdaj

Takoj, ko sem se med skrivanjem odločil doma, da se bom prijavil Nemcem, sem pisal sovaščanu v Salzburg. Z njim sva bila isto noč odgnana v gmajno, a je on že po enem tednu pobegnil in odšel na delo v Avstrijo. Nanj sem se obrnil pod drugim imenom s prošnjo, da bi mi tam priskrbel delo in stanovanje. Čez nekaj dni sem že dobil odgovor, da imam že vse priskrbljeno.

Ko sem to omenil že v Žireh na zaslišanju, mi je bilo to zelo v dobro. Takoj po prihodu v Škofjo Loko sem se šel prijavit na gestapo. Zaradi omenjenega je bilo v dvajsetih minutah vse urejeno. Pri zaslišanju nisem nič vedel, kod smo hodili ne kje smo se zadrževali. Vse sem zamolčal in ni mi nič žal za to, čeravno so mi uničili življenje in bivanje v domovini. Kaj bi imel danes od tega. Težko vest. Potem bi bil res izdajalec, ko bi bil lahko spravil toliko ljudi v nesrečo in smrt. Glede »izdajalca« je morala marsikdaj po mojem odhodu občutiti moja uboga mati.

V Salzburgu sem delal trinajst mesecev, do prvega bombardiranja

Iz Škofje Loke sem se takoj odpeljal z brzovlakom proti Salzburgu z naročilom, da ne smem nikjer izstopiti, da ne bom spet ugrabljen. Brzec se je ustavil na Jesenicah, jaz pa dol pa hajd h gospodu Kuharju /bratu Lovra Kuharja, opomba M. T./, ki je imel za ženo mojo sestrično. Dolgo v noč smo se še pogovarjali. Kuhar je bil zelo zavzet za komunizem, kar mi ni šlo v račun. Ko sem se poslovil od njega, mi je rekel, da je partizanska zmaga zagotovljena, in to že novembra 1943. Sestrična me je še pospremila na vlak in ob šestih zjutraj sem se že odpeljal zares proti Salzburgu, zvečer pa sem bil že tam.

Le v tem je bila razlika, da me ta večer ni nihče pričakal na postaji. Čakali so me že prejšnji večer, pa me ni bilo. Mislili so si, da je prišlo gotovo do kakšnih ovir in me ne bo.

To mesto se mi je tako priljubilo, da ga ne bom nikoli pozabil. Zelo lepo urejena sprehajališča in parki. V sredini mesta pa se dviguje hrib z mogočnim gradom, precej podobnim ljubljanskemu. V gradu je ohranjena oprava, stara več sto let, ki je služila še Napoleonu. Ohranjene so še strahotne ječe z mučilnimi napravami in veliko zgodovinsko pomembnih stvari. Z grajskega stolpa je krasen razgled na mesto in okolico. Sicer ima to mesto dva gradova. V tem mestu sem delal trinajst mesecev, do prvega bombardiranja.

Dva partizana sta materi vzela vse, kar je prinesla, in še več drugih stvari

Kake tri tedne po mojem odhodu iz Žirov so se Nemci umaknili do Hotavelj ter naše kraje prepustili partizanom na milost in nemilost. Živilske karte so še vedno izdajali vsem tistim družinam, od katerih je bil kak član zaposlen izven tega bloka. Tako so iz Žirov morali hoditi peš v Škofjo Loko po živilske karte in v nahrbtnikih nositi živila nazaj v Žiri. Tudi moja mati, ki je imela že več kot sedemdeset let, je večkrat naredila to pot. Enkrat se ji je pripetilo tole. Vsa izmučena je prinesla nekaj živež iz Škofje Loke. Takoj za njo sta prišla dva partizana in sta ji vzela vse tisto, kar je prinesla, ter še več drugih stvari, kar sta mogla odnesti.

Nadaljevanje v: Marija Mojca Treven, Vinko Kržišnik, Selo pri Žireh, Zaveza [2]