Nadaljevanje iz: Marija Mojca Treven, Vinko Kržišnik, Selo pri Žireh, Zaveza [1]

Stalno bombardiranje in alarmi v Salzburgu so postajali vedno bolj neznosni za moje živce. Toda kako priti nazaj v Slovenijo. Zame je bilo to največje vprašanje, saj Slovencem niso hoteli izdajati potnega dovoljenja. Jaz pa sem šel kljub temu v pisarno ter prosil za potrdilo in potno dovoljenje za dvodnevno odsotnost. Prvo vprašanje je bilo, če sem od direktorja tovarne dobil dopustnico. Kar na hitro sem se odrezal nazaj, da je za dva dni ne potrebujem. Imam pomemben razlog, da moram v Škofjo Loko po zimsko obleko, ker je tukaj ne morem kupiti, saj nimam kart za obleko. Dotični uradnik je malo pomislil in mi napisal dovoljenje, na podlagi katerega sem na postaji izven mesta dobil vozni listek. Glavni kolodvor je bil čisto porušen. To je bilo rešeno. 27. novembra 1944 sem popoldne hitro spravil svoje stvari skupaj in odšel na postajo. Svojega namena nisem nikomur zaupal. Ker je vlak že čakal, sem hitro vstopil in se še enkrat ozrl nazaj skozi okno, misleč: Zbogom Salzburg.

Nastanil sem se pri daljnih sorodnikih blizu Svetih Treh Kraljev

V Škofjo Loko sem prišel drugi dan proti večeru. Od Jesenic dalje je bila proga na več koncih pokvarjena od partizanov. Domov nisem mogel, sem pa materi sporočil, da sem v Škofji Loki, in me je prišla obiskat. Bila je zelo nejevoljna, zakaj sem to naredil. Čez nekaj dni sem se odpeljal s kolono, ki je dovažala hrano in drug material za domobrance v Gorenjo vas, Lučine in Suhi Dol.

6. decembra sem prišel v Suhi Dol. Tam sem ostal le nekaj dni. Že prvo noč je bila napadena suhodolska postojanka. Potem sem odšel zopet na italijansko stran. Nastanil sem se pri daljnih sorodnikih /Matija Sedej: Pri Petraču/ poleg Svetih Treh Kraljev. Tam sem ostal do 4. maja 1945.

Po dolgem času sem še enkrat spal pod domačo streho, to zadnjikrat

Dobil sem sporočilo, da se moram priključiti domobrancem v Goropekah. Istega dne sem se res napotil proti Goropekam. Prišel sem v Dolino na razpotje, pa me je kar nekaj potegnilo čez mejo proti Račevi in naprej proti domu, kar pri belem dnevu. Ta pot bi bila lahko zame usodna, saj so bili partizani že pripravljeni za popolno zasedbo. Domobranskim postojankam je bil dan odlok, da se umaknejo proti Gorenjski. Meni pa vse to ni bilo nič znano, ker se nisem javil pri njih. Mati in oče sta bila vsa prestrašena in sta mi, ko sem vstopil v hišo, rekla: »Le kako si prišel, da te niso nikjer prijeli.« Jaz pa med to potjo, dve uri hoda, nisem videl nikjer nikogar. Prav gotovo me je spremljal angel varuh. Namenjen sem bil proti Gorenji vasi, pa sta me oče in mati preprosila, da naj ponoči nikar ne hodim, da me bodo ubili. Tako sem po dolgem času še enkrat spal pod domačo streho, in to zadnjikrat.

Ko se je zvečerilo, sta k nam prišla soseda in še ena druga znanka z njo. Takoj se je začel pogovor, kaj nameravam zdaj. Vse to govorjenje se mi je začelo zdeti sumljivo, pa sem jima lepo rekel, da bom ostal doma. To jima je bilo zelo všeč. Bili sta kurirki in sta mislili, da me bodo drugi dan že dobili. To sem izvedel po dvajsetih letih, ko sem se prvič podal na obisk v domovino.

Vinkova starša pred domačo hišo pri Brezarju, Janez Kržišnik in Frančiška Kržišnik, roj. Kopač. Vir: M. M. T.

Vsa objokana mi je prinesla tri hlebe kruha

Ko smo doma zajtrkovali, sem pogledal skozi okno. Videl sem, kako so hitele dol po klancu tri ženske. Takoj sem spoznal, da je ena izmed njih žena od moža, s katerim sva skupaj delala v Salzburgu. Z možem sta bila na dopustu, zato sem jo šel ven pozdravit. Ona pa me je vprašala, če nič ne vem, da so se ponoči vsi domobranci umaknili v Gorenjo vas in da partizani že vse zasedajo. Kot bi me strela udarila, tako sem se prestrašil. Hitro sem se vrnil v hišo in povedal materi, kaj sem zvedel. Vprašal sem jo, če ima kaj kruha na zalogi. Vsa objokana mi je prinesla tri hlebe kruha in kos prekajene slanine. Vse to sem takoj pospravil v nahrbtnik in se na kratko poslovil. Že sem bil pri vratih, ko mi je mati rekla, naj jo počakam, da se preobleče, da bo šla z mano, da bo vsaj videla, katerim bom padel v roke. Počakal sem jo. Pred odhodom sem ji rekel: »Mati, bolje bo, če ostanete doma.«

Ni se dala pregovoriti in sva šla. Pri prvi hiši naju je ustavil sosed in vprašal, kam sva namenjena. Jaz sem mu na kratko povedal in še rekel, da se nama mudi. On pa naju je prosil, naj ga počakava, da gre še on z nama. Hitro se je preoblekel pa smo šli naprej. Na cesti nismo videli nikjer nobenega človeka. Prvega smo zagledali šele na hotaveljskem mostu, in to je bil oborožen vlasovec, ki se za nas sploh ni zmenil. Gledal je pod most, kjer je bilo včasih vse polno sulcev, prava zanimivost.

Ni ga bilo več nazaj in še danes domači ne vedo, kje so ga ubili

Ko smo prišli v Gorenjo vas, je bilo vse polno domobrancev, ki so čakali nadaljnje povelje. Opoldne se mi je posrečilo, da sem mater pregovoril, da je šla nazaj domov in bo naslednji dan zopet prišla. Z njo se je vrnil tudi sosed. Na moje prigovarjanje, naj se ne vrne, da ga bodo ubili, mi je rekla, da ga nimajo za kaj ubiti. Dopovedoval sem mu, da je bil nekaj časa pri ta belih v Rovtah, in to je dovolj za umor. Poslovila sva se. Čez nekaj dni so ga menda prišli iskat. Ni ga bilo več nazaj in še danes domači ne vedo, kje so ga ubili.

Starša Vinka Kržišnika pred domačo hišo pri Brezarju na Selu pri Žireh, mama Frančiška Kržišnik, roj. Kopač (1885), in oče Janez Kržišnik (1878–1957). Vir: M. M. T.

Hitro sva se poslovila od domačih in tudi od župnika Ramšaka

Popoldne tega dne sva šla s Petračevim Stankom čez Lučine še enkrat na njegov dom k Svetim Trem Kraljem. Nabrala sva si nekaj obleke, perila in čevlje pa vsak po eno kolo. Med tem pa je prišel v hišo gospod župnik Ramšak in nama rekel, da naju bodo nazaj grede gotovo v roke dobili partizani. Hitro sva se poslovila od domačih in tudi od gospoda župnika, ki je imel solze v očeh. Rekel nama je: »Hitita!« ter naju blagoslovil.

Meni so kar noge odpovedale, da nisem mogel več naprej

Tik pod vrhom hriba, ko je cesta zavila na Suhi Dol /Na Glavtu/, sva že zagledala partizane, ki so se spuščali po bregu proti nama. Meni so kar noge odpovedale, da nisem mogel več narediti niti koraka, Stane pa je stopil hitro naprej, se ustavil ob gozdu in me čakal. Še enkrat sem vzdihnil in rekel: O, Marija, pomagaj mi! Takoj sem se prestopil in šel do Staneta. Partizani se za naju še zmenili niso, so bili pač tujci. Z veliko težavo sva prišla v Suhi Dol, ker je bila cesta na več mestih zasekana. Tam je bilo vse živo partizanov. Peljala sva se mimo in srečno prispela v Gorenjo vas. Tam sva domobrancem vse povedala, kaj sva videla, a nama niso verjeli.

V Gorenjo vas se ni bilo mogoče več vrniti

Kar sva pripeljala s sabo, sva dala spraviti v hišo mami ene naše vaščanke. Po kratkem odmoru sva se odpeljala v Škofjo Loko. Prenočila sva na Trati pri nekem znancu, s katerim sva skupaj delala v Salzburgu. Tudi ta je bil ravno na dopustu. Čez noč so se tudi vsi domobranci iz vse poljanske okolice premaknili do Škofje Loke. V Gorenjo vas se ni bilo mogoče več vrniti. Tako sva s Stanetom ostala še brez tistega, kar sva spravila do tam. Žena tega moža, kjer sva prenočila, nama je dala vsakemu eno skodelico in žlico, da sva med potjo lahko jedla.

7. maja se je začel križev pot našega begunstva

Čez dva dni, 7. maja, se je začel križev pot našega begunstva. Prišli smo do Križ pri Tržiču. Naprej se tisto noč ni dalo iti, saj je bila cesta proti Ljubelju prenatrpana. Prenočili smo kar v cestnih jarkih in pod vozovi. Celo noč je pokalo in grmelo, saj so domobranci uničevali svojo municijo in strelivo, da ne bi prišlo v roke partizanom in bi jim bilo v pomoč ter bi nas kar tam ubili.

V petek okrog tretje ure se nama je s Stanetom končno le uspelo prebiti do Tržiča. Nastala je splošna zmešnjava. Splašeni konji z vozovi so drveli po cesti. Več ljudi je bilo pomendranih, saj so partizani napadali z obeh strani. Padale so granate in krogle so švigale kot toča. Pred mostom je bilo najstrašnejše, ker se je ves promet zatrpal. Tržičani so kar skozi zgornja okna iz hiš metali bombe na ljudi in konje ter vpili na nas: »Svinje izdajalske!« Ravno na sredino mostu je priletela granata ter ubila konja Žaklju iz Goropek. Njega je pa tako močno vrglo na tla, da je izgledalo, da bo kar obstal.

Granata mu je odtrgala noge in roke in bil je še pri zavesti

Midva s Stanetom sva, hvala Bogu, srečno prišla prek mostu. Nikoli ne bom pozabil, kako milo me je pogledal ranjeni domobranec, ko sva šla mimo njega. Granata mu je odtrgala noge in roke in bil je še pri zavesti. Videl je, ko sva poleg njega pobrala mladega domobranca, ki je bil omamljen, ne pa ranjen. Položila sva ga na mimoidoči voz ter šla za vozom naprej. Zavili smo po stari cesti pod mestom, misleč, da bomo prehiteli kolono nemške vojske, ki se je z domobranci pomikala proti Ljubelju. Na vrhu prvega klanca pa je domobranec na vozu že izdihnil svojo blago dušo. Hitro sva s Stanetom pomolila par očenašev za mir in pokoj njegove duše ter odšla naprej. Tega voznika pozneje nisva več videla.

Krogle so tako švigale nad nami, da je bilo groza

Nemci so na glavni cesti obrnili velik tank kar počez ter zavrli ves promet za civiliste in ostalo vojaštvo. Tako so se sami izmuznili naprej. Z nočjo se je vse nekako pomirilo. Polagoma so se kolona za kolono začele pomikati naprej proti tunelu. Čez kako uro hoda so naju dohiteli moja dva bratranca, Stanetov oče ter Stanetova starejša brata, ki sta bila potem tudi vrnjena in umorjena. Pozno to noč so partizani ponovili ofenzivo. Krogle so tako švigale nad nami, da je bilo groza.

Nemci so to noč onemogočili civilistom kakršnokoli premikanje naprej. Mnogi begunci so morali konje in vozove pustiti kar na cesti. Vsakovrstne tragedije so se dogajale na tej poti. Neznana mati je ležala z edinim sinom. Bilo mu je okoli sedemnajst let in se je zgrudil mrtev poleg nje. V obupu ga je mati zavila v deko in štiri ženske so ga mrtvega nesle naprej.

Vinko Kržišnik Vir: M. M. T.

Angleži so jemali ročne ure in drugo zlatnino

Po oddihu na drugi strani predora smo se po sedmi uri zjutraj začeli pomikati proti Koroški. V Borovljah je prišlo zopet do spopada med domobranci in partizani. Zopet je žela smrt na obeh straneh. Okoli četrte ure popoldne smo prišli do dravskega mostu. Tam je bila prva angleška straža. Pozdravili so nas z grdimi pogledi. Domobranci so morali na drugi strani mostu oddati vse orožje. Na svojo pest so jim jemali ročne ure in drugo zlatnino. To je bil angleški sprejem! Na vrhu klanca so se pa že šopirili partizani v polni bojni opremi ter nas zmerjali z izdajalci, tako kot Tržičani, ki se jih ne bo pozabilo.

Hrana je postala tako pičla, da smo začeli zbolevati

Z nočjo 8. maja smo prišli v Vetrinj pri Celovcu. Odkazali so nam prostor na Vetrinjskem polju, ki smo ga v nekaj dneh popolnoma pomendrali. Tiste dni nas je bilo tam nad 300 tisoč z vojaščino vred. Z obupom so nas gledali tamkajšnji kmetje, ko je bil uničen ves njihov nadobudni pridelek. Res smo bili begunci zanje prava nesreča, a kljub temu so nam mnogi pomagali.

Naš položaj je postajal iz dneva v dan bolj obupen. Bili smo pod milim nebom brez vsega. Hrana je postala tako pičla, da smo začeli zbolevati. Najprej smo pojedli govejo živino, kar so je prignali s seboj, potem so prišli na vrsto konji in mule. V poletni vročini se je med odpadki začel širiti grozen smrad. Začela je groziti epidemija tifusa. Zasilna stranišča oziroma jame so postajale nemogoče.

Najbolj podlo dejanje v slovenski zgodovini

Prišlo je do najbolj podlega dejanja, ki so bili zmožni brezsrčni Angleži. Vse to njihova zgodovina prikriva. Nad 12 tisoč domobrancev in civilistov so pod pretvezo, da jih bodo prepeljali v Italijo, v Podrožci izročili Titovim morilcem, ti so jih pa s strašnim sramotenjem in mučenjem do zadnjega vse pomorili. To je bila osvobodilna fronta. Najbolj podlo dejanje v slovenski zgodovini. Morili so na najbolj zverinski način.

V potokih so tekle solze med begunci

Kakšno razpoloženje in veselje, ko smo se poslavljali ob angleških kamionih, na katere so nakladali domobrance, pomešane s civilisti. V nadi in upanju, da se bo v Italiji dalo narediti združenje in se od tam rešiti podlega komunizma iz Jugoslavije. A bilo je vse zapeljano in izdano z voditelji vred. Cvet slovenskega naroda je moral izginiti pod zemljo, da je potem lahko zavladala komunistična svoboda pod njihovim terorjem. Vse to je razumljivo tistim, ki so okusili na lastni koži. Tukaj laž nima kratkih nog.

Živa priča tega so Kočevski rog, Teharje, kraške jame ter druga morišča pri Celju, Škofji Loki in še drugod. Take groze, ki so jo nekateri preživeli po teh moriščih, se ne da popisati. To so pripovedovali očividci, katerim se jim je še posrečilo rešiti in so se potem vrnili na Koroško.

Po tem storjenem zločinu in pokolu domobrancev je nastala na Vetrinjskem polju nepopisna žalost, kajti številne družine so na mah izgubile svoje najdražje. Matere in očetje brez sinov in hčera, žene brez mož, otroci brez očetov. V potokih so tekle solze med begunci, prav tako onih, ki so ostali doma.

Konec v: Marija Mojca Treven, Vinko Kržišnik, Selo pri Žireh, Zaveza [3]