Knjiga Sveta brata Ciril in Metod most med vzhodom in zahodom Evrope je sad več kot trideset let predanega raziskovanja ddr. Marije Stanonik: poizvedovanja, zbiranja, analiziranja in preučevanja najrazličnejšega gradiva. Avtorica v njej podaja poglobljen in sistematičen pregled motivike solunskih bratov v slovenski književnosti in slovstveni folklori ter s tem razkriva neizbrisne sledi, ki sta jih sv. Ciril in Metod pustila v slovenski kulturni zavesti.

Knjigo sta predstavila avtorica ddr. Marija Stanonik in dr. Bogdan Dolenc. Udeležili so se je nadškof Stanislav Zore, upokojeni nadškof Stanislav Hočevar in več duhovnikov ter vrsta znanih obrazov. Zakonca Franc in Helena Štefanič, člana vokalne skupine Cantate Domino, sta zapela molitev očenaš v starocerkvenoslovanščini ter pesem o svetih Cirilu in Metodu.

Na naslovnici dopolnjene izdaje knjige sta monumentalni in izjemni upodobitvi slikarja Toneta Kralja svetih Cirila in Metoda v župnijski cerkvi sv. Helene na Premu.

Sv. Ciril in Metod sta glavna zavetnika ljubljanske nadškofije ...

Dr. Bogdan Dolenc je napisali spremno besedo in izpostavil, da je avtorica literarna zgodovinarka, etnologinja, teologinja in redna profesorica za slovensko književnost ter je prav takšna vsestranska veščost ter izvedenost bila potrebna v spoprijemanju z obsežno in zapleteno cirilmetodijsko tematiko. Spomnil je, da je ponatis ali v tem primeru dopolnjena izdaja knjige dokaj redek dogodek in je že sam po sebi odlikovanje in poklon avtoričinemu delu.

Poudaril je, da sta sveta Ciril in Metod glavna zavetnika ljubljanske nadškofije (od 1961) in sozavetnika mariborske (od 1963), sv. Metod pa je glavni patron murskosoboške škofije (ustanovljene 2006), na območje katere je segala slovenska Panonija. Na naših tleh jima je posvečenih šest župnijskih cerkva. In, tudi onadva imata zasluge za to, da danes častimo Boga »s svetim bogoslužjem v domačem jeziku«, kot pravi mašna prošnja.

Foto: Ivo Žajdela

Graditelja duhovnega mostu med Vzhodom in Zahodom

Sveta brata sta postala nekakšen duhovni most med vzhodnim in zahodnim izročilom. »V njunem času je bila Cerkev še edina in enotna, toda med vzhodnim in zahodnim delom so se začele kazati razpoke. Čeprav vzhodnjaka, sta bila v celoti privržena rimskemu papežu. Šla sta in mu predstavila svoje izvirno misijonsko delo, ki ga je papež slovesno odobril in potrdil. Tako sta gradila edinost in postala predhodnika in zavetnika današnjega ekumenskega ali zedinitvenega gibanja,« je dejal Dolenc.

»Čez naše kraje sta potovala v Rim in posvetila našo deželo s svojimi koraki. Tisoč let kasneje ju je njun slovenski 'učenec' Anton Martin Slomšek prepoznal kot priprošnjika za edinost kristjanov. Spoznal je, da je za to edinost treba najprej moliti nato šele delati. V ta namen je ustanovil molitveno Apostolstvo sv. Cirila in Metoda, ki je še živo.«

Tone Kralj, sv. Ciril, župnijska cerkvi sv. Helene na Premu. Foto: Simon Avsec

Skupaj s sv. Benediktom sta sozavetnika Evrope

Nadalje je dr. Dolenc dejal, da je zgodovinsko vlogo, ki sta jo odigrala svetnika, uradno priznal sveti Janez Pavel II. Leta 1980 ju je razglasil za sozavetnika Evrope skupaj s sv. Benediktom. Kot prvi papež slovanskega rodu je poudarjal, da Evrope ne sestavljajo samo romanski in germanski narodi, ampak tudi Slovani. Evropa mora zadihati z obema kriloma pljuč, je rekel. To pomeni, da mora upoštevati tudi pretežno slovanski Vzhod in njegovo duhovno bogastvo. Predvsem pa se mora vrniti k svojim krščanskim koreninam, ki sta jih globoko zasadila tudi apostola Slovanov.

Tone Kralj, sv. Ciril, župnijska cerkvi sv. Helene na Premu. Foto: Simon Avsec

Ni manj in večvrednih narodov in jezikov

Sveta brata sta zagovarjala evangeljsko resnico, da ni večvrednih in manjvrednih narodov in jezikov. Vsak narod ima svoje mesto v Božjem načrtu, tudi Slovani. Zavzemala sta se za pravico vsakega naroda, da se mu evangelij oznani v domačem jeziku. Njuno misijonarsko geslo je bilo: »Hvalite Gospoda, vsi narodi, slavite ga, vsa ljudstva.« Vsa ljudstva, vsako v svojem jeziku, je dejal avtor spremne besede v knjigi, strokovnjak za ekumenizem.

»Hvaležni smo Bogu, da smemo danes častiti Boga v domačem jeziku. Spoštovanje do slovenščine je pokazal tudi papež Janez Pavel II., ki nam je pri obeh obiskih pri nas pridigal slovensko. Tega spoštovanja in ljubezni nas je učil tudi škof Slomšek, ki je sredi potujčevanja v 19. stoletju ponosno zapisal: 'Slovensko mi mati je pela, / kadar me v naročje je vzela, / slovensko moliti učila, / o Bogu mi je govorila.'«

»Vse kulture slovanskih narodov so za svoj 'začetek' ali svoj razvoj dolžnice delu obeh solunskih bratov,« je zapisal papež Janez Pavel II. v okrožnici Apostola Slovanov v letu 1985. Delo Marije Stanonik dokazuje, da se Slovenci zavedamo tega dolga hvaležnosti. Posrečeno dopolnjuje izjemno znanstveno delo našega največjega raziskovalca svetih bratov prof. dr. Franca Grivca in se uvršča na časno mesto med temeljnimi deli, posvečenimi tej tematiki.

Tone Kralj, sv. Metod, župnijska cerkvi sv. Helene na Premu. Foto: Simon Avsec

Kako svetlo sta ti zvezdi skozi stoletja sijali v slovensko zavest

Zvezdi našega neba je poetično cistercijan Metod Turnšek naslovil svojo dramo ali »zgodovinsko sliko solunskih bratov« Cirila in Metoda. Kako svetlo sta ti zvezdi skozi stoletja sijali v slovensko zavest in nagovarjali slovensko dušo, koliko del besedne umetnosti sta navdihnili, nam v pričujoči knjigi prikazuje ddr. Marija Stanonik. Zajetna knjiga, je sad vsaj tridesetletnega raziskovanja, potrpežljivega listanja zaprašenih revij in časopisov, razčlenjevanja literarnih del, zbiranja folklornih drobcev, napornega terenskega dela in sestavljanja najdenih raznobarvnih kamenčkov v velik mozaik. Z njega sijeta podobi apostolov Slovanov, kakor se je skozi stoletja zarisovala v slovensko kulturo.

Tone Kralj, sv. Metod, župnijska cerkvi sv. Helene na Premu. Foto: Simon Avsec

Tematika je našla odmev na vseh področjih besedne umetnosti

Marijo Stanonik je pri nastajanju te knjige navdihovala in gnala ljubezen do vsega, kar so vrednega in lepega napisali naši besedni umetniki ter kar je nastajalo v ljudski besedni ustvarjalnosti. Ta prva monografska obravnava cirilmetodijske snovi dokazuje, da je tematika našla odmev na vseh področjih besedne umetnosti. Lik Cirila in Metoda je navdihoval pisatelje, dramatike, pesnike in budil pisano folklorno ustvarjalnost. Ustvarjalci so se je lotevali z naklonjenostjo, celo z ljubeznijo in hvaležnostjo, izjemoma tudi s kritično ostjo proti razmeram v Cerkvi v 9. stoletju, ko sta bila sveta brata, zlasti Metod, deležna nerazumevanja in nizkih udarcev, preganjanja in krivičnih obtožb celo s strani cerkvenih dostojanstvenikov.

Avtorica knjige ddr. Marija Stanonik. Foto: Ivo Žajdela

Avtoričino tankovestno zbiranje drobnih biserov

Avtorica se najprej posveča slovenskemu leposlovju, začenši s prozo, ki ji sledita dramatika in lirika. Snov je prekrita s tančico starodavnosti in obdana s čarom začetkov naše pismenosti. Takšna snov je nudila besednim ustvarjalcem dovolj svobode, da so spletli ob likih Cirila in Metoda številne stranske zgodbe fiktivnih oseb. Poglavje o njunem mestu v slovenski prozi je vsebinsko najizčrpnejše.

Zatem v knjigi odkrivamo mesto Cirila in Metoda v slovenskih odrskih delih. Mnogi od njih so bili duhovniki, med drugim cistercijan, etnolog in liturgični pisec Metod Turnšek.

Tretje poglavje Sveta brata Ciril in Metod v slovenski poeziji je zahtevalo marljivo obiskovanje ducata knjižnic in tankovestno zbiranje drobnih biserov (okoli osemdeset besedil), raztresenih po časopisih in revijah iz zadnjih dvesto let. Objave segajo od leta 1832 naprej in so predstavljene kronološko. Največ pesmi je nastalo v 19. stoletju ob praznovanju tisočletnice prihoda slovanskih apostolov na Moravsko in Spodnjo Panonijo (863) ter ob enaki obletnici Metodove smrti (885).

Zakonca Franc in Helena Štefanič, člana vokalne skupine Cantate Domino, sta zapela molitev očenaš v starocerkvenoslovanščini ter pesem o svetih Cirilu in Metodu. Foto: Ivo Žajdela

Petdeset krajev z »mimohodom« ali »obiskom« svetih bratov

Ker je avtorica enako doma v slovstveni folkloristiki kakor v literarni zgodovini, se je v četrtem poglavju posvetila folklorni motiviki o Cirilu in Metodu. Ta se pojavlja v vseh treh vejah slovstvene folklore: v folklornih obrazcih, folklornih pesmih in folklornih pripovedih.

Številne so povedke o tem, kje vse naj bi se sveta brata na našem ozemlju ustavljala med potjo iz Panonije v Rim. V gradivu se pojavlja okrog petdeset slovenskih krajev, ki se ponašajo z »mimohodom« ali »obiskom« svetih bratov. Od konca 19. stoletja povezujejo njuno pot v Rim s cerkvami, ki so posvečene sv. Klemenu (Mojstrana, Rodine, Bukovščica, Suhadole), svetima bratoma pa je pri nas posvečenih šest župnijskih cerkva. Upravičen je dvom o zgodovinski pristnosti večine teh pripovedi, kljub temu pa velja, da »bi iz teh zgodb utegnila kaniti kaplja resnice«. Zbiranje gradiva je zahtevalo občudovanja vredno dolgoletno terensko delo.

Marija Stanonik med podpisovanjem knjige upokojenemu nadškofu Stanislavu Hočevarju. Foto: Ivo Žajdela

»Maševala po naših cerkvah« in »blagoslavljala studence, iz katerih sta pila«

Od kod to nedolžno in včasih naivno prilaščanje spomina na davna sveta popotnika na tolikih krajih po slovenskih deželah? Ali ne iz spoštljivega občutja, da zemlja ne sme pozabiti in izbrisati sledi stopinj teh dveh blagovestnikov? Ali nista med našimi predniki stopala z isto ljubeznijo in spoštovanjem kot po Moravski in Panoniji, »maševala po naših cerkvah« in »blagoslavljala studence, iz katerih sta pila«, kot poroča ljudsko izročilo, se je vprašal dr. Bogdan Dolenc. Poleg tega so čez naše kraje z njima potovale domnevne svetinje mučenca papeža Klemena. »Morda smemo v tem prepoznavati nekakšen predokus in slutnjo, da bo nekoč, enajst stoletij kasneje, po tej zemlji stopal tudi 'apostolik' slovanskega rodu, sveti Janez Pavel II., ki nam bo tri svetle, posvečene dni oznanjal evangelij in maševal v lepi slovenščini in nas hrabril z besedami: Korajža velja!«

Glavna zasluga, ki jo zgodovinarji pripisujejo svetima bratoma, je zavzemanje za to, da imajo tudi Slovani, kakor danes vsi drugi narodi, bogoslužje v domačem jeziku. Tudi v slovstvenih delih, ki nam jih približuje Marija Stanonik, na vsakem koraku srečujemo to misel.

Založba Družina je izdala dopolnjeno izdajo izčrpne monografije o svetih bratih Cirilu in Metodu ddr. Marije Stanonik. Foto: Ivo Žajdela

Neminljiv spomenik, trajnejši od brona in svetlejši od marmorja

»Sveta slovanska apostola sta si s svojim delom postavila neminljiv spomenik, trajnejši od brona in svetlejši od marmorja. Občudovanja sta vredna toliko bolj, ker nista bila Slovana, ampak Grka. Bila sta most med grškim, slovanskim in latinskim svetom, med vzhodnim in zahodnim krščanstvom. Raba ljudskega jezika v bogoslužju zanju nikoli ni bila izraz cenene popustljivosti ali ustrežljivosti. Zanju je vsak narod imel polno, prirojeno in od Boga dano pravico, da časti Boga v svojem jeziku. V tem sta videla znamenje dostojanstva vsakega naroda in prvi korak naproti neodvisnosti. To je bila bistvena prvina njunega oznanjevanja evangelija, ki je potekalo po načelu inkulturacije, to je vsaditve evangelija v narodno kulturo. Predstavljata klasičen zgled inkulturacije, po kateri naj bi vsako ljudstvo razodeto sporočilo umestilo v lastno kulturo in izrazilo njegovo odrešilno resnico v lastnem jeziku.«

Slomšku sta bila sveta brata še posebej blizu

»Antonu M. Slomšku sta bila sveta brata še posebej blizu kot zavetnika dela za tako zaželeno zedinjenje z vzhodno Cerkvijo,« je še dejal dr. Dolenc, in dodal, da je po njima imenoval molitveno bratovščino, ki je prva budila pri nas ekumensko misel. Sredi nemškutarstva 19. stoletja se je od njiju učil tudi ljubezni do domačega jezika. Z nežno hvaležnostjo je zapisal: »Slovensko mi mati je pela, / kadar me v naročje je vzela, / slovensko moliti učila, /o Bogu mi je govorila.«

Marija Stanonik, Ciril in Metod – kazaloIvo Žajdela, Premska slovanska apostola, Tone Kralj, Prem, Ciril in Metod, Družina, 28. 4. 2024

1/10