Družinini romarji v votivni stolnici Marije, kraljice Madžarske v Szegetu. Foto: Ivo Žajdela

Na pot smo se odpravili s tremi avtobusi, 70 izžrebanih naročnikov Družine, ki so se jim pridružili še drugi prijavljeni, skupaj 150. Na vsakem avtobusu smo bili poleg vodiča tudi sodelavci Družine, ki smo se v dneh druženja posvetili bralcem in naročnikom. Duhovni vodje na Božji poti (romanju) so bili duhovniki: škof dr. Peter Štumpf, Bogdan Dolenc, Jože Plut in Igor Luzar, na romanju pa so bili tudi mons. Franc Režonja, Jernej Marenk in stalni diakon Tihomir Busija.

Spomenik sv. Cirila in Metoda v Blatenskem kostelu pri Zalavarju. Foto: Ivo Žajdela

Slovaški spomenik sv. Cirila in Metoda v Blatenskem kostelu pri Zalavarju. Foto: Ivo Žajdela

V Blatenskem kostelu pri Zalavarju, razlaga ob spomeniku sv. Cirilu in Metodu. Foto: Ivo Žajdela

Vpogled v zgodnje pokristjanjevanje panonskih Slovencev

Zdaj že tradicionalno (osmo) romanje nas je letos, v petek, 20., in soboto, 21. marca, popeljalo na Madžarsko. Spoznavali smo njen jugovzhodni del. Iz Ljubljane smo se mimo Maribora in Murske Sobote odpeljali na Madžarsko, v Zalavár ob Blatnem jezeru, kjer smo si ogledali arheološke ostaline Blatenskega kostela, nekdanjega pomembnega središča panonskih Slovencev. Ogledali smo si dva spomenika sv. Cirilu in Metodu ter ostanke cerkve sv. Ruperta (posvečene leta 853), kjer počiva mučenec sv. Hadrijan. Sprehodili smo se tudi do arheoloških ostankov benediktinskega samostana, ki ga je okrog leta 1000 dal postaviti kralj sv. Štefan, Zgodovinski park nam je ponudil lep vpogled v zgodnje pokristjanjevanje panonskih Slovencev.

Ostanke cerkve sv. Ruperta (posvečene leta 853), kjer počiva mučenec sv. Hadrijan. Foto: Ivo Žajdela

V Blatenskem kostelu pri Zalavarju, razlaga ob ruševinah cerkve sv. Ruperta. Foto: Ivo Žajdela

Spomeniško bogato mesto Szeged ob reki Tisi

Vožnjo smo nadaljevali v več kot tristo kilometrov oddaljeni Szeged, ki leži skoraj na tromeji z Romunijo in Srbijo, okoliško območje pa je znano kot največji pridelovalec paprike. Szeged, po katerem je dobil ime segedin golaž, je lepo urejeno mesto, tretje po velikosti na Madžarskem, ki preseneča z lepo arhitekturo (veliko je secesijskih stavb) in z zelo veliko spomenikov, posvečenih pomembnim Madžarom.

Mogočna stolnica Marije, kraljice Madžarske. Svetišče, ki je po velikosti četrto na Madžarskem, je sad zaobljube meščanov Materi Božji po veliki poplavi leta 1879. Foto: Ivo Žajdela

Med ogledom zelo lepo urejenega mesta Szeged. Foto: Ivo Žajdela

Z lokalno vodnico smo si ogledali mestno središče in se sprehodili ob reki Tisi, ki je leta 1879 katastrofalno uničila mesto. Prvo mašo našega romanja smo imeli v mogočni stolnici Marije, kraljice Madžarske. Svetišče, ki je po velikosti četrto na Madžarskem, je sad zaobljube meščanov Materi Božji po veliki poplavi leta 1879.

Družinini romarji v votivni stolnici Marije, kraljice Madžarske v Szegetu. Foto: Ivo Žajdela

Nagovor škofa Petra Štumpfa med mašo v votivni stolnici Marije, kraljice Madžarske v Szegetu. Foto: Ivo Žajdela

Slovenska pesem po maši v votivni stolnici Marije, kraljice Madžarske v Szegetu. Foto: Ivo Žajdela

Staro mesto Pécs s starodavno stolnico sv. Petra in Pavla

Drugi dan smo se odpeljali do mesta Peč (Pécs, Pečuh), ki je zelo staro in lepo mesto, Hrvati ga imenujejo Pečuh. Tu so živeli že Kelti, Rimljani, Madžari, Turki in mestu zapustili raznovrstno dediščino. V središču mesta je nahajališče rimskih ostankov, ki so danes na Unescovem seznamu svetovne kulturne dediščine, med njimi je tudi starokrščanski mavzolej. Peč krasi veliko arhitekturnih spomenikov, tudi dve džamiji iz 150-letne turške okupacije, Pecs so zavzeli leta 1543. Največja je na glavnem trgu, imenuje se džamija paše Gazim Kassima in je največja muslimanska mošeja v Srednji Evropi. Po izgonu Turkov so mošejo leta 1702 preuredili v katoliško cerkev.

Stolnica sv. Petra in Pavla v Pécsi. Foto: Ivo Žajdela

Družinini romarji v stolnici sv. Petra in Pavla v Pécsi. Foto: Ivo Žajdela

Nagovor škofa Petra Štumpfa med mašo v stolnici sv. Petra in Pavla v Pécsi. Foto: Ivo Žajdela

Obiskali smo veliko starodavno stolnico sv. Petra in Pavla s štirimi zvoniki (graditi so jo začeli v 11. stol.) in številnimi umetninami. Tu smo imeli drugo romarsko mašo, obe, v Szegetu in Pécsi, je daroval škof Peter Štumpf ob somaševanju šestih slovenskih duhovnikov. V stolnih cerkvah, posvečenih Mariji Kraljici Madžarske v Segedinu ter sv. Petru in Pavlu v Pečuhu, smo se priporočili njihovemu varstvu in priprošnji ter se duhovno pripravili na praznovanje velike noči Gospodovega vstajenja.

Džamija paše Gazim Kassima v času turške okupacije Madžarske v Pécsi, po izgonu Turkov, krščanska cerkev. Foto: Ivo Žajdela

Predstavitev v nekdanji turški mošeji v Pécsi. Foto: Ivo Žajdela

Levo sv. Janez Kapistran (1386–1456) na poslikavi v mošeji v času turške okupacije Madžarske v Pécsi, po izgonu Turkov, v krščanski cerkvi. Leta 1456 je vodil krščansko vojsko, ki je obvarovala Beograd pred zavzetjem turške vojske. Leta 1690 ga je papež razglasil za svetnika, je zavetnik vojaških kaplanov in odvetnikov. Papež Kalist III. je ukazal zvonjenje zvonov in molitev za zmago nad Turki pri obleganju Beograda, od takrat vsak dan ob 12. uri zvonijo zvonovi (t. i. turški zvon). Foto: Ivo Žajdela

Krščanstvo na Madžarskem ima dolgo in pomembno tradicijo

Pokristjanjevanje Madžarov se je začelo po naselitvi v Panonski nižini, ključen prelom pa je predstavljalo kronanje Štefana I. za kralja okoli leta 1000, ki je državo usmeril k zahodnemu krščanstvu. Krščanstvo je močno zaznamovalo madžarsko umetnost, arhitekturo, glasbo in književnost skozi stoletja. Imajo vrsto svetnikov, med njimi so sv. Štefan I. Ogrski (ok. 975–1038), sv. Ladislav I. Ogrski (1040–1095), sv. Elizabeta Ogrska (1207–1231), sv. Marjeta Ogrska (1242–1270). Prevladujoča vera je katolištvo, pomembni pa sta tudi reformirana (kalvinistična) in evangeličanska cerkev. Religija je igrala ključno vlogo pri oblikovanju madžarske narodne identitete in državnosti. Čeprav je Madžarska sekularna država, krščanske cerkve uživajo velik ugled in imajo pomembno vlogo v družbenem življenju.

Družinini romarji v stolnici sv. Petra in Pavla v Pécsi. Foto: Ivo Žajdela

Romarje, nekateri so bili z nami že drugič, smo povprašali po vtisih.

Romanja zato, da ljudje lahko hodijo po poti upanja

Škof Peter Štumpf: »To je bilo romanje ljudi, ki so naši ožji sodelavci na župnijah, globoko verni in kot takšni predani Cerkvi. Med njimi sem doživel veliko pozornosti, gostoljubja, pristopa posameznikov, če je potrebna kakšna pomoč. Romanje pomeni pozornost, nekaj odrekanja sebi, da bi bili bliže Gospodu in drug drugemu. Na romanju si okrepimo svojega duha zdaj, ko smo neposredno pred veliko nočjo.

Ta dva dneva, najprej v Segedu prvi dan, kot drugi v Peču, sta dosegla ta namen, da smo tudi doživeli ob madžarski kulturi in častitljivi zgodovini več lastne samozavesti v odnosu do našega slovenskega naroda, ko vidimo kako Madžari skrbijo za to, da ohranjajo svoje dedne časti. Tako še bolj skrbimo za to, kar so nam podarili naši starši: vero, slovensko kulturo in jezik. Bog daj, da bi takšnih romanj bilo še nekaj, ker mislim, da so danes romanja tudi za nas škofe prijeten trenutek, ko lahko tudi nagovorimo ljudi, ki jih ni malo, v tem primeru 150, da lahko hodijo po poti upanja.«

Duhovna prenova iz katere lahko veliko odneseš, če hočeš

Mateja Gartner, župnija Škofja Loka: »Teta je bila izžrebana kot naročnica Družine, že veliko let je naročena. Ker zaradi starosti in bolezni ni mogla iti, mi je ponudila to romanje in sem ji res izredno hvaležna za to možnost. Vsako romanje je duhovna prenova iz katere lahko veliko odneseš, če hočeš. Seveda romanje ni izlet. Imamo dovolj časa, da lahko premišljuješ, opazuješ ljudi okrog sebe, kako tudi oni sprejemajo romanje. Je kot čas, ki ga res lahko posvetiš sebi in svoji duhovnosti.

Na to romanje imam zelo lepe občutke. Na avtobusu se zelo lepo razumemo. Več ljudi pove, kako se umirijo. Tudi sama čutim, da so to ure za mene, sploh v tem postnem času, ko se pripravljamo na veliko noč, mi to zelo veliko pomeni. Skratka, to so blagoslovljeni dnevi in sem hvaležna za to priložnost.«

Tole Družinino romanje je kot pravo romanje, takšno kot mora biti

Frančiška Močnik, župnija Stranje: »Bila sem izžrebana med naročniki Družine. Ne bi šla sama, se ne bi upala. Potem pa je prišla hčerka in mi ponudila, da gre z menoj. Nato je sama plačala, da sva skupaj. Tole Družinino romanje je kot pravo romanje, takšno kot mora biti. Imamo kakšne druge skupinske izlete, ampak to je čisto drugače. Kar sem doživela mi je bilo vse zelo všeč, od lepih cerkva in umetnin v njih do duhovne izkušnje in organizacije.«

Vzameš dan, dva, da se odklopiš od vsakdanjih obveznosti

Marička Zavrl, župnija Sv. Helena – Dolsko: »Bila sem izžrebana, tako da je to zame tudi nagradno romanje, tega sem seveda vesela. Štirideset let sem naročena na Družino in sem vesela, da so enkrat našli tudi mene. Tudi starši so bili naročeni nanjo, torej vseh mojih 25 let pred tem. Romanje dojemam tako, da si vzameš dan, dva, da se odklopiš od vsakdanjih obveznosti in vsakdanjega življenja. Tempo je naporen, sama sem sicer upokojena, vendar občasno vpeta v delo. Je pa to tudi priprava na veliko noč, na Gospodovo vstajenje, saj smo v visokem postu. Na romanju smo lahko videli in doživeli obe mogočni stolnici, v Szegetu in Pecsi. Obe sta bogato poslikani, imata fascinantne orgle. Tudi te orgle v cerkvi v Pecsi, ki so jo iz džamije spremenili v krščansko. Kar strmiš, kaj so včasih bili sposobni narediti, ko ni bilo takšnih možnosti, kot so na voljo danes, pa so vseeno naredili tako mogočne stvari. Na romanje sem šla sama, srečala sem Matejo iz Škofje Loke, človeka pač začutiš.«

Romanje je pot srca, priložnost za osebno rast, utrditev vere

Marinka Mohar, župnija Javor: »Gospa iz župnije je bila izžrebana za tradicionalno romanje naročnikov tednika Družina. Doplačala je še romanje za moža, vendar se ga tik pred odhodom zaradi zdravstvenih razlogov nista mogla udeležiti, zato se je za pomoč in nasvet, kdo bi se romanja lahko udeležil namesto njiju, obrnila na našega župnika. Tako je bila nagrada ponujena nama, midva pa sva jo z veseljem sprejela. Romanje nama ni tuje. Najpogosteje sva se ga udeleževala skupaj z otroki ob zaključku verouka. Čas, ki ga preživiva z družino, nama pomeni zelo veliko, zato sva se sama romanja udeležila šele drugič.

Ker z družino radi obiskujemo in spoznavamo nove kraje, je romanje čudovita priložnost, saj ob vodenih ogledih izvemo veliko o zgodovini, kulturi in življenju posameznih krajev. Hkrati nas pot tudi duhovno bogati, kar predstavlja poseben dar in obogatitev za dušo. Pomemben del romanja nama predstavljajo tudi trenutki molitve in bogoslužja, ko se lahko v miru ustaviva, se poveževa z vero ter poiščeva notranji mir.

Romanje na Madžarsko nama je ostalo v zelo lepem spominu. Poleg prijetnega druženja in skrbno pripravljenega programa naju je posebej nagovorilo močno duhovno vzdušje, ki je spremljalo celotno pot. Popotovanje skozi čas svetih bratov Cirila in Metoda je bilo izjemno zanimivo in lepo predstavljeno, še posebej ob obisku kraja Zalavár, kjer sta nekaj časa delovala. Njuno poslanstvo je bilo za slovanske narode izjemnega pomena, saj sta širila krščansko vero med Slovani, omogočila bogoslužje v slovanskem jeziku, sveti Ciril pa je oblikoval tudi prvo slovansko pisavo.

Posebna čast je bila, da sva se romanja udeležila skupaj s koprskim škofom mons. dr. Petrom Štumpfom, katerega besede so naju pri bogoslužjih v veličastnih stolnicah globoko nagovorile. Obisk svetih krajev, skupna molitev in bogoslužja so nama omogočili, da sva se umirila, poglobila vase ter se še tesneje povezala z Bogom.

Takšni trenutki človeka napolnijo z notranjim mirom, hvaležnostjo in novo duhovno močjo za vsakdanje življenje. Romanje ni le potovanje v drug kraj, temveč tudi pot srca, priložnost za osebno rast, utrditev vere ter zaupanje, da nas Bog vodi po pravih poteh. Prav zato nama bo to romanje ostalo kot dragocena izkušnja, ki naju je duhovno obogatila, povezala med seboj in napolnila srce s tihim mirom.«

Z agencijo Trud potujem že tretjič

Martina Polič, župnija Lenart: »20. marca smo se z agencijo Trud in uredništvom Družine odpravili na tradicionalno romanje na Madžarsko. Sodelavcem Družine smo se pridružili tudi bralci tednika. Izžrebani sta bili moja mama in njena sestra, ki živita v isti vasi, le eno hišo vstran. Novico, da sta izžrebani za to romanje, pa je prebrala tetina sestra dvojčica in ju seveda tudi obvestila. Z veseljem sta se odzvali na povabilo, saj zelo radi potujemo in odkrivamo nove kraje ter njihove kulture. Sama sem bila povabljena s strani mame in sem se romanja tudi z veseljem udeležila. Ogledali smo si Zalavar ob Blatnem jezeru, ki je bilo nekdaj pomembno središče panonskih Slovencev. Nato smo se odpravili v Szeged in zadnji dan v Pècs. Mesti sta zelo lepi in urejeni. Gostoljubnost Madžarov nas je zelo presenetila, saj je naše bivanje naredila veliko bolj prijetno. Z agencijo Trud potujem že tretjič. Z njimi sem bila v Lurdu in Fatimi in vsako potovanje je vedno bolj bogato. Veselim se novih zgodb in pripovedovanj o novih krajih in kulturah, ki nam širijo obzorja in popestrijo vsako potovanje.«

Z veseljem bi se ponovno udeležila podobnega romanja

Klara Vulić, župnija Šempas – Osek: Priložnost za romanje ji je ponudil župnik, saj je bil izžreban in je njej ter še dvema prijateljicama ponudil karte. »Z navdušenjem sem karte sprejela in se po dolgem tednu študija odpravila na oddih. Romanje mi pomeni priložnost umiritve, druženja in duhovne poglobitve. Hkrati pa mi pomeni tudi odmik od vsakdanjega tempa ter možnost druženja in sklepanja novih vezi. Pomemben mi je tudi občutek skupnosti, saj se med romanjem ustvari posebno vzdušje povezanosti in medsebojne podpore.

Romanje na Madžarsko mi bo zagotovo ostalo v prelepem spominu. Bilo mi je zelo lepo, saj smo se kot družba zelo zabavali, hkrati pa se je med nami čutila posebna povezanost z Bogom. Najbolj mi bo ostala v spominu večerna maša v mogočni cerkvi v mestu Szeged in prepevanje pesmi na avtobusu. Romanje je bilo dobro organizirano, saj smo imeli dovolj časa za skupne dejavnosti ter ogled znamenitosti, kot tudi za umiritev in osebni razmislek. Z veseljem bi se ponovno udeležila podobnega romanja.«

Med romarji sem se lepo počutil

Mons. Franc Režonja, župnik na Razkrižju: »Za romanje na Madžarsko sem bil izžreban in sem se ga z veseljem udeležil. Med romarji sem se lepo počutil. Čeprav jih prej osebno nisem poznal, sem z njimi navezal dobre stike. Prijazen nasmeh in iskrena beseda sta nas povezali. Ves čas romanja sem čutil to prijateljsko vzdušje. Bili smo kot velika družina. Čeprav sem že pred mnogimi leti obiskal te kraje, sem spet obudil spomine. Romanje sem doživel kot srečanje dobrih prijateljev. Najbolj se me je dotaknilo srečanje z Gospodom pri maši in prisrčna povezanost med romarji. Sodelavcem Družine želim obilo Božjega blagoslova, modrosti in moči za poslanstvo v življenju Cerkve na Slovenskem.«

Pritegnila naju je pot slovanskih apostolov

Helena in Franc Štefanič, župnija Kočevje: »Kot dolgoletna naročnika Družine sva se prvič udeležila tradicionalnega romanja Truda. Pritegnila naju je pot slovanskih apostolov. Počastila sva ju že leta 2013, ob 1150. obletnici njunega prihoda na Moravsko, ko sva iz Prekmurja s kolesom poromala čez Madžarsko in Slovaško v Velehrad na Češko na grob sv. Metoda.

Helena: za Madžarsko me je navdušil še osebni razlog. Po očetu, ki je govoril in obiskoval madžarsko šolo, imam tudi nekaj madžarske krvi, zato me zanima njihova zgodovina, kultura in čudovite cerkve.

Franc: Največji vtis sta name naredili krasni akustični stolnici v Szegedu in Pečuhu. Na odlično organiziranem romanju sem pogrešal zgolj »segedin golaž«.

Začutil sem moč skupnosti in globino romarske izkušnje

Vid Prohart, župnija Vuzenica: »Romanja na Madžarsko sem se udeležil nekoliko nepričakovano. Moja oma je bila ena izmed izžrebanih, vendar se romanja sama ni mogla udeležiti, zato je svojo nagrado velikodušno odstopila meni. To sem sprejel kot lepo priložnost, pa tudi kot posebno povabilo, da se podam na to pot.

Romanje mi pomeni nekaj več kot le potovanje. Je pot, ki jo človek prehodi ali prevozi z določenim namenom. Na tej poti izročiš svoje misli, skrbi in prošnje Gospodu. Tudi tokrat sem na romanje odšel z osebnimi nameni, pa tudi z nameni za tri bližnje osebe. Posebno mesto v mojih molitvah pa vedno namenim tudi mladim iz naše animatorske skupine.

Za mano je že kar nekaj romanj – tako peš kot z avtobusom, v družbi prijateljev ali tudi sam. Tokrat sem se na romanje odpravil brez poznanstev, kar je bila zanimiva izkušnja. Prav to me je še posebej nagovorilo, saj sem bil deležen velike prijaznosti in odprtosti drugih romarjev z vseh koncev Slovenije. Spletla so se nova poznanstva, pogovori so bili iskreni in bogati, skupne molitve pa so ustvarile občutek povezanosti.

 Madžarska me je zelo navdušila. Posebej so me ganili gostoljubje in toplina ljudi, ki so nas sprejeli in za nas pripravili pogostitev. Opazil sem tudi zanimivo arhitekturo, ki se odraža v številnih lepih cerkvah. Najbolj pa se me je dotaknil trenutek, ko smo v Marijini stolnici skupaj zapeli Marija skoz življenje. Takrat sem res začutil moč skupnosti in globino romarske izkušnje.«

Ivo Žajdela, Po slovanskih sledeh na Madžarskem, romanje, Družina, 29. 3. 2026

Dr. Marija Stanonik ob spomeniku sv. Cirilu in Metodu v Blatenskem kostelu pri Zalavarju. Foto: Ivo Žajdela

1/29