Romarji pred stolnico v Sarajevu. FOTO: Ivo Žajdela

Na pot smo se odpravili s tremi avtobusi, 70 izžrebanih naročnikov Družine, ki so se jim pridružili še drugi prijavljeni. Na vsakem avtobusu smo bili poleg vodiča tudi sodelavci Družine, ki smo se v dneh druženja posvetili bralcem in naročnikom. Duhovni vodje romanja so bili trije: predsednik slovenske škofovske konference in novomeški škof Andrej Saje, Bogdan Dolenc in Jože Plut. Z nami pa so romali še duhovniki: Luka Zidanšek, Milan Stepan, Franc Linasi in Matej Rus.

Duhovniki v Kraljevi Sutjeski. FOTO: Ivo Žajdela

Zdaj že tradicionalno, sedmo tridnevno romanje

Zdaj že tradicionalno, sedmo tridnevno romanje nas je letos, od petka, 28., do nedelje, 30. marca 2025, popeljalo v Đakovo na Hrvaškem ter v Bosno, deželo z bogato in burno zgodovino, deželo različnih narodov, kultur in verstev, deželo veliko krat preizkušenih, pa dobrih in marljivih ljudi, ki so se vedno znova, tudi z vero v Boga, dvignili k novemu življenju. Šli smo v veri, da bi bilo letošnje romanje, ki ga lahko imenujemo tudi ekumensko, poleg priprave na veliko noč tudi naša iskrena molitev in prošnja za razumevanje ter spoštovanje med različnimi kulturami in verstvi povsod po svetu.

Stolnica sv. Petra v Đakovem. FOTO: Ivo Žajdela

Po poteh blaženih drinskih mučenk

Na letošnjem romanju smo se spomnili tudi blaženih Drinskih mučenk, redovnic skupnosti Hčera Božje ljubezni. Med njimi sta bili tudi dve slovenski rojakinji, s. Krizina Bojanc in s. Antonija Fabjan, ki sta svojo dobrodelnost opravljali v Sarajevu ter skupaj z drugimi sestrami v okviru leta 1911 ustanovljenega samostana Marijin dom skrbeli za bolne, onemogle in siromake ter poučevali okoliške otroke. Četniki so med drugo svetovno vojno Marijin dom obkolili ter sestre skupaj s slovenskim duhovnikom in pisateljem Francem Ksaverjem Meškom odpeljali v ujetništvo. 15. decembra 1941 so sestre umrle mučeniške smrti, njihova trupla so v Goraždu vrgli v reko Drino. 24. septembra 2011 so jih v Sarajevu razglasili za blažene drinske mučenke. Razglasitev je bila med mašo v sarajevski olimpijski dvorani Zetra in v Sarajevu smo se jih spomnili tudi mi.

Oltar sv. Cirila in Metoda v stolnici sv. Petra v Đakovem. FOTO: Ivo Žajdela

Obisk Đakovega in Strossmayerjeve stolnice

Prvi dan nas je pot vodila mimo Novega mesta in Zagreba v Đakovo, živahno mesto v rodovitni in bogati Slavoniji, predvsem pa pomembno kulturno in versko središče ter sedež škofije. Tu je deloval Josip Juraj Strossmayer (1815–1905), veliki hrvaški škof, mecen in narodni buditelj ter udeleženec Prvega vatikanskega koncila. Med letoma 1860 in 1873 je vodil narodno stranko in bil zelo dejaven v politiki. Leta 1867 je v Zagrebu ustanovil Jugoslovansko akademijo znanosti in umetnosti. Velikodušno je podpiral duhovnike, šole in kulturne ustanove. Po letu 1866 je vsako leto prihajal na oddih v Rogaško Slatino. Bil je zelo povezan s Slovenci.

Spomenik škofa Josipa Juraja Strossmayerja pred stolnico sv. Petra v Đakovem. FOTO: Ivo Žajdela

Škof Strossmayer je zaslužen tudi za gradnjo monumentalne neogotsko-romanske stolnice sv. Petra. Stolnica, ki s svojo mogočno arhitekturo in lepimi freskami v notranjosti jemlje dih, je tudi simbol mesta. Tu je bila naša prva romarska maša. Popoldne smo pot nadaljevali v Bosno in Hercegovino, v Sarajevo.

Stolnica Srca Jezusovega v Sarajevu. FOTO: Ivo Žajdela

Oltar sv. Cirila in Metoda v stolnici Srca Jezusovega v Sarajevu. FOTO: Ivo Žajdela

Drugi dan, v soboto, smo obiskali Sarajevo

Drugi dan smo namenili Sarajevu. Mesto ob reki Miljacki se prvič omenja leta 1462, ko so Turki tukaj zgradili rezidenco za poglavarja osvojene otomanske province Bosne. V 16. stoletju, času Gazi Husrev-bega, so mesto okrasili z orientalsko arhitekturo, zrasle so džamije, medrese, bezistani ... Iz leta 1914 se spominjamo atentata na prestolonaslednika nadvojvodo Franca Ferdinanda, kar je vodilo v prvo svetovno vojno, 14. zimskih olimpijskih iger, zadnje, balkanske vojne v začetku 90. let, ko je bilo mesto hudo poškodovano, ter ponovnega razcveta. 

Med predstavitvijo stolnice v Sarajevu. FOTO: Ivo Žajdela

Vodeni ogled po Sarajevu. FOTO: Ivo Žajdela

Dan smo začeli z mašo v katedrali Srca Jezusovega. Zgradili so jo leta od 1889 po načrtih arhitekta Josipa Vancaša v neogotskem slogu (Vancaš je naredil načrte tudi za več cerkva v Sloveniji in za Zavod sv. Stanislava v Šentvidu). Notranjost je bogato okrašena (kipi, freske, barvna okna), v visokih zvonikih je bilo šest zvonov, ki so jih naredili v livarni Samassa v Ljubljani in so bili darilo ljubljanskih škofov Pogačarja in Missie. 

Narodna knjižnica v Sarajevu. FOTO: Ivo Žajdela

Spominska plošča na narodni knjižnici v Sarajevu. FOTO: Ivo Žajdela

Popoldne smo si ogledali glavne sarajevske znamenitosti: pravoslavno saborno cerkev, Gazi Husrev-begovo džamijo, medrese – šole, Latinski most, mestno hišo, živahno Baščaršijo oziroma veliko tržnico, kjer je bil tudi prosti čas za nakupe in raziskovanja po želji ... Večerji je sledilo tradicionalno druženje romarjev in ustvarjalcev Družine.

Cerkev v Kraljevi Sutjeski v Bosni. FOTO: Ivo Žajdela

Tretji dan, v nedeljo, smo obiskali Kraljevo Sutjesko

V nedeljo smo se zapeljali mimo rudarskega mesta Kakanj v Kraljevo Sutjesko, kjer se je pisala bosanska zgodovina. Blizu, v gradu Bobovac (postavili so ga na zelo težko dostopnem gorskem kraju visoko nad sotesko), so živeli bosanski kralji. Zadnji kralj je bil Štefan Tomaš Kotromanić, žena kraljica pa Katarina Kotromanić, rojena Vukčić Kosača, hčerka hercega Stjepana Vukčića Kosače (besedo hercog je povzel po nemški herzog, to je vojvoda, po njej so poimenovali Hercegovino). Turki so leta 1459 oblegali Bobovac, kralj se je umaknil v Jajce, kjer je leta 1461 umrl (pokopali so ga v Bobovcu). Kraljica Katarina se je pred Osmani morala reševati v Dubrovnik, od tam pa vse do Rima, tam je iskala pomoč za boj proti Turkom, vendar je ni dobila. Umrla je v Rimu, pokopali so jo v cerkvi Ara Coeli. Otroka, sina Sigismunda in hčerko Katarino so Turki odgnali in ju poturčili. Leta 1463 so Turki z ubijanjem zadnjih branilcev zasedli Bosno in ji zavladali.

Kip kraljice Katarine v cerkvi v Kraljevi Sutjeski v Bosni. FOTO: Ivo Žajdela

Domačinke ob spomeniku Katarine, zadnje kraljice srednjeveške Bosne (preden so jo okupirali Turki). FOTO: Ivo Žajdela

Danes je Kraljeva Sutjeska najbolj poznana po frančiškanskem samostanu s cerkvijo sv. Janeza Krstnika. Njeni začetki segajo v 14. stoletje, kasneje je bil samostan večkrat porušen, saj je doživljal težke čase. Konec 19. in v začetku 20. stoletja so pozidali novo veliko cerkev, tudi tu, tako kot v Sarajevu, po načrtih arhitekta Josipa Vancaša. Tu je bila sklepna maša romanja, daroval jo je škof Saje, in nato vrnitev v Slovenijo.

Lojzka in Stanko Rutar iz Dobrega Polja pri Ilirski Bistrici.

Romanje je bilo darilo ob najini okrogli 50. obletnici poroke

Romarje, nekateri so bili z nami že drugič, smo povprašali po vtisih. »Ker smo že veliko let naročniki Družine in smo videli oglas za to romanje, smo se prijavili,« je povedala Lojzka Rutar iz Dobrega Polja pri Ilirski Bistrici. »Ko smo se pogovarjali, da bi šla, je hči rekla, da nama plača kot darilo ob najini okrogli 50. obletnici poroke. Kar na hitro smo se odločili, saj so bili na sporedu takšni kraji, ki jih še nismo videli. Vtisi so zelo lepi. Za Sarajevo nisem vedela, da je bilo tako pomembno mesto v zgodovini. Zato sem vesela, da sem šla. V naših družinah smo bili že dolgo naročniki Družine, že predniki pred 50. leti so bili, in smo še vedno naročniki, saj v njej preberemo lepe in zanimive stvari.« Mož Stanko je dodal, da je tudi prvič v Bosni, v Sarajevo si je pa že dolgo želel. »Ko smo v naši Družini videli razpis, sem takoj začel razmišljati, da bi bilo primerno, da se tega romanja udeležim. Bolj me je zanimalo Sarajevo, kot pa Đakovo, saj je Đakovo bliže nam, ker nam je kultura podobna, Sarajevo pa je bolj zanimivo. Videli smo veliko lepega in zanimivega, pa tudi duhovno je bilo romanje zelo bogato, maše, pridige ter ostale stvari, povezane z kraji, verami in objekti, ki smo jih srečali.«

Milan in Cilka Kobal z Vrhnike.

Zdaj, ko so otroci odrasli, hodiva na romanja malo več

Milan Kobal z Vrhnike je povedal, da sta se z ženo prijavila zadnji trenutek. »Z Družino sva bila že nekaj krat in sva bila zmeraj zadovoljna. Bila sva na čakalni listi in v sredo so nama sporočili, da lahko greva. Z romanjem sem zelo zadovoljen, povsod je bilo lepo. Imamo dobre vodnike romanja in duhovne vodnike, organizacija je dobra, družba je lepa. Zdaj, ko so otroci odrasli, hodiva na romanja malo več. Sarajevo me je impresioniralo s svojo raznovrstnostjo religij, kar je bogastvo, začutiš, da se lahko eni od drugih kaj naučimo, si damo, da ni to, kakor nam je dejal sarajevski mufti Nedžad Grabus, samo neka grožnja. Upam, da so besede iskrene. Včasih vidimo, da so njihova dejanja malo drugačna, kot govorijo, ko gre za skrajnosti. Žena Cilka je dodala, da sta že dolgo časa nameravala iti v Sarajevo, ker je bil Milan tam pri vojakih. »Tako, organizirano, je lažje, ker smo z lokalnim vodnikom izvedeli veliko več, kot če bi sama raziskovala.«

Franc in Jožica Papež iz Višenj pri Ambrusu.

Z veseljem grem, kaj doživiš, spoznaš nove ljudi

»Letos je sveto leto, ampak na romanje z Družino greva že tretje leto zapored, saj na njem dobiš zadoščenje, duhovno in drugače te napolni za eno leto, naslednje leto pa spet, tako da mi eno takšno romanje veliko pomeni,« je povedala Jožica Papež iz Višenj pri Ambrusu. »Izžrebana še nisva bila, te sreče še nisva imela. Z veseljem grem, kaj doživiš, spoznaš nove ljudi, in, poglobiš se v vero. Povsod je bilo lepo, v Đakovem, pa drinske mučenke, ki so bile reve, da je to neverjetno. Dale so svoje življenje, ampak, obranile so svoje zaobljube.« Tudi za moža Franca so vtisi zelo močni, »da vidiš kraje, kjer sta končali obe driski mučenki«.

Ana Hribernik iz župnije Kranj - Šmartin.

Navdušuje me Jože Plut s svojimi pridigami

»Pri nas faranka Marija razdeljuje Družine in mi je rekla, če bi šla na to romanje. In tako sem šla, saj na romanju že dolgo nisem bila,« je dejala Ana Hribernik iz župnije Kranj - Šmartin. Na Družino smo naročeni že zelo dolgo, že stara mama je bila, moja mama, zdaj pa jaz. Zelo sem bilka vesela, ko je začel izhajati Slovenski čas, čakala sem ga vsak mesec, ena a je bil, in je še. Na romanju smo imeli dobre vodnike. Ta, ki nas je vodil po Sarajevu, je bil odličen, veliko in bistveno ter s srcem je pripovedoval. Rada imam poglobljene maše. Navdušuje me Jože Plut s svojimi pridigami, s katerimi navdušuje vernike. Dobre maše ima, maša naj bo poglobljena.«

Jasna Škerjanec iz župnije Ljubljana – Moste – Fužine.

Romanja niso primarno ogledi znamenitosti, ampak poglobitev vere

Jasna Škerjanec iz župnije Ljubljana – Moste – Fužine se je romanja udeležila, ker je bila župnija ena izmed nagrajencev. »Vesela sem bila te možnosti, da v svetem letu organizirano poromam na kraje, kjer še nisem bila. Izmed celotnega romanja se me je najbolj dotaknila kapelica Vseh svetih v Đakovu. Kapelica je bila postavljena kot mošeja, zdaj pa v njej prebiva Jezus, izpostavljen v Najsvetejšem zakramentu 24 ur na dan. Nahaja se ne daleč stran od mogočne stolnice. Veseli me, da se v njej ustavijo mladi ljudje, ki za trenutek pokleknejo pred Najsvetejšim. Središče vsakega dneva je bila, vsaj zame, maša, ostala dogajanja so se vrtela okoli nje, kajti bili smo na romanju in romanja niso primarno ogledi znamenitosti, ampak poglobitev odnosa s svojo katoliško vero. Nagovorili so me vsakokratni pozdravi duhovnikov, ki so nas pozdravili s Hvaljen Isus i Marija. Iz tega romanja si bom zapomnila pogum naših bratov in sester iz Hrvaške in Bosne, ki so stoletja trpeli ter bili preganjani zaradi svoje vere, vendar so obstali trdni v naši katoliški veri.

Miroslav Meden iz župnije Ljubljana – Štepanja vas.

Na romanje zaradi duhovne priprave na veliko noč

»Z ženo sva se za romanje odločila predvsem zaradi duhovne priprave na romanje odločila predvsem zaradi duhovne priprave na Veliko noč veliko noč in občestva z enako mislečimi, seveda pa tudi, da spoznava nove kraje, kjer se je krščanska vera lahko bi rekel po čudežu ohranila, kar smo bili priča v Kraljevi Sutjeski v središču Bosne, ki je bila stoletja pod islamsko nadvlado,« je povedal Miroslav Meden iz župnije Ljubljana – Štepanja vas. »Z veseljem sva si ponovno ogledal katedralo sv. Petra v Džakovu, v kateri sta svojo umetniško stvaritev zapustila tudi Slovenca: slikar Izidor Mole in kipar Alojz Gangl. V spominu pa nama bo ostalo tudi izjemno duhovno vodstvo dr. Bogdana Dolenca in ostalih vodičev.«

Na romanju smo ljudje s podobnimi vrednotami

Alenka Vuga iz Solkana je bila izžrebana in je, kot je dejala, z veseljem šla na to romanje. Na Družino je že dolgo naročena, naročnino je dobila za poročno darilo. Na romanju ji je bilo zelo lepo, prijetno, tako duhovno, kot družabno. Najbolj posebno ji je bilo v Kraljevi Sutjeski, ki je bila posebno doživetje, ljudsko, pri maši so bile domačinke v narodnih nošah, in tega dela zgodovine ni poznala.

Ana Repič iz župnije Šturje.

Ana Repič iz župnije Šturje je povedala, da so bile to romanje zanjo prave duhovne vaje. »Na romanju smo ljudje s podobnimi vrednotami in se lahko z vsemi pogovarjam, čeprav se prej nismo poznali. Nagovarjajo me drinske mučenke. Vedela sem zanje, nisem pa vedela, da so toliko pretrpele. Ob tem se sprašujem, zakaj morajo eni ljudje tako trpeti. Nagovoril me je zelo lep križev pot, ki ga je pripravil gospod Bogdan Dolenc, duhovni voditelj našega avtobusa, pa tudi njegovi blagoslovi. Vsi trije avtobusi smo bili kot ena velika družina. Rada berem Družino, pričevanja in rubriko Iz naših župnij, ko lahko vidim kaj se dogaja, še posebej pa pogovore z družinami v prilogi Naša družina, ki jo rada vzamem v roke in berem.

Franc Linasi, župnik v Šmartnem pri Slovenj Gradcu.

Zelo sem hvaležen za to izkušnjo

Franc Linasi, župnik v Šmartnem pri Slovenj Gradcu, se je za romanje odločil, ker je bila izžrebana njegova župnija in je uspel dobiti zamenjavo na župniji. »V Bosni sem bil pred več desetletji in takrat sem videl, kako so kristjani v Bosni na preizkušnji, ker so v manjšini in sem želel videti kako zdaj živijo. Zelo sem hvaležen za to izkušnjo, da so pravzaprav zvesti v svoji drži in veri, da so veseli in se trudijo biti v sožitju tako s pravoslavnimi kot z muslimani. Vzdušje na romanju je bilo zelo lepo, tako duhovno kot turistično, oboje se je lepo prepletalo in je bilo dragoceno.

Marinka Gomiršek iz župnija Nevlje.

Drinske mučenke ostajajo v mojem srcu

Marinka Gomiršek iz župnija Nevlje je redna naročnica Družine, na romanju pa je bila v imenu župnije Nevlje, ki je bila izžrebana. »Nimam besed, da bi opisala, kako sem bila počaščena, da lahko grem na romanje z založbo Družina. Drinske mučenke ostajajo v mojem srcu. Čeprav sem bila pred leti službeno v Sarajevu, ga nisem doživljala tako globoko kot tokrat. Nagovorila me je čudovita cerkev v Džakovu, še posebej, ko je ob našem odhajanju nekdo na koru igral Hendlovo alelujo. Hvaležna sem, da smo imeli enkratno vodnico gospo Marijo, pa tudi za dogodivščine in nagovore duhovnega voditelja našega avtobusa, gospoda Jožeta Pluta.

Sibila Nidorfer iz Maribora.

Na romanju smo bili povezani v Upanju

Sibila Nidorfer iz Maribora je dejala, da bi za to romanje z revijo Družina lahko podnaslov Božja milost je v vsakdanu. Hvaležna je za podarjeno nagrado šolskih sester in da so sodelavci rekli, da lahko gre ona. »Za začetek sem v Đakovem spoznala škofa Strossmayerja, po katerem je imenovana ulica, na kateri delam zadnji moji dve službi. V spominu mi je ostalo predvsem to, da je bil prodoren in je delal za ljudi. Kot je tudi del poslanstva mojih služb, delati za ljudi z ljudmi. V Sarajevu se me vedno znova dotakne norija vseh vojn, in molitev, da bi zmogli preseči sovraštva ter hoditi v miru na kavo. Frančiškanski samostan v Sutjeski pa mi je dal pogum pričevanja za vero. Ko po vseh zgodovinskih težkih preizkušnjah domačinke s ponosom pridejo v narodnih nošah in je njihova pesem ena sama molitev Bogu. Na romanju smo bili povezani v Upanju, veselju in hvaležnosti za to, karkoli se zgodi, imamo drug drugega in predvsem Boga. Ne vem, če bi si, tako kot Drinske mučenke, upala stati v svoji veri. Vedno bolj pa se zavedam, da ni samoumevno, da lahko živim vero, da vsi niso imeli ali še vedno nimajo te možnosti. Z vsemi pričevanji tega romanja, ob vseh čudovitih romarskih mašah, ki so se me zelo dotaknile, sem opogumljena, da bi rada znala vsak dan s prstom pokazati na Božjo milost.«

Marija Hernja Masten, vodička s Ptuja.

Romanje je bilo ob duhovnih vodjih globoka duhovna izkušnja

Marija Hernja Masten, vodička s Ptuja, spomni, da smo šli letos v Džakovo in Sarajevo, se pravi v tisti del sveta nekdanje Jugoslavije, ki povezuje številne ljudi med seboj. »Tudi naše romanje od Džakova, Sarajeva in na koncu Kraljeve Sutjeske je povezovalo različne veroizpovedi in kulture. Romanje je bilo ob duhovnih vodjih globoka in bogata duhovna izkušnja. Povsod, kamor smo prišli, so nas lepo sprejeli, pozdravila sta nas nadškofa v Džakovu in Sarajevu. Maše so bile zelo doživete. Na romanjih se tako vedno prepleta duhovno molitveni program s turističnimi ogledi.« Ob bogati kulturni in stavbni dediščini Džakova in Sarajeva je izpostavila zadnji dan romanja, ki smo ga namenili Kraljevi Sutjeski, kraju, kjer so v bližini imeli bosanski kralji svoje središče. Pri maši so bile namreč navzoče domačinke oblečene v lepe narodne noše. Legenda pravi, da jih je naučila izvesti nekaj vezenin sama zadnja bosanska kraljica Katarina. »Na romanju pa smo se spomnili tudi Drinskih mučenk, med katerimi sta bile tudi dve Slovenki. Drinske mučenke so nam lahko zgled kako braniti in ohraniti vero v najtežjih trenutkih.«

Vodja romanja Manica Ferenc.

Ostajamo povezani preko naših vsebin v tedniku Družina

Letošnje romanje z bralci Družine je bilo še posebej navdihujoče, bili smo resnični romarji upanja, meni vodja romanja Manica Ferenc. »Romali smo po krajih, kjer smo Slovenci pustili svoj pečat, bodisi duhovni, bodisi gmotni. Dobrodošlice v vseh krajih, topel sprejem na vsakem koraku, ki nam daje upanje, da bo svet boljši, saj se povsod najdejo dobri ljudje odprti za dialog. Naše romanje je bilo ekumensko in medversko, spoznavali smo vrednote, ki nas družijo. Med romarji, vseh nas je bilo 150, so se stkale prisrčne vezi, postali smo ena velika družina, verjamem, da ne samo za tri romarske dni. Ostajamo povezani preko naših vsebin v tedniku Družina, revijah, knjigah in spletnih vsebinah. Hvaležni smo vam dragi romarji, da ste bili z nami, da ste delili z nami svoje misli o naših vsebinah, saj veste brez vas je naše delo zaman. Veselimo se romanja in druženja z vami v prihodnjem letu.«

Škof Andrej Saje. FOTO: Boštjan Debevec

Pričevanja katoličanov, ki so živeli in še živijo v težkih razmerah

»Moj prvi vtis iz tega romanja je ta naša skupnost,« je poudaril škof Andrej Saje. »Ker smo iz različnih krajev Slovenije, se večinoma nismo poznali med seboj, a smo se hitro začutili, ker nas povezuje naša vera. Povezuje nas to, da beremo Družino, da smo člani župnijskih skupnosti. Ko sem se pogovarjal z romarji, so zelo hvaležni za vse to, kar smo doživeli, kar smo videli, pa tudi za naše medsebojne pogovore, tudi take neformalne.

Druga stvar je ogled in obisk teh krajev. Predvsem me nagovarja ta izkušnja srečanja s katoličani v Bosni. Z nekaterimi se že poznam, recimo škofom in nekaterimi duhovniki, ampak vsakič znova začutim njihovo veličino, pričevanja teh katoličanov, ki so živeli in še živijo v težkih razmerah. Po zadnji vojni so bili zdesetkani, mnogi so se izselili zaradi želje po bolj dostojnem življenju. Danes jih je res malo, ampak tisti, ki so, so pa izjemno dejavni, preizkušani, pa zelo tudi samozavestni in ponosni na to, da so katoličani in tudi, da so Bosanci, ali pa Hrvatje v Džakovu. Se mi zdi, da je to za vse nas ena spodbuda, da bi tudi mi okrepili samozavest, da smo ponosni, da smo Slovenci, da smo katoličani, da smo člani določene župnije in da bomo nekako bolj odgovorno tudi sooblikovali prihodnost. To se mi zdi, da se lahko naučimo pri sosednjih narodih.«

1/29