Kdo si ti, preprosto mlado dekle iz Nazareta, da si pustila neizbrisno sled na našem planetu in da tudi po dva tisoč letih ta sled ne samo, da ni izginila, ampak je postala močnejša, pomembnejša, večja! Si tako pomembna, ker si rekla svoj DA, svoj FIAT neznani zavezi z Bogom in postala mati Odrešenika, ki je odrešil človeštvo in mu na široko odprl vrata v večnost? Ali si ti, Marija, samo potreba ljudi po ženskem liku v skrivnosti večnega Boga?

Avtorica zapisa je s. Emanuela Žerdin. FOTO: Igor Vojinovič

Sveto pismo te pred naše oči postavlja kot ženo, obdano s soncem, mesec je pod tvojimi nogami, a ti si zmagovalka nad močjo hudega duha in prinašalka upanja, ki potrdi, da je dobro vendarle močnejše od zla. Ko v teh vročih avgustovskih dneh praznujemo tvoj največji praznik MARIJINO VNEBOVZETJE – VELIKO MAŠO, spet hitimo v tvoja svetišča: mi, ki smo dnevno v stiku s teboj, kakor tudi tisti, ki jih pritegne počitniško razpoloženje, lepo petje, romarski pohodi, da pridejo, čeprav sami ne vedo, zakaj.

Marija je razodetje nežnosti nebeškega Očeta, ki ni hotel stopiti v naš človeški svet kot mogočen vojskovodja, kralj in vladar, ampak je hotel imeti Mater, Mamo, kajti prav po materinstvu se On, Bog, razodeva kot darovalec življenja, kot neskončna ljubezen, kot Oče, ki ima imena svojih otrok napisana ne samo na svoje roke, ampak v svoje srce. Zato je po Mariji toliko lažje priti do Kristusa, saj se v njej najdejo žene in matere vseh celin, vseh barv, jezikov in narodov.

V otroštvu smo vsako leto romali v Turnišče, kjer je zame najlepša Marijina podoba, a za praznik jo oblečejo v prekrasno belo obleko, da še mali Jezušček v njenem naročju sveti kot zlato sonce! Tam sem neštetokrat z množicami prebedela noči, šla okrog oltarja, skozi temo v luč, in tam, pred Marijinim oltarjem tudi danes doni pesem »Marija, nebeška Kraljica«.

Zato si ti, Marija, veselje ne samo mojega srca, ampak mnogih, ki bodo ob tvojem prazniku spletli vence molitve in pesmi okrog tvojih oltarjev!

Ko se poje po prekmurskem napevu, se v to pesem zlije vsa žalost, trpljenje in zapuščenost, ki jo čutijo mali, nevidni ljudje, vsi pozabljeni bolniki, vsi zapuščeni begunci, vsi prezrti starčki in starice, vsi umirajoči … Ko pa potem pride tisti verz »Oj bodi nam vsem pomočnica, veselje si naš'ga srca«, se tudi najbolj žalostni obraz razvedri, se zasvetijo oči in v srcu se rodi upanje, da Marija ve, da ona vidi in razume vse naše čisto človeške težave, zato nam hiti pomagat na tolikokrat neverjetni čudežni način.

Ko nam Sveto pismo govori o preobrazbi našega sedanjega telesa, preoblečenega v večno obleko, mi spet pred oči stopi Marijina podoba – takšna, kot je v Turnišču: bela, zlata obleka, Jezus v naročju in topel nasmeh, ki pravi: Tukaj sem zate, zato da boš tudi ti enkrat z menoj ob mojem Sinu, Odrešeniku. Zato si ti, Marija, veselje ne samo mojega srca, ampak mnogih, ki bodo ob tvojem prazniku spletli vence molitve in pesmi okrog tvojih oltarjev!