Avtorica knjige Helena Reberc se je rodila v verni družini v Ljubljani. Leta 1993 je dokončala študij psihologije, danes pa je posvečena sestra v Skupnosti Emanuel. Da bi nam približala delovanje Marijana Arharja, smo jo povabili k pogovoru, na katerega se je prijazno odzvala.

Helena Reberc piše in prevaja, predvsem pa se posveča delu z mladimi in nevernimi, drugačnimi. FOTO: Klemen Lajevec

Kako je v vas dozorela ideja, da napišete knjigo, posvečeno duhovniku in eksorcistu Marijanu Arharju? Kakšna znamenja so vas pri tem spremljala?

Večkrat sem poslušala Marijanove prijatelje govoriti o blagodejnih učinkih njegove molitve, njegovi zvestobi rožnemu vencu, posebnostih v značaju, ki pa so kljub vsemu odražale prej zglednost kot kaj drugega, na primer, da je bil med vožnjo v avtu ure in ure tiho, ker je v srcu molil. Ali da je bil prej odrezav in malce robat, pa je vendar tolikokrat zaznal trpečega človeka in pristopil k njemu. Ob tem sem si zaželela, da bi nekdo napisal o njem članek, ki bi bil v spodbudo ljudem. Potem je naneslo, da so za članek naprosili mene, jaz pa nisem želela ostati le ob dveh ali treh pričevalcih, ker sem želela čim bolj objektivno sliko o tem nenavadnem, čeprav navzven običajnem duhovniku. S pomočjo stikov, ki sem jih pridobivala po božji previdnosti, sem napredovala v ogromno količino informacij in pričevanj, ki so že zadostovale za knjigo.

Marijan Arhar pred župniščem v Črnem Vrhu leta 2005. FOTO: Petar Goršeta, slika v lasti družine Štulić.

Znamenja so bila preprosta, a zgovorna. V pogovorih, ko nisem več vedela, kako napredovati, se je večkrat nenadoma izkazalo, da je pred menoj nekdo, ki je Marijana osebno poznal ali dobro pozna nekoga, ki mu je Marijan pomagal. Tako sem spet lahko nadaljevala z novimi pričevanji. Včasih nisem vedela, kako dobro opisati neko lastnost in mi je ravno v tistem času prišel naproti nekdo, ki mi je »položil besede v usta« oziroma pomagal najti pravi izraze. Ko nisem bila prepričana, ali je trditev nekega pričevalca le plod njegove domišljlije ali pretiranega občudovanja in sem oklevala, da bi izjavo vključila v svoje delo, se je pogosto v kratkem času neodvisno pojavil še nekdo s podobno zgodbo ali trditvijo.

Želela sem čim bolj objektivno sliko o tem nenavadnem, čeprav navzven običajnem duhovniku.

Kako bi neznancu približali Marijana Arharja v nekaj povedih? V čem se kaže njegova veličina? 

Razložila bi mu, da je Marijan primer, ki kaže, da Bog zavija svoje bisere v ponošene, včasih celo razcapane cunje – na bisere naletimo tam, kjer jih najmanj pričakujemo. Marijanova veličina je v tem, da je znal ostati majhen in skromen, čeprav se je verjetno zavedal mnogih velikih del, ki jih je Bog storil po njegovih priprošnjah.

Bog zavija svoje bisere v ponošene, včasih celo razcapane cunje – na bisere naletimo tam, kjer jih najmanj pričakujemo.

Kateri so bili njegovi najbolj izraziti talenti?

Moč molitve, vere in neomajnega zaupanja. Čeprav so to bolj božji darovi kot talenti, ki pa jih tudi sami razvijamo, če jih sprejmemo in udejanjamo. Med te lahko štejemo tudi njegovo močno sočutje do ljudi, ki so notranje ranjeni, razbiti, ki trpijo. Nekomu je sam dejal, da vidi v dušo. Več ne znam povedati na to temo. A veliko ljudi je v to prepričanih, ker so večkrat doživeli, da jih je »zadel«, kot bi vedel, kaj se dogaja v njih. Sicer pa je imel občutek za lepo, rad je imel, na primer umetnostno zgodovino. Dobro je poznal slovenske cerkve. Občutek za lepo je razvijal tudi z gobelini, ki so bili hkrati sprostitev in molitev. Pa občutek v postavljanju jaslic ...

Črni Vrh po sončnem zahodu. FOTO: Mira Dobravec

Knjiga je nastala na podlagi pričevanj in pripovedovanj mnogih ljudi. Koliko pričevalcev ste vključili v knjigo? Kdo vse so ti ljudje?

V knjigo je vključenih okrog 130 pričevalcev. Z večino sem se osebno srečala ali pa imela daljši telefonski pogovor, z nekaterimi pa le mimogrede in sem si naredila le kratek zapisek s ključno informacijo iz pogovora. Vseh pogovorov je bilo tako verjetno čez 150. Nisem še imela časa, da bi natančno preštela.

Dve tretjini pričevalcev sta iz Slovenije, ostali iz tujine, večinoma s Hrvaške, iz Bosne in Hercegovine, pa tudi iz Avstrije, Francije, Nemčije.

Tudi sorodnike v Avstraliji sem kontaktirala. Sicer pa so to ljudje različnih poklicev, mlajši in starejši, moški in ženske, duhovniki, posvečeni, poročeni, samski ... Očitno k Marijanu ni prihajala le ena kategorija ljudi.

Se vas je katero pričevanje še posebej dotaknilo?

Ja. Posebej bi izpostavila dva pripadnika specialnih enot, enega slovenskega in enega hrvaškega. A moram priznati, da je vsako, tudi najbolj preprosto pričevanje, na primer o spovedi ali kaki besedi spodbude, ki jo je Marijan komu izrekel, dalo nov lesk celoti v mozaiku in me tudi nagovorilo.

Knjigo ste naslovili »Pokliči me!«. Najbrž ni naključno izbran?

Oklevala sem med naslovoma »Ne boj se!« in »Pokliči me!« Marijan je z veliko avtoriteto znal reči »Ne boj se!« in pogosto je to storil. Kot je Jezus pomiril svoje učence, je Marijan znal potolažiti in spodbuditi človeka v stiski. A njegov stavek »Pokliči me!« se mi je zazdel precej drzen in izviren. Izviren v tem pomenu, da si je upal to reči ljudem in očitno vedel, da mu Bog dopušča podarjati to duhovno bližino, ko jo nekdo potrebuje.

V čem lahko življenje Marijana Arharja nagovarja sodobnega človeka?

Predvidevam, da bi Marijan zaradi lokacij, na katerih je živel, lahko zapadel v občutek osamljenosti, nepomembnosti, celo odrinjenosti ali nemoči ... in vendar je znal s pomočjo vere in zaupanja v Boga svojo situacijo obrniti v dobro. V danih pogojih služiti Bogu in sočloveku v stiski.

Je nasprotje iskanja sebe, priznanja svojega dela, svojih dosežkov, samega sebe, slave ... Sporoča nam, da vedno lahko živimo za druge, če smo se le ukoreninili v Bogu. Da ni preslabih pogojev, da bi naše življenje lahko postalo rodovitno.

Marijan nam daje tudi sporočilo, da duhovni svet obstaja, da je resničnejši od sveta, ki ga vidimo in tipamo. V tem nam je upanje in spodbuda, da se oprimemo tudi mi Kristusa in v najbolj nemogočih situacijah otroško zaupamo njegovi ljubezni.