Goriška Mohorjeva družba je izdala knjigo Marize Perat Po romarskih stopinjah naših prednikov.

Avtorica Mariza Perat je v knjigi z naslovom Po romarskih stopinjah naših prednikov pripravila za tisk zapise, ki so pod skupnim imenom Marijine božje poti izhajali v tedniku Novi glas v Gorici v obdobju 2013–2015.

Božje poti, ki jih avtorica v knjigi opisuje, so nekakšen odraz duše slovenskega, zlasti primorskega človeka, ki je Materi Božji posvetil nič koliko cerkva, od katerih je kar nekaj romarskih svetišč. Kot je zapisala avtorica, so naši predniki vedno radi romali. Romali so v bližnje in daljne kraje, od katerih sta bila najbolj znana Sv. Jakob v Komposteli in Sv. Trije kralji v Kölnu ob Renu, romali pa so tudi v Rim in nekateri celo v Sveto deželo.

Najraje pa so obiskovali Marijina svetišča, ki že stoletja stojijo na naših tleh, Sveto Goro, Staro Goro, Brezje, Ptujsko Goro, Gospo Sveto, pa tudi druga, čeprav manjša in manj znana Marijina svetišča, ki jih najdemo v naših krajih. Naj tu navedemo nekatera: Mengore na Tolminskem, Porčinj nad Čedadom, Marijino Celje, Roža Skrivnostna v Krminu, Kostanjevica pri Gorici, Vitovlje, Mirenski Grad, Obršljan pri Komnu, Log pri Vipavi, Repentabor. Češčenje Božje Matere, poudarja v uvodnem poglavju avtorica, sega v sam začetek krščanstva, in na Primorskem je bila izhodišče za Marijino češčenje, kot seveda tudi za širjenje evangelija, oglejska cerkev. Tesno vezane s pokristjanjevanjem sta tudi najstarejši božji poti, Barbana pri Gradežu in Stara gora pri Čedadu, katerih začetki segajo v 6. stoletje.

Kjer se stikajo različni narodi

Avtoričin izbor teh romarskih središč nudi slovenskemu bralcu opis predvsem primorskih božjih poti, katerih nastanek je velikokrat vezan na Marijina prikazovanja ali na izjemne dogodke. Ta so od Svetih Višarij mimo Soške in Nadiške doline, Vipavske in Krasa vse do morja, do Barbane in Strunjana, posejane na obeh straneh današnje državne meje, na ozemlju, kjer se stikajo različni narodi in različne kulture, ki so v stoletjih oblikovali zgodovino tega območja: »Zdi se, da si Mati Božja za svoja romarska svetišča rada izbira kraje, kjer se srečujejo ljudstva različnih narodnosti in različnih kultur,« še beremo v knjigi.

Pri opisu teh božjepotnih svetišč je avtorica skrbno pospremila bralca skozi večstoletno zgodovinsko dogajanje z opisom krajev in njihove zgodovine, predvsem pa s skrbno dokumentiranim prikazom družbenega, kulturnega in verskega življenja ter likov vidnih kulturnih in verskih osebnosti, ki so na teh tleh skrbele za slovenskega človeka in njegovo narodno ter duhovno osveščenost in rast.

Tone Kralj v zamejstvu

Goriška Mohorjeva družba je po desetletju ponatisnila knjigo Verene Koršič Zorn Tone Kralj. Cerkvene poslikave na Tržaškem, Goriškem in v Kanalski dolini. Knjiga o poslikavah Toneta Kralja prikazuje skupno sedmih cerkva, ki se nahajajo na območju od Kanalske doline pa do južnih obronkov tržaškega Krasa, to je na območju, ki je bilo po vojni dodeljeno Italiji: Svete Višarje v Kanalski dolini, Pevma in Štandrež na Goriškem, Katinara, kapela šolskih sester pri Sv. Ivanu v Trstu, Trebče in Pesek na Tržaškem. Avtorica, umetnostna zgodovinarka, je prikaz teh Kraljevih del povezala z njihovim časovnim nastajanjem: pri treh cerkvah, ki so nastajale v 30. letih 20. stoletja, to je v obdobju med obema vojnama (Svete Višarje, cerkev v Pevmi in cerkev na Katinari pri Trstu), je v ospredju predvsem trpljenje slovenskega naroda v enem najtežjih obdobij, v času fašistične strahovlade, kjer je umetnik s svojo likovno govorico vlival vero in upanje v pravično rešitev, v zmago dobrega.

Temu primerno je tudi slogovno izražanje, razpeto med secesijsko elegantnostjo linij, ekspresionistično deformacijo teles in plastičnostjo nove stvarnosti. Cerkve, poslikane po vojni (Trebče, Pesek, kapela šolskih sester pri Sv. Ivanu v Trstu), pa so prežete s svetopisemskimi prizori, kjer je v ospredju predvsem mistično podoživljanje, ki sledi cerkvenemu liturgičnemu letu. Poslikave se tudi stilno razlikujejo od prejšnjih: sicer še opazna secesijska valovanja v oblikah ne skrivajo svojega izvira v prvinski ljudski umetnosti, s katero se Kralj želi približati ljudski duši.

Obnova zvonov

Publikacija Obnova zvonov. Vipava (Priprava – I. del) je prva iz zbirke Zvonovi in njihova oprema in obravnava obnovo zvonov v župniji Sv. Štefana v Vipavi. Avtor Marko Cesen Scek, strokovnjak za zvonove in škofijski kolavdator zvonov, je na osnovah zvonoznanstva prikazal pravilen pristop do zvonov kot glasbila in vsega, kar je zvezi z njihovo opremo, kot tudi pravilen pristop do zvonika in celotnega delovišča, do namestitve zvonov v zvoniku, elektrifikacije, avtomatičnega pogona in upoštevanja vseh varnostnih ukrepov.
Pri obravnavi obnove zvonov v Vipavi je avtor sledil celotnemu postopku, od večletnega preučevanja stanja zvonov, pri čemer je neutrudljivo opozarjal na prežeče nevarnosti in predlaga primerne tehnične rešitve, tako pri zvonovih in kembljih, pri nosilni konstrukciji kot zvoniku samemu.

Bogato ilustrirana publikacija

Knjiga nudi vrsto natančno opisanih in koristnih napotkov in se predstavi kot izreden priročnik, namenjen ne le izvedencem in usposobljenemu osebju, ampak tudi vsem tistim, ki v cerkvi imajo opravka z zvonjenjem in zahajajo v zvonik, duhovnikom, cerkovnikom, pritrkovalskim skupinam.

Glas zvonov, če povzamemo uvodne misli koprskega škofa Jurija Bizjaka, spremlja vsak naš dan, spremlja vse naše leto, vse naše življenje, od krsta do poroke, od zibeli do groba, in nam kliče v spomin skrivnost vstajenja in večnega življenja, je kakor glas preroka, ki tolaži in glas apostola, ki oznanja.

Bogato ilustrirana publikacija je izraz velike avtorjeve prizadevnosti in strokovnosti pri ohranjanju te plemenite slovenske kulturne in duhovne dediščine.