Po nenadni in daleč prezgodnji smrti Antona Tomaža Linharta (1756–1795), zgodovinarja, pesnika, nestorja slovenskega gledališča in obenem vsestransko izobraženega razsvetljenca, se je njegova vdova Jožefa znašla v kočljivem položaju. Prodala je družinsko hišo v Ljubljani in se z mladoletnima hčerkama Sophie in Amalio preselila na Dunaj.

Vdova Jožefa se je po Linhartovi smrti preselila na Dunaj

Knjiga muzikologa dr. Marka Motnika Glasbena pot Sophie Linhart. Po sledeh družine Antona Tomaža Linharta je večplastno znanstveno delo, ki v sedmih poglavjih slika življenjske poti in usode družine nestorja slovenskega gledališča, pesnika, zgodovinopisca, visokega deželnega uradnika Antona Tomaža Linharta. Natančneje, knjiga pripoveduje doslej v slovenski kulturni zavesti še povsem neznane življenjske zgodbe njegove vdove in hčerk Amalie in Sophie.

Kulturno razgledana in očitno družbeno dobro povezana vdova Jožefa, ki je prihajala iz družine ljubljanskih gostilničarjev Detela, se je po Linhartovi nenadni smrti preselila na Dunaj.

Sophie Linhart je bila iskana in cenjena koncertna pevka

Osrednje mesto v knjigi je avtor posvetil Sophie Linhart, ki je svojo pevsko izobrazbo na Dunaju pridobila pri znanem dvornem skladatelju Antoniju Salieriju in pevskem pedagogu Giuseppeju Tomaselliju ter se na Dunaju sredi drugega desetletja 19. stoletja uveljavila kot iskana in cenjena koncertna pevka in ljubljenka meščanskih salonov. V njen družbeni krog je sodilo nekaj velikih imen glasbene zgodovine, med njimi tudi Franz Schubert. V eni gledališki sezoni se je preizkusila tudi na opernem odru gledališča Theater an der Wien in nastopila v več opernih delih.

Po poroki sestre Amalie in smrti matere Jožefe se je Sophie vrnila v rodno Ljubljano, tod nastopala na koncertih Filharmonične družbe, delovala kot učiteljica petja in se razmeroma pozno poročila. S soprogom sta v Ljubljani nekaj let vodila zasebno izobraževalno ustanovo za dečke in se potem preselila v Gradec, na Dunaj in od tam neznano kam. Sledi za Sophie Linhart se nazadnje razblinijo v megli.

Skozi biografijo glasbenice predstaviti kulturno zgodovino časa

Knjiga ni le biografsko delo, temveč poskus, skozi biografijo izbrane glasbenice predstaviti kulturno (predvsem glasbeno) zgodovino časa. Mogoče jo je brati kot glasbeno zgodovino zgodnjega 19. stoletja, ki pa v ospredje ne postavlja glasbene produkcije, torej zgodovine skladanja. Zgodovino glasbe navadno pripovedujemo kot zgodovino skladateljev in njihovih del; v tem delu pa kot zgodovino kulturne prakse (glasbenega ljubiteljstva). Delo ponazarja, kako je meščanski sloj na Dunaju in tudi v Ljubljani aktivno oblikoval glasbeno kulturo svojega časa. Skozi poustvarjalnost, glasbene salone, zasebna druženja in združenja je narekoval glasbeni okus časa.

Poizkus, kako zgolj iz fragmentov sestaviti smiselno povezano

Avtor se je tako rekoč na vsaki strani opiral na arhivske in druge zgodovinske vire, ki jih je bilo seveda najprej treba najti ter zbrati, nato pa pronicljivo analizirati in bralcem predstaviti na čim bolj razumljiv način. Ti viri so številni, hkrati pa tudi fragmentarni, saj mu obširne korespondence, dnevniki ali drugi prvoosebni dokumenti niso bili na voljo. Gre torej tudi za poizkus, kako zgolj iz fragmentov sestaviti smiselno povezano in čim bolj privlačno podobo družine Linhart.

Avtor je na predstavitvi knjige v Ljubljani 10. decembra 2024 poudaril, da sedem poglavij jasno povezuje rdeča nit: »glasba in njen pomen v meščanski družbi bidermajerja, hkrati pa bi knjigo težko označili za strogo muzikološko. Ne tangira le številnih vidikov glasbene in kulturne zgodovine, pač pa nenazadnje odpira tudi vprašanja o položaju in možnostih žensk v takratnem glasbenem življenju ter njihovi aktivni vlogi pri oblikovanju glasbene kulture časa prve polovice 19. stoletja.«

Marjana Ahačič, Čudila bi se, če bi vedela, da je nekdo o njej napisal knjigo, Sophie Linhart, Marko Motnik, Gorenjski glas, 10 . 1. 2025

Marjana Ahačič, Po sledeh družine Linhart, Sophie Linhart, Marko Motnik, Deželne novice, 21. 1. 2025

Manca Černivec med predstavitvijo knjige Normiranost v slovarjih slovenskega knjižnega jezika v Ljubljani 10. decembra 2024. FOTO: Ivo Žajdela

Manca Černivec: Normiranost v slovarjih slovenskega knjižnega jezika

Založba ZRC je izdala knjigo jezikoslovke Mance Černivec z naslovom Normiranost v slovarjih slovenskega knjižnega jezika. Avtorica se je v njej osredinila na normativno vlogo splošnih razlagalnih slovarjev, katerih osnovni namen je prikazovanje pomenske razvejanosti leksikalnih oz. slovarskih enot, slovarska obvestilnost pa je glede na zastavljeni koncept slovarja lahko tudi razširjena. Normativno vrednotenje slovarskih enot in jezikovnih pojavov je v slovenskem prostoru neločljivo povezano z zvrstjo jezika, ki je tradicionalno poimenovana knjižni jezik in predstavlja uravnavano tvorbo jezika, namenjeno uspešnemu sporazumevanju vseh udeležencev na nadnarečni in nadregionalni ravni. Presojanje jezikovnih sredstev pomeni ugotavljanje, kaj je v knjižnem jeziku normalno oz. norma, in ugotavljanje, v kakšnem razmerju do norme so jezikovna sredstva, ki so predmet vrednotenja. Temeljni izhodišči knjige sta povezani z vsebino in prikazom normativne informacije v enojezičnih splošnih razlagalnih slovarjih: kaj obsega normativna informacija (vsebina) in kako je normativna informacija posredovana uporabniku (prikaz).

Poselitev Vzhodnih Alp v zgodnjem srednjem veku

V knjigi v angleščini Settlement of the Eastern Alps in the Early Middle Ages (Poselitev Vzhodnih Alp v zgodnjem srednjem veku) je osem avtorjev v devetih poglavjih osvetlilo različne vidike téme iz naslova. Gre za vrhunec obsežnih raziskovanj v zgodnjesrednjeveški arheologiji Vzhodnih Alp, ki združuje skupna prizadevanja štirih raziskovalnih projektov s strokovnjaki iz dveh držav skozi več let.

Poudarek je na območju vzhodnega obrobja Alp v današnji Sloveniji in delih Avstrije. Tri mikroregionalne študije prikazujejo okolico Bleda in Dravsko polje v Sloveniji ter Lipniško polje v Avstriji, poglavji s primeri pa se osredinjata na avstrijsko Štajersko.

Vzhodne Alpe kot arheološka regija

Tematsko so knjigo razdelili na tri dele. Čeprav se dolžina posameznih poglavij razlikuje, so deli precej uravnoteženi glede na obravnavano temo. Prvi del vsebuje ustrezen metodološki uvod, ki mu sledijo tri mikroregionalne študije in poglavje, ki išče skupne značilnosti teh študij ter gradi na rezultatih.

 Drugi del je obsežen prispevek enega avtorja, Andreja Pleterskega, ki je analiziral Vzhodne Alpe kot arheološko regijo, prav tako z metodološkim uvodom. Tretji del predstavlja podrobno analizo avstrijske Štajerske v pozni antiki in zgodnjem srednjem veku.

Marko Pernhart, Celovška kotlina. VIR: Wikipedia