Papež Frančišek je minuli konec tedna v avdienco sprejel voditelja maronitov, kardinala Beharo Butrosa Raia, kot so sporočili iz Vatikana. Njun pogovor je bil namenjen predvsem političnemu položaju v Libanonu, miru na Bližnjem Vzhodu ter položaju kristjanov in beguncev na tem območju.



Minuli petek je kardinal, ki ima tudi naziv antiohijskega patriarha, med slovesnim bogoslužjem v cerkvi Santa Maria dell' Anima rektorju tega romarskega svetišča, Franzu Xaverju Brandmayrju, izročil relikvije kosti libanonskega svetnika Šarbela Maklufa (1828-1898). Cerkev nemške skupnosti v Rimu je tako prvo ne-maronistko svetišče, ki je prejelo takšne relikvije.

V pogovoru za Radio Vatikan je patriarh dejal, da so maroniti hvaležni zahodnim kristjanom za njihovo solidarnost. »Toda ne pomaga ne nam, če nam rečejo: Pridite k nam, prisrčno ste dobrodošli. Na Bližnjem Vzhodu vendar ne moremo izprazniti vseh cerkva.« Kristjani niso »posamezniki, ki se jih lahko deli naokoli«. Kdor spodbuja njihovo izseljevanje, trga korenine krščanstva iz krajev, kjer se je to začelo. V resnici bi se moral spremeniti položaj na tem območju. Zahod bi moral vsak dan pozivati: »Konec z vojno v Siriji, Iraku, Jemnu, Palestini! In poiskati bi moral mirovne rešitve.«

Kardinal Butros Rai je svetega Šarbela izpostavil kot velikega meniha puščavnika in človeka tišine. »Ne glede na to, kam po svetu nas ponese pot, tam častijo svetega Šarbela – pa naj bo to v Afriki, Latinski Ameriki, Evropi ali Oceaniji – vsepovsod«, je dejal maronitski patriarh.

Papež Pavel VI. je Maklufa najprej razglasil za blaženega, leta 1977 pa tudi za svetnika. Makluf je v puščavniški celici libanonskega samostana Annaya živel strogo asketsko spokorno življenje. Že za časa življenja so mu pripisovali številne čudeže, že pred njegovo smrtjo so ga mnogi verniki častili kot svetnika. Danes sodi med največje osebnosti vzhodnokrščanske ljudske pobožnosti.

Vir: Kathpress
Foto: splet